nedelja, 26. februar 2017

Kremžarjev vrh

Nekateri načrti se rodijo kot drevo iz semena, rastejo počasi, širijo veje in v težnji približevanja soncu brstijo, se širijo, krošnjo komaj še lahko objamemo s pogledom. Tokratni načrt je bil vse kaj drugega. Dejansko se mi je odločitev zbudila ob jutranji hoji, moral sem jo le še predstaviti dekletoma in upati na pozitiven odziv. 
Pa gremo ...
Ta je bil takšen, kot sem pričakoval in upal. Skoraj. No, polovično. Kar pa je bilo zadosti, da smo se napotili na obisk h Korošcem, pogledati, kaj se dogaja okoli Slovenj Gradca. In ali je pot na Kremžarjev vrh še vedno tako razgledna kot pred časom. Seveda je bila. Že kmalu smo videli daleč, na drugo stran doline in še naprej. 
Razgledi
Uršlja gora nas je ves čas pozdravljala, vabila. Ko smo sopihajoč pridobivali višinske metre, se je videlo zgolj še lepše. Samotne kmetije nad prav takšnimi travniki so se sramežljivo skrivale za parobki. Le kje je vse življenje, smo se čudili. Nato na razcepu poti sledili zimski smeri. 
Zimska pot
Saj bela botra menda še ni zadnjič zamahnila z repom. Beli kristali so se lesketali v soncu. Snega je bilo z vsakim metrom več, do koče je bila speljana gaz, ki smo ji seveda sledili. Nato pa stopili še do najvišje točke, prgišče minut višje. Kjer je znamenje, da veš, da se višje tu ne da. 
Kristali
In se poti spuščajo v vse smeri. Sam sem jo mahnil po eni, nato preskočil na drugo, še enkrat prečkal vrh in na koncu le sledil stopinjam proti Šmartnu in še prej Svetemu Juriju. Mi je bil že tako, po imenu, nekako blizu. Dekleti sta me med mojim beganjem zgrešili in se, po najbolj preverjeni možnosti, navzdol napotili mimo koče. 
Vrh
Tudi prav. Saj veliko nismo imeli zgrešiti, obe poti sta peljali prav. Moja je bila sicer nekoliko daljša. Toda kdo bi se lahko zaradi tega vznemirjal. Saj je bila, kot sem videl na koncu, dolga čisto prav. Ko sem po vrsti postankov prikorakal nazaj do domačega ognjišča, je bilo kosilo ravno na mizi.
Sv. Jurij

Ni komentarjev:

Objavite komentar