Lajnar in Dravh

Dan ni bil tako lep, kot smo upali. Tam v smeri Primorske so se vlekle megle, zastirale vrhove, pobočja. Nekaj malega jasnine nad Lajnarjem je vseeno dajalo upanje. Sem in tja se je sredi oblakov posvetilo, toda soncu koprene ni uspelo pretrgati. Pa vendarle nismo obupali. Saj, zakaj pa bi? 

Meglena pobočja

V odlični družbi, kot se je vedelo že vnaprej in kot se zagre, smo stopili po pobočjih. Midva s prijateljem proti Lajnarju, boljši polovici v smeri Dravha. Kje se dobimo, je bilo dogovorjeno, torej ni bilo kaj veliko razmišljati. Mahala sva jo ob smučišču, čim dlje od gneče, glasnih smučarjev, drdranja. 

Totem

Do grebena, kjer sva zavila proti vrhu. Se ustavila ob novodobnem totemu. Ki tvojega duha ponese na potovanje, do krajev, ki jih lahko izbrskaš iz spomina, želja, zamisli za prihodnost. Tako blizu je vse, pa tako daleč, če se ne odpraviš, narediš prvega koraka. Sosedi so se za trenutek izvili iz megle, nato pa se je beli zastor potegnil čez greben, prelil po pobočjih. 

Prihod

Ni bilo več kaj čakati, opazila sva premikanje v gozdu, dogovor torej še vedno velja. Nekaj zavojev, nato po smučišču spust v sedlo, ponoven vzpon. Saj ga je bilo komaj kaj, besede so ravno dobro stekle, ko sva že stala ob visoki anteni, ki občasno pošilja pozdrave v neznane kraje prav takšnim ljudem. 

Dravh

Gledala sva naokoli, megle so se znova razkadile, snežena pobočja. Stala sva, pokušala shranjene dobrote preteklih jeseni, čakala, da se znova srečamo. In prav dolgo res ni bilo treba čakati. Že smo stali skupaj, utrinek, shranjen za spomin. Nato pa navzdol, midva bolj naravnost, po celem snegu, strmina ni bila huda. 

Lajnar in Slatnik

Preskok na smučišče, sneženo pobočje se je iztekalo, še zadnji metri, zadovoljen pogled nazaj. In nato seveda še klepet. Kot mora biti, da se zgodba lahko zaključi, zapre, shrani. V tisti predal, kamor se vtaknejo vsi res lepi spomini. Ki jih nato vedno rad znova potegneš na plano, se z njihovo pomočjo vrneš tja, kjer si nekoč bil. 

Na vrhu