petek, 4. november 2016

Znova čez steno

Stena. Znova se je dvigovala pred nami, ko smo se ustavili pred muzejem. Poraščena, z veliko votlino na sredini, viseča lestev ob njej, se je dobro videla. Z Živo sva šla prva. Njej je ostal še dolg od zadnjič, težja pot, veverice. Sledil sem ji, resno je zrla v skalo, nič ni jemala zlahka. 
Pot mojstranških veveric
Morebiti ji je šlo ravno zato vsaj na pogled lahko, brez težav. Vzpenjala se je proti lestvi, se preko nje vzpela, kot da to res ni čisto nič posebnega. Nato pa na gladkih ploščah višje zgoraj iskala dobro stopinjo, gojzarji so drseli, na trenje se ni bilo preveč zanašati. Globina pod nama je naraščala, vedel sem, da je to ne moti. 
Na lestvi
Bila sva sama v steni, ni se nama bilo treba ozirati na nikogar. Modra in rdeča sta se srečevali, razhajali. Midva sva zavijala tako, kot je narekovala najina smer, vedno proti skali, težjemu delu, navpičnici. Hitro sva bila na vrhu, pogled je bil tak, kot mora biti, kot nama je znan. 
V steni
Tja čez Dovje do njegove babe, še malo, pa se bodo po njenem pobočju risale tudi naše sledi. Sestopila sva navzdol, klepetala, sedaj je bil čas, ko lahko zadihaš, težave so ostale tam zadaj, na drugem koncu griča. Prijazna so bila prva srečanja, že sva trkala na domača vrata, čas je bil za menjavo. 
Mojstrana in Dovje
Stena ni bila več samotna, željni izziva so še prihajali. Pohitela sva, Maja se je prvič pripela na jeklenico, izbira je bila samoumevna. Za prvič bo Aljaž ravno pravi. Razlika je bila očitna, kar poletela sva čez steno, nekoliko težji prehodi so dobro opremljeni, skobe nudijo zanesljivo stopinjo. 
Aljaževa
Štrikala sva sem in tja, opazovala tiste, ki so se vzpenjali po sosednji smeri. In kraje pod nama, iz hiš se je kadilo, iz ust ne več. Sonce je božalo s svojo toplo roko, že sva stala na vrhu, prijazno pozdravila, nato pa odhitela navzdol, po poti, nasmejana. Toliko doživetega, pa še skoraj cel dan je bil pred nami.
Visoko nad Mojstrano

Ni komentarjev:

Objavite komentar