torek, 1. november 2016

Sirena

KROMPIR – 29.10.2016 – Načrti so se kresali že nekaj tednov pred slovitimi jesenskimi počitnicami. Vedno bližje je bilo vse skupaj, manj smo vedeli kaj bi. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da v čarovniški kotel vržemo proste dni, dodamo krepko zajemalko vremena, nekaj ščepcev različnih želja in izcimilo se je, kar se je. 
Morje, prihajamo!
Po prvem kratkem skoku med žareče macesne, ko sta dekleti doma preganjali pošasti v priljubljeni računalniški igrici, smo se z Majo in Ajdo odpeljali morju naproti. Čeprav je slednja še dan ali dva prej zatrjevala, da jo poleg bolj ali manj nedosegljivih želja zanima zgolj morje, se je njena volja s približevanjem Sočergi zgolj poslabševala. 
Prispeli!
Tako sem hitro parkiral, zaprli smo oči in upali, da bo naslednji dan vsaj vreme lepo. 

SIRENA, UMAG IN NOVIGRAD – 30.10.2016 – Jutro smo dočakali, se prevalili čez mejo in mimo Buzeta drveli proti Novigradu. Sirena je bila bolj ali manj prazna, vsaj med borovci. Vsi so hoteli na travo, kjer je sonce še malo pogrelo. 
Promenada
Mi smo bolj varčne sorte, tako smo sončni konec našli kar med drevjem, se namestili udobno, kot je treba in začeli z načrtovanjem kam in kako. Med tem, ko se je Ajda še sinhronizirala z lokalnim omrežjem, sva midva pripravila kolesa in zavila po znani cesti v smeri Marede. 
Nirvana
Ob tem sva presenečeno ugotovila, da se mreža kolesarskih poti v tem koncu Istre počasi, toda vztrajno, širi. Vožnja ob cesti in nekaj tudi po njej, je bila dolgočasna kot običajno, nekatera srečanja so bila prijetna, druga malo manj. Tako kot vedno, drugače enostavno ne gre. 
Pri svetilniku
Ko sem v jezi izrekel nekaj misli o proporcih debeloritega možakarja, ki je poleg kolone kolesarjev ležerno pedaliral po prehitevalnem pasu in čvekal, sem še nekaj nadaljnjih kilometrov pri sebi skesano drdral molitvice, da me ni razumel. Umag se je kopal v soncu. Sprehajalci, kolesarji, užitek na jesenski toploti. 
Blatna pot
Nirvana. V pristanišču. Velika, dolga, modra. Drdrala sva do svetilnika, nad mestom našla pravo križišče kanalov, nato pa že poganjala najini kolesi nazaj. Vse do Dajle, kjer sva zavila proti znanim plažam, skočila v vodo in se nato prepričevala, kako topla je bila. Občutki so vendarle tako subjektivni. 
Plaža
Skozi Maredo sva obujala spomine, nato pa se nama je pred očmi že prikazovalo kosilo. Ki se je kmalu prikazalo na mizi. Sam bi trdil, da pred našim domom stoji prava mizica pogrni se. Maja se s tem seveda ne bi strinjala. Ajda pa … bi zgolj še naprej mrko gledala. Prav veliko je ni razveselil niti pozno popoldanski sprehod do Novigrada. 
Večerni Novigrad
Po mestecu smo se sprehodili toliko, da smo začutili njegov utrip. Ki je s slovesom poletja počasi ugašal. In pričakali na poti nazaj, da je tam na zahodu zacvrčalo. Kar pošteno. Saj drugače ni moglo biti, naslednji dan bo lep, je povedala napoved. 
Kakšen bo naslednji dan?

POREČ IN TAM OKOLI – 31.10.2016 – Jutranje sonce nad kampom, rdečkasta svetloba obale, volja nekoliko boljša. Dober obet dneva? Nič si nismo upali napovedati. Ajda je razmišljala o sprehodu, po temeljitem premisleku smo ga odložili na popoldan. 
Jutro na obali
Hotela sva do Poreča. In še malo tam okoli. Ko je še čas. Vožnja mimo Antenala, po glavni cesti naprej. Tar je ostal zadaj, zavila sva do Bašarinke. Luknja v tleh, sredi polja, nanjo opozarja le drevo, goščava okoli njega. Spustila sva se v globino, začutila znane kapniške oblike, se razgledala, šla do konca velike dvorane. 
Osamljeni
Na podrtem mogočnem stebru sva opazila obraz, pred njim pobegnila na svetlo in pot nadaljevala nad Poreč, višje, do razgledišča, ravnih plošč in kamnitega polža med njimi. Počitek nama je dobro del. Prav tako kot potem spust navzdol, skozi križišča, po ulicah, do obale pod znano baziliko. 
V Bašarinki
Zgolj toliko, da sva znova zavonjala slani zrak in obudila nekaj spominov. Spoznavala lastnosti kamenine. Ki menda plava na vodi. Maja je kos vrgla v morje in potonil je vse do dna. Nasmejanih ust sva se po kratkem postanku v lokalni trgovini odpeljala nazaj proti Taru.  
Vrh brez imena
Še pred njim sva zavila navzdol, pristala med parcelami, po katerih se poleti sprehajajo nagci. Solaris. Sedaj je bilo vse prazno, dva, ki sta očitno zamudila sezono, sva zmotila na plaži, ko sva med možici iskala škatlico. Pa nista bila pretirano huda. Bi bili pa verjetno precej bolj jezni dinozavri. 
Kamniti polž
Če bi jih pred milijoni let srečala topotati po močvirnatih tleh. Toda njih že dolgo ni več med nami, ostale so zgolj njihove stopinje, ki se jih prav lepo vidi. Odpeljala sva skozi Lanterno, jo zmotila pri zimskem počitku, nato pa preko Antenala pribrcala nazaj. Volje za sprehod ni bilo več.
Midva
Maja je zagrabila kuhalnico, sam pa sem skočil v vodo in zaplaval nekaj deset metrov. Saj ni bila pretirano mrzla, vseeno pa me je dodobra pogrel šele tuš. Z Majo se nisva hotela odreči večernemu sprehodu. Mahnila sva jo mimo hotela do športne dvorane, v kateri so navdušeno igrali košarko, v bližnji trgovini odkrivala, kaj imajo za ponuditi, nato pa stopala nazaj. Proti računalniku, knjigi, postelji. 
Stopinje dinozavrov

PONTE PORTON NA POTI DOMOV – 1.11.2016 – Jutro je še postreglo z nekaj sonca, nato pa se je začelo počasi oblačiti. Pri nas je oblačnost na Ajdinem obrazu vztrajala že od dneva poprej, tako, da sva z Majo odšla na sprehod do Novigrada sama. 
Novigrad
Prijetno je bilo razpredati o vsem mogočem, nekatere teme so bile pomembne kot le kaj, druge zgolj hiter blisk dogajanja teh dni. Šla sva ob obali, do trga pri cerkvi, ki se je, kot se prazniku spodobi počasi polnila, stopala mimo mandrača in postala na pokopališču. Ko je bil že tak dan. 
Mandrač
Nato pa po postanku v Plodinah, kjer sva se založila z istrskim pivom, korakala proti avtodomu. Seveda moraš na morju tudi zaplavati. Meni brez tega nekako ne gre. Tako sem še za časa plime obplaval prav vse boje v tem delu, tja proti kamnolomu in nazaj. Nato pa se spet grel pod vročim tušem. 
Niš koristi
Po kosilu smo pomahali morju, odpeljali proti Buzetu, vse do Ponte Portona, kjer smo parkirali. Ajda o sprehodu ali celo plezanju ni hotela slišati prav nič. Tako sva pod steno pristala sama z Majo, sektor A, naša stalnica. Že tako znan, pa se je vendarle vedno lepo srečati z njim. 
Bršljan
Začela sva kar na levi, Maja je splezala smer Niš koristi, nato pa z nekaj malega obvoza še sosednji Bršljan. Sledil sem oprimkom, le Bršljan sem potegnil bolj naravnost. Ker sem že vedel, kje bo treba zagrabiti, pretiranih težav ni bilo. Plezalke so me stiskale, prav vesel sem bil, da sem znova na trdih tleh, začutil, da po njih spet kroži kri. 
Na vrhu
Maja je splezala sedaj smeri Zum zum zum in Milijon. Na srečo pa glede na ime smeri kar milijona sršenov, ki so še pred leti brenčali tu okoli, sedaj ni več. Luknja je prazna, zagrabiti vanjo spet varno. Sledil sem Majinemu zgledu, splezal obe smeri, nato pa nadaljeval še v zadnji. 
Moja
Na bok. Tudi tu je šlo. Čeprav se v smer zarašča goščava in tako niti ne veš ali ni prej potekala bolj desno. Pa saj niti ni pomembno. Pospravila sva opremo, Maja je odločno izjavila, da ima plezanja zadosti. Tudi prav. Pa gremo. Sprehod do avtodoma, nato pa vožnja proti Buzetu in domu.
Odhod

Ni komentarjev:

Objavite komentar