Dreifaltigkeitskirche

Majhno, a sladko. In še kakšen primeren rek bi se hitro našel. Recimo tisti o strupu in majhnih flaškah. Za marsikaj. Ženskega spola seveda. Celo kakšna zavarovana plezalna pot je lahko takšna. Tik nad vasjo Labot ali Lavamünd kot se ji sedaj reče, le streljaj od krajev, kjer govore po domače, s parkirišča do prve jeklenice je zgolj nekaj korakov. 

Stena

Skalni amfiteater, ki vabi še na nove dogodivščine je začetek. Tam se vse začne, počasi in zložno, da prav razmišljaš, ali je sploh smiselno uporabiti varovalo. In se potem postavi dosti bolj pokonci. Premaguješ navpičnico, vse do izteka, do cerkvice na vrhu. Seveda je bil to izziv, ki ga je bilo treba poskusiti. 

Vzpon

Živa je bila še utrujena od sončnega pohoda, Maja pa se mi je rada pridružila tam na robu zvezd. Kako rad imam to njeno odločnost. Skrbno premišljeno, nikakor brezglavo. Pripeta na jeklenico sva se vzpenjala, pot je kot običajno sledila skalnim razčlembam, včasih bolj smiselno, drugič vsaj na prvi pogled nekoliko manj. 

Cik cak

Komaj vidne skalne poličke so dajale oporo nogam, levo in desno, vse višje, tja proti vrhu stene. Ključno mesto, prestop na desno, železne skobe so bile odlična opora. Meni se je kar smejalo, Maja pa je zavijala z očmi. Pa saj pravi počitek ni bil potreben, že je bila najhujša strmina za nama, pogled navzdol nič več tako strašljiv. 

Jeklenica

Prijetna potka naju je pripeljala do travnika, cerkvice, pogleda navzdol na vas, dolino. Dreifaltigkeitskirche. Kar jasno mi je bilo, kaj je grofe von Neuhäusl navdušilo, da so leta 1690 prav tu postavili cerkvico. V zahvalo srečni rešitvi pred turškimi sabljami tam pred Beogradom. 

Večerni pogled

Prijetno bi bilo posedeti, zreti v daljavo. Toda kaj, ko je noč priganjala, spustila sva se navzdol, seveda naokoli, po cesti, ob klepetu, čisto zložno. In se nato, že v temi, tam s parkirišča zgolj še enkrat ozrla navzgor, na steno, svetlo točko pod nebom. Vredno je bilo, biti skupaj, biti tu, živeti. 

Dreifaltigkeitskirche