Grančišče

Stena. Jutranje sonce jo je pobožalo, ko sva zrla vanjo. Že velikokrat se je oko ustavilo na njej, ko je štirikolesnik drdral nekam mimo. Tokrat pa sva stala pod njo, poraščeno. Le črn previs tam nekje malo pod sredino je kazal, da se preko nje ne da kar z levo roko. Vponko je vpela v prvo jeklenico, pot se je dvigala. 

Grančišče

Aljaževa. Oprla sva se v steno, strmina se je povečevala, preko navpičnih plošč so nama pomagale skobe. Njej ni bilo težko, šla je navzgor kot veverica. Varno se je prepenjala, globina se je povečevala, Mojstrana je bila pod nama, hiške so se manjšale, podrobnosti izginjale, odpirali pogledi proti Karavankam in krajem pod zelenimi pobočji. 

Na razpotju

Jutro je bilo, samota je obdajala steno, vročina še ni prišla. Mimo kamnitega znamenja, mogoče meje tega nekoristnega sveta, sva prišla na razgledišče. Oprema je romala v nahrbtnik, pogledi so božali, zapoznela luna naju je pozdravljala z modrega neba. Kje navzdol sva že vedela, korak je zanesljivo vodil po stezi nazaj proti izhodišču. 

Počitek

Bilo je dovolj, je rekla. Sam sem hotel videti še drugo plat. Pot mojstranških veveric. Vzpenjal sem se hitro, prvi del poti je bil znan. Majava lestev me je pripeljala nad črno brazgotino sredi stene, prepadna pot je vodila naprej prav nad njo. Malo sem in malo tja sem se vzpenjal, glasovi so dajali vedeti, da nisem več sam. 

Pot mojstanških veveric

Me ne bi motilo, če ne bi namesto dobrega jutra preko stene prileteli čisto drugačni pozdravi. Seveda sem malo v strahu, še več v jezi hitro odzdravil nazaj. Tako se vendarle ne dela. In nato še bolj pohitel, da le ne bi nad seboj več imel neprevidnih. Na vrhu so bile zamere pozabljene, odzdravili smo. 

Preko stene

Nato sem že hitel naprej, k njej, ki je čakala. Dan se je prav lepo začel, sva vedela, ko sva steno puščala za seboj in peljala raziskovat preteklost groženj in hudega, pa le za trenutek. Nato sva že obrnila nos avta in doma in sledila sivi poti proti domu.

Pogled v globino