Vedno je lepo. Vsak trenutek leta. Tudi jeseni, ko so dnevni vedno krajši, ko doline prekrivajo meglice, se podijo okoli vogalov hiš, zajedajo melanholijo v vse in vsakogar. Ko visoko, na bledečih travnikih, zarumenijo osamljena drevesa. Macesni. Prav te smo šli obiskat, na visoki parobek med tu in tam, med nami in njimi.
S prijazne vasi po grabnu, ob potoku, ki ga obet zimskega oklepa še ne straši. Mimo samotnih koč in visokih cest, vedno višje proti sedlu. In od tam le še nekaj korakov v stran, do mesta, kjer je narava pred kratkim pomedla s Trupejevega vrha šaro ločevanja. Pa je tam sedaj novo znamenje.
Nekaj posebnega, vseeno nepotrebno. Postali smo, pogledali. Tostran v zlate višave, pri sosedih v globino. Saj je bilo kaj videti. Tu in tam. Grebeni so tekli levo, desno, ponosno so stala drevesa, prav sedaj najlepše opravljena. Nismo še hoteli navzdol, želeli smo si biti tu, valovati po grebenu, obiskati Maloško poldne in še kaj.
Zato smo na sedlu zavili prav in sledili svoji želji. Vse do skalne špice, še enega znamenja, novih razgledov. Pod vrhom stoji koča, skrita v gozdu, pravljična hiška sredi ničesar. Ob njej žalostno znamenje, ljudje smo včasih res prave zveri. Hiter postanek, nato pa znova navzgor, tja na vrh, ki je v vseh letnih časih črn.
Kjer se je možno prav kraljevsko spočiti. V čigavi senci je seveda jasno. Zaokrožili smo navzdol, izbirali pravo pot, čez opustele pašnike, mimo majhnega jezerca, globoke soteske do ceste. Ozirali smo se nazaj, težko je bilo zapustiti lepe kraje, visoko pot, samoto.
Pred nami je bila klepetava cesta, ob njej je tekel globoko potok, čez steno mezel slapič. Čas se izteka, jesen se poslavlja, še malo in prijazne obline bodo bele. Takrat znova pridemo, smo si obljubljali, risati po pobočjih tiste lepe, enkratne vijuge. Tokrat smo odvijugali zgolj po sivi cesti … domov.
Žarenje |
Trupejevo poldne |
Pogled domov |
Maloško poldne |
Črni vrh |
Pogled k sosedom |