Baško jezero

DO LJUBELJA – 9. 6. 2017 – Že nekoliko sita voženj proti morju, sva se z Živo po pogledu na zemljevid odločila, da vikend preživiva raje pri severnih sosedih. Baško jezero se je slišalo zanimivo, seveda še bolj v jeziku, ki ga sedaj govorijo tam okoli. Faaker see. 

Kepa

Če bi slučajno ne bilo v redu, sva se tolažila, da bova svoje občutke tako vsakomur, ki bo hotel poslušati, izrazila že z imenom samega jezera. Zvečer sva se polna upanja odpeljala v smeri Avstrije, vendar prvo noč prespala še doma, na Ljubelju. Mir, tišina, čisti zrak. 

BAŠKO JEZERO – 10. 6. 2017 – Zjutraj kot običajno za vikend ni bilo treba na sedlu pod vršaci navijati ure. Ljubljanske zgage so že ob zanje nenormalno zgodnji uri pričele regljati skladno s svojim slovesom iz močvirij na moč glasno. 

Kapelica

Ni nama preostalo drugega, kot da sva se še midva spravila pokonci, počasi odrinila do pregleda dokumentov na drugi strani predora, nato pa zavijala navzdol v smeri Borovelj. Na drugem krožišču, tik pred Dravo, sva zavila proti Bistrici v Rožu in nekoliko zaviti cesti sledila proti najinemu cilju. 

Pod Rudnikom

Brez težav sva prišla do kampa, tam na recepciji dobila polno pest čokoladnih bombonov, nato pa na izbrani parceli postavila izhodiščno bazo. Zajtrk je seveda moral biti, sprehod po njem pa tudi. No ja, bolj pohod, vsaj če se upošteva prehojene kilometre in (odlično) porabljeni čas. Pa saj je prav tako. 

Ob poti

Že takoj ko sva stopila iz kampa, nama je pogled pritegnila visoka piramida Kepe, danes mejnega vrha. Toda nekoč je bilo drugače. Čeprav je bil izid plebiscita pred slabimi sto leti za nas neugoden, je večina krajev tu okoli obdržala tudi slovensko ime. Najin prvi cilj je bila tako Polana, večji travnik sredi gozda, druga pa Kozjak, nerazgledni vrh nekaj višje. 

Pogled z Wauberga

Zato pa se je nekaj pogledov dalo dobiti na z borovnicami potresenem Rudniku, do katerega sva prišla malo po svoje, kar naravnost, skozi strm gozd, malo po neoznačeni stezi. Je bil pa naslednji vršiček toliko bolj razgleden. Wauberg. Navdušeno sva stala na vrhu skalne stopnje, gledala na Dravo in dolino, po kateri danes teče in zobala rumove kroglice. 

Rumove kroglice

Danes naju je čakal še en vzpon, na Tabor, prvovrstno razgledišče na jezero in okolico. Bi bilo prav prijetno sedeti tu in bingljati z nogami nad prepadom. A je hrup številnih adrenalina želnih, ki se tik pod vrh pripeljejo z avtomobili, kar preveč moteč. Poiskala sva vse, kar sva se namenila, nato pa odkorakala navzdol. 

Baško jezero, pogled s Tabora

Pa v kampu, pred avtom in domom nisva imela obstanka. Skočila sva v vodo, za seboj potegnila čolniček in odplavala na otoček sredi jezera. Obšla sva ga vse naokoli, znak, da okoli hotela ni zaželeno hoditi v kopalkah videla šele ob odhodu (se zgodi) in nato znova plavala nazaj do peščene plaže kampa. 

Pogled z otočka

Popoldan je Živa sklenila, da je bilo gibanja za en dan čez glavo zadosti in se je zabubila v svojo posteljo. Sam nisem delil njenega mnenja, skočil sem na kolo in se odpravil raziskovat jezero in njegovo okolico. Seveda je bila to tudi priložnost, da obiščem dve čarobni škatlici. Kot ostale iz te serije sta izziv za možgane in po drugi strani tudi pravi primer mojstrstva v izdelavi. 

Plaža pod kampom

Še vedno navdušen sem zapeljal na obrobje Beljaka, nato pa brcal nazaj proti kampu. Čakal me je še večerni skok v jezero in strašenje rac, ki so že mislile, da se je na vodo vrnil mir, potem pa po koncu ognjemeta nad Eggom (Jajcem po domače), seveda odhod v posteljo in mirno spanje. 

Večer nad jezerom

MOČVIRJE IN DOMOV – 11. 6. 2017 – Zjutraj sem dekle pustil spati, sam pa kolo poganjal proti Bogenfeldu ali Vognjem polju in naprej Dravi. Prebrcal sem delček obdravske kolesarske poti, nato pa sopihal po klancu nazaj v smeri Egga. Še zadnji skok v jezero, pri katerem se mi je Živa seveda pridružila, ob dvanajstih sva že peljala iz kampa na parkirišče ob začetku poti po barju. 

Drava

Prijetna pot je bila delno v senci, srečevala sva pohodnike, naprave za vadbo na prostem pa naju niso pritegnile. Mimo ostankov mlina in še delujočega kampa sva prišla v vasico, cerkev je očitno edino, kar je v njej zanimivega. Sredi hiš sva našla pot navkreber in zagrizla v breg. 

Pot skozi močvirje

Pa je Živa kmalu obupala, sedla na štor in v roke vzela knjigo. Sam se nisem vdal tako hitro, stopal sem naprej vse do vrha Bleiberga. Še en razgleden vršiček, z nekoliko tujim imenom tokrat. Toda kdo bi se obregnil ob ime, ko je vse ostalo skorajda popolno. 

Pogled z Bleiberga

Ker me je Živa čakala, se nisem pretirano obiral, navzdol sem drl malo po poti, malo po svoje in že sva skozi vročino tega dne šla proti močvirju, vodni poti enega od napajalnikov Baškega jezera in nato nazaj, do avtodoma, ki naju je čez Ljubelj počasi, a zanesljivo, peljal proti domu.

Potok