sobota, 08. oktober 2016

Babe

Zbudila sva se na Jezerskem. Toda ni bilo še jutro. Zunaj se je tema plazila okoli drevja, objemala jezero, hotela ostati za vedno. Zgolj tri drobne lučke so se prebijale skoznjo, navzgor po gruščnati poti, mimo ruševja, proti steni. Ta je bila zakleta, do nje je bilo treba čez globoki graben. 
Nad Žrelom
Na drugi strani smo gledali kod in kam, izgubljeni. Končno smo imeli pred seboj jeklenice, te so nas peljale preko skalnih razčlemb, vedno višje. Ni se nam zdelo daleč, toda motili smo se. Kajti šli smo od teme do svetlobe, razgleda na belo morje, čakanje prvih sončnih žarkov. Rdečina na obzorju je kazala, da bodo kmalu prišli. 
Megleno morje
Zaprta koča, pot proti ledeniku, zavoj levo. Vse do nove stene, mogočne, razdrapane, obraz starke. Vzpenjali smo se, spuščali, stene Ledinskega vrha so se pele nad nami, visoko, mogočno. Vrh je bil nad nami, skalna piramida, sonce jo je božalo. Rudijeva vertikala nas je nesla proti stičišču poti. 
Stena
Gladke plošče, jeklenica je kazala smer. Všeč mi je bila, kar tekel sem navzgor, ušel za ovinek. Tako sem imel čas, da postanem, pogledam. Beli poprh je bil posut po gorah vse naokoli, štaubcuker na odlični torti naših vršacev. Počutil sem se domače, kamorkoli sem pogledal. 
Rudijeva vertikala
Stali smo na vrhu, uživali v trenutkih. Dokler nas mraz ni pregnal navzdol, tja čez drugo Babo, nekoliko nižjo, pa s toliko lepšim možicem. Greben je bil razdrapan, pot po njem lepo vidna, spuščali smo se proti znani planini. Beseda je dala besedo, čas je hitro mineval, gozdna meja se je približevala, suhi travniki tudi. 
Pogled z vrha
Stopili smo preko njih, malo razmišljali, nato pa zavili navzdol, sem in tja, po gozdu, čez spodnjo poseko, ki se je v zadnjih letih že lepo zarasla. In nato mimo samooklicanega gorniškega centra, ki si ga je zamislil tam, kjer ne bi smelo biti ničesar. Saj bi bila sama narava toliko lepša. 
Na poti naprej
Pa smo hoteli zgolj pozdraviti. Plaz besed, ki smo jih dobili nazaj, nas je pustil odprtih ust. Očitno ni zgolj hiša tisto, kar je pokvarilo travnik. Raje smo šli tiho naprej, si mislili svoje. In se na koncu pozdravili tako, kot se pozdravljajo - ljudje.
Babe

Ni komentarjev:

Objavite komentar