nedelja, 05. junij 2016

Puntarski pohod

Človek se na vsake toliko skoraj mora počutiti malo puntarsko. Že pogled naokoli razkrije, da je večina gradov, s katerih so graščaki nekoč stiskali kmete po dolini, tako ali drugače, razrušenih. Seveda je zidove podiral bolj kot jezni kmet čas. Toda krivice nekdanjih dni, ki se tako verno odražajo v današnjem času, ko roko na srce ni skoraj nič drugače, človeku vseeno vzbudijo malo puntarskega duha. 
Prvi pogled
Kar je prav in se tudi zares spodobi. Kajti živimo samo enkrat. Zakaj bi ves čas trepetali pod neko samooklicano avtoriteto, ki je varljiva, kot je takšen čas, v katerem živimo. In prav po puntarsko sem se tisti dan odločil, da doma ne bom. Vsaj skozi ne. Bil je lep dan in do ostankov obzidja komaj omembe vreden sprehod. 
Križev pot
Na modrini neba so bili oblački, puhaste ovčice so se sprehajale sem in tja. Grad, tam nad Smlednikom, je vedno tako zaželen cilj. Prijetno v senci te do razgledne točke pripeljeta pot, višje steza. Razgledi se odpirajo že vmes, tam od križevega pota, ki je menda potreben tudi tu gori. In seveda posebej z vrha. 
Le kam se vidi?
Graščak je vendarle moral imeti pregled nad tem, kaj se dogaja pod njim. Kako kmetje z baklami, vilami in kosami stopajo odločno naokoli. Mladina se tokrat za spremembo ni upirala nekaj korakom, čeprav v breg. To je dalo vsemu skupaj tisto piko na i. Postanek na ostalinah fevdalizma in pogled vse naokoli. 
Mogočnost
Na današnje čase. Nato pa branje legende, povezane s tem gradom. Tam na steni obnovljene stavbe. Kjer je menda tudi graščakova hči vidna v steni. Kot kača. Zakaj in kako? Bo treba kar gor in se pustiti poučiti. In nato? Nadaljevanje tja proti partizanski zemljanki je bilo povsem dobrovoljno, stopali smo skupaj, tri generacije. 
Dve generaciji
Klepetali, kot bi nas ne ločila leta. In se nato, po uspešni najdbi, vračali prav tako. Po cesti tja dol, do avtomobila, doma, do nas samih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar