Pot barv

Saj ni treba, da bi se vzpel daleč pod nebo in tam skušal najti izgubljene sanje. Že valovanje po gričih v okolici večjega mesta je lahko zabavno. Ko obiščeš stare znance, jim stopiš na teme, skupaj z njimi podaš roko soncu in se široko nasmehneš. Jakob, Florjan, Rog, Katarina, Topol. 

Jabolka

Modro nebo, oblaki zgolj rahlo zastirajo žarke, kot nežna čipka se pnejo preko nebesnega svoda, od juga na sever in zahoda na vzhod. Koraki so lahni, stopamo mimo zelenih jabolk, cvetočih travnikov, belih poti. Barve se prelivajo, ni ostrih črt, ko zaobjameš svet okoli sebe, vidiš mavrico. 

Jakob

Trije smo na poti, tri generacije. Hodimo po poti, ki nam je dobro znana, iz Topola skozi gozd, mimo samotne kmetije proti vzpetini, ki je ne moreš zgrešiti. Jakob nas pozdravlja, ljudje na njem prav tako prijazno. Postojimo, pogledamo, vidi se naša pot, pretekla, prihodnja, vidi se daleč, prav v srce. 

Florjan

Potem se na drugi strani spustimo in gremo pozdravit še bližnjega soseda. Florjan nas čaka, ko mimo samote stopamo po sivi cesti. Danes iščemo prav posebne hiške, vsaka je druge barve. Modra, rdeča, oranžna, rumena. Videti so zapuščene, toda sporočila so tam. 

Travniki

Od Florijana stopamo nazaj, Jakob sedaj zviška gleda na nas. Gremo proti Rogu, tam nad Katarino. Prostora na njem ni na pretek, le za klop, kjer se lahko trudne noge odpočijejo. In visoki križ, ki vse spominja, da živimo v solzni dolini. Vzamemo na znanje in hitimo naprej. 

Rog

Spust navzdol je strm, drsi, roka se iztegne v pomoč. Varno zakrožimo mimo cerkve in župnišča na drugi strani, se čudimo vsaj na videz praznim hišam žejne lakote. Znani ovinki in že smo tam, kjer se je naša nit začela. Na parkirišču zgolj še v mislih pomahamo znancem, ki so ostali na razglednih parobkih, pod nebom, oblaki, sonce držijo za roko. 

Pred Katarino

V dolini Ločnice se jim nasmehnemo, ko se do naslednjega srečanja sramežljivo skrijejo našim očem.