nedelja, 7. avgust 2016

Okoli Ovčje vasi

To je bil vsekakor dan presežkov. Pomežiknila sva v dan, se prestavila pod Ovčjo vas in tam začela sanje. Koraki so si sledili, mimo ostankov neke vojne norije. Se bova še vrnila, sva obljubila, nato pa odhitela naprej, skozi gozd, po zaviti poti, vedno višje in višje. 
Jutro pod Ovčjo vasjo
Pred nama se je svet odprl, spustila sva se na sedlo in vzpela še na preostali dve špici čudovitega razglednika. Monte Nebria. Komaj kaj korakov, pa že vidiš vse naokoli, od nekdaj do jutri, od globin do nebes. Kar stala bi in gledala. Križ je terjal vpis, mali na sosednjem vrhu tudi. 
Ostanki mulajere
Počitek. Zgradil sem dva možica, enega zame, drugega zanjo. Da se ve, da sva bila tukaj, da bosta spominjala na ta obisk, dokler bosta stala prav tam, na sedelcu. Spustila sva se navzdol po mulatjeri. Tam, kjer je nekoč potekala vojaška pot, sva stopala v miru, nadaljevala skozi na pol zasuti predor. 
Tretji vrh in prvi možic
Nad katerim kraljujejo gamsi. Vse do doline. In obljube, ki sva si jo dala ob vzponu. Da obiščeva podzemno skrivnost. Monte Nebria Base. Bunker. Sprehod skozenj, spust ob vrvi v globino, raziskovanje podzemnih dvoran, najdba skrivnega izhoda. Toliko doživetij utrudi mlade noge, ki zahtevajo počitek. 
Monte Nebria in zgolj najina možica na sredi
Zato sem sam, na kolesu, nadaljevanje raziskovanja ostankov prve svetovne morije. V dolini Zajzere, nad Ovčjo vasjo, v vznožju Velikega Nabojsa. Tako lepi kraji. In tako žalostni spomini. Iz opazovalnih mest in obrambnih rovov sem hitel nazaj na sonce, odpeljal do mesta, kjer sem dvoje koles zamenjal z osmimi. 
Predor na mulatjeri
Na nogah. In se mi je znova pridružila. Začasno sva se poslovila od Ovčje vasi, se poganjala proti Ukvam in naprej do Naborjeta. Srečanje s kolesarji, tiste v najino smer sva prehitevala. Šlo nama je kot za stavo. V Lužnici sva čez most prišla na drugo stran reke, razmišljala o vrnitvi, pa nato kar nadaljevala naprej. 
Monte Nebria Base in moč narave
Vse do Tablje, kjer pa je bil po spustu v center mesta res že čas za vrnitev. Saj naju je sedaj čakal vzpon. Zložen, toda kaj, ko ga kar ni hotelo biti konca. Seveda se nisva dala, ni šlo tako hitro, pa vendarle je šlo. Še posebej po postanku na začetku kanjona Val Scinauz. 
Pogled iz opazovalnega gnezda v dolini Zajzere
Spustila sva se do bistre vode, se odžejala in namočila noge. Na vroč dan je bila to res prava osvežitev. In dober obet nadaljevanja, kjer sem jo zapustil le toliko, da sem skočil do cerkvice v Lužnici. Nato pa že lovil proti predorom na poti. 
Na osmih kolesih
Skupaj sva prišla nazaj do Ukev in našega doma. In tam presenečena našla prijazno skupino, izven vsakega reda. Ki se je zbirala za ogled trdnjave novih časov. Utrdba Ukve. Zgrajena iz strahu pred mejo in tistimi za njo. Z grozljivimi načrti žrtvovanja. Za obrambo nekih zgrešenih idealov. 
Tablja
Skupina je šla po svoje, midva sva imela čisto svojega vodiča. Govorila sva slovensko, angleško, nemško. On italijansko. Vse smo se razumeli, eden drugemu veliko povedali. Doživetje, ki ostane v spominu. In slika, njega, v mladih letih, na drugem koncu države. 
Hlajenje
Prijazno smo se poslovili, on je ostal še tam, potopljen v zgodovino, ki mu toliko pomeni. Midva sva odhajala. Toliko lepega je prinesel dan, glava je bila polna, spomini so se šele zapisovali, misli oblikovale, ko sva končno le našla pot. Domov.
Utrdba Ukve

Ni komentarjev:

Objavite komentar