sreda, 08. februar 2017

Belina

Človek obrača, Bog obrne. So včasih rekli. Danes je vse drugače. Lahko še tako načrtuješ, najprej ti načrte na glavo postavijo otroci, nato pa seveda še druga, menda boljša, polovica. Ali je ali ne, je seveda lahko vprašanje, ob katerem bi se lomila kopja, pisale dolge in obširne razprave in rojevali filozofi. 
Planina pod Golico
In znova bi se tresla gora, rodila pa nič drugega kot miš. Kakorkoli. Kroglica usode se je tokrat ustavila na mirni planini pod Golico, skoraj tik pod začetkom sedaj že morebiti nekdanjega smučišča. Z njo pa seveda midva. Ki sva zjutraj zamežikala v megleno jutro. In se spraševala, kdo je ukradel sonce. Ter kam ga je skril. 
Megleni vzpon
Potem pa stopila na pot, da bi videla, ali ga je možno najti. Na belih pobočjih. Ki so bila ob prvih korakih kaj slabo založena, snežna odeja se je z vsakim metrom višine debelila. Hkrati s tem pa se je gostila tudi megla. Pa saj zaiti ni kaj, uravnava pri srednji postaji, zadnja strmina, pridna lopata je čistila klopi in mize pod vrhom. 
Ikebana na vrhu
Velik kup snega je nastajal, mogoče bo nekoč zaživel kratko življenje snežaka. Nisva se pustila premotiti, stopila sva še korak do vrha, tam nad anteno, ki oddaja domače. Menda. Nato pa zapeljala navzdol, po strmem pobočju, skozi belino. Ko bi le lahko ločila, kje je zgoraj, kje spodaj, kako pobočje valovi. 
Španov vrh
Preden sva ujela ritem, je bil na vrsti rodeo, izmeti, premeti. Česa vse ne doživiš na pobočju polnem pršiča. In kako nenavadno hitro ga je vedno konec. Lepi zavoji so bili zgolj še spomin, megla se je počasi razkadila, lovila sva ravnotežje na pomrznjeni skorji. Vedno si vesel, da te v takšnih trenutkih nihče ne gleda. Kot bi prvič stal na smučeh. 
Pršičenje
Zadnje pobočje, opozorila, da se ne sme hoditi po travi nisva vzela resno. Kakšni travi vendarle? Še zadnji zavoj, ugotovitev, da sva za pijačo prezgodnja in nato … seveda. Domu naproti. Kot vedno.
Megleni zavoji

Ni komentarjev:

Objavite komentar