Via Italiana

Presenetila me je. Izmed več možnosti je izbrala najtežjo. Toda moral sem priznati, da najbolj zanimivo. Pravo pustolovščino. Ko sva še pred prvo svetlobo stopila na pot, je bilo pred nama neskončno korakov. Nad travnikom so visele meglice, konji, ki so se mirno pasli, so bile zgolj prikazni. 

V hribih se dela dan

Stena nad nama se je nad prvim strmim vzponom, ko sva stopila znova iz objema dreves, ožarila. Jezerca v dolini so se bleščala, dan se je prebujal, smerokaz je pokazal pot. Toda preden sva se mimo slapu napotila proti bivaku, je bil čas za prvi počitek. Zaslužila sva si ga. 

Belopeška jezera - najino izhodišče

Veliko metrov je bilo že za nama, še več jih je čakalo na najin korak. Vzpon čez steno po ozki stezici, vmes zanimiv preduh. Prvo srečanje pri izviru, drugo le malo naprej pred bivakom. Nogara. Sedaj je bila kamnita pregrada pred nama, Via Italiana. 

Pred bivakom Nogara

Na prvi jeklenici je bil privezan modrček. Katera, kdaj in zakaj ga je izgubila nisva vedela, izvabil pa je nasmeh na ustnice. Ko sva se po široki zarezi vzpenjala proti votlini. Iz nje je nadaljevanje peljalo skozi luknjo. Tako ozko, da se je bilo z nahrbtnikom prav lahko zagozditi. 

Stena

Sledila sva jeklenemu smerokazu, ki je tekel čez steno, se prepenjala, globina pod nama se je povečevala. Prečila sva vesino in nadaljevala na drugi strani naprej navzgor. Pot vsekakor ni za vrtoglave. Prehodi so si sledili, sedlo pod Rateškim malim Mangartom je bilo na dosegu roke, ljudje so nas gledali navzdol. 

Via Italiana

Toda pot ni iskala tu izhoda, nadaljevala je levo, izpostavljenost je bila vse večja, na skobah sva stala nekaj sto metrov nad meliščem. Ko sem ji rekel, naj pogleda, se je brez strahu nagnila nazaj. Navihana. Toda vse se nekoč izteče, strmina se je res počasi polegla. 

Travnata vesina

Spustila sva se na sneg in grušč nad Mangartskim sedlom, prečila do vstopa v steno. Mangarta. Slovenska pot naju je vodila navzgor, bila sva skoraj sama, nad nama ni bilo nikogar. Padajoče kamenje je tu najbolj nevarno. Poznala se ji je že utrujenost, korak se je upočasnil, vztrajala sva. 

Stopnice do nebes

Jeklenice so bile pripete preveč skupaj, varovale so naju predvsem roke. Čudoviti razgledi so se nama odpirali, nad nama je bilo jasno nebo. Na sedelcu je nekdo naredil neverjetnega možica, zavila sva levo, zadnji del stene, zadnji atomi moči. Končno je bilo pred nama vršno melišče. 

Slovenska pot

Zgolj še nekaj metrov in že sva počivala ob križu, malica je bila na vrsti. Na križu so vihrale molilne zastavice, ustvarjale zanimiv kontrast, razbijale mit o zgolj enem verovanju. Na vrhu sva mislila, da je nekdo pozabil malico. A je bila škatla nekaj povsem drugega. 

Mangart

Notri sva našla vpisni list, presenečena. Kdo bi si mislil. Ko sva stopala navzdol, naju je že po nekaj korakih zagrnila megla. Obet slabega vremena naju je očitno ujel, sva se bala. Dolgo sem iskal piknik mesto na vrhu italijanske poti, nato pa le ugotovil, kje je hakeljc. 

Italijanska pot

Strme plate za dobre podplate niso bile problem, ljudi se je na tej poti kar trlo, v obe smeri. Megle so se nad sedlom znova razkrajale, očitno ne bo tako hudo. Sem se tolažil. Ob počitku so nama družbo delale ovce, še kratek skok do iskane skale, nato pa sem dekle hitrih nog že lovil proti bivaku. 

Belopeška jezera s sedla

Sedaj sva že vedela, da bo vreme zdržalo, dobra volja se je vrnila. Venec gora, postanek pri bivaku in nato nadaljevanje poti navzdol, po znani poti. Dan se je prevešal v zaključek, utrujenost je zmagovala, toda zadnji travnik je bil vabljivo blizu. Od njega pa je bilo do najinega doma zgolj še nekaj korakov.

Pot domov