ponedeljek, 30. maj 2016

Vikend v Medveji

PROTI MORJU – 27.5.2016 – Končno se je morje ogrelo, Živa je imela v ponedeljek prosto, babica je tako ali tako vedno za toploto in morski zrak, torej gremo. Predviden popoldanski odhod se je malo zavlekel, postanek na Rudniku zaradi nujnih nakupov pa je naše potovanje proti solni vodi zavlekel na večerne ure. 
Solna voda
Kratek postanek v Ilirski Bistrici je bil že v temi, ravno tako tisti v Jelšanah, ko smo se ugnezdili ob cesti proti Novokračinam, pa se okoli nas ni videlo več nič. 

MEDVEJA – 28. 5. 2016 – Jutro je pomenilo premik. Do mejnega prehoda in nato navzdol, smer Opatija, od tam pa še tisti streljaj do Medveje. Na recepciji večjih zapletov ni bilo, parcelo smo ob skoraj praznem kampu brez težav našli. Takšno, ki nam je bila všeč. 
Cerkvica
Po zajtrku je bil čas za sprehod. Toda kaj, ko Žive večino časa ne odtrgaš od računalnika, v svojem virtualnem svetu je bila takoj, ko se je priklopila na elektriko in internet, čisto drugje. Z babico sva odšla do stene, ki se je tako prijazno ponujala nad travnatimi parcelami, nato pa še do obale in bližnje cerkvice visoko nad vodo. 
Lovorjeva pot
S tem je bil kraj raziskan, kaj veliko skrivnosti tako ali tako na tem koščku morske obale ni najti. Malo več pa v okolici. To sem ugotavljal sam, na kolesu, ko sem brcal tja dol proti Moščenički Dragi, zavil proti Moščenicam in visoko nad morjem brcal v smeri Brseča. 
Rastje
Vmes pa obiskal Andreja, Sebastijana pa tudi Jeleno in Magdaleno, kaj bi skrival, tako je bilo. Ko sem v Moščenicah spraševal za prehod do steze, ki vodi proti morju, me je ženica popeljala kar skozi stanovanje v starejši kamniti hiši in glej si ga zlomka, na drugi strani sem po nekakšnem balkonu prišel prav na želeni cilj. 
Modro
Iz Brseča me je čakalo še vroče bicikliranje nazaj do Medveje, po glavni cesti, vsekakor ne ena mojih najljubših dejavnosti. A včasih ne gre drugače. Seveda sem bil pregret, babica je bila takoj za to, da greva v vodo. Živa se je na koncu le vdala, da bo danes uradni fotograf. 
Znamenje ob poti
Pod vodo se ni videlo nič, osvežitev pa je bila prava. Ležanje na kamenčkih in naravno sušenje s pomočjo sončnih žarkov je bilo seveda pika na i. V kampu je sledilo preizkušanje novega žara, nato pa sva si z Živo končno na ramena vrgla opremo in odkorakala proti steni, babica pa nekoliko za nama. 
Na obali
Hiter pogled, saj ni nič posebnega. Potem pa se je že na uvodnih nekaj metrih pokazalo, da vsaka luknja le ni dobra za oprijem. Nadaljevanje je bilo lažje, malo pod vrhom 20 metrske stene pa se je pokazala nova težava. Za vpetje novega kompleta sem bil premajhen, oprijema nobenega. 
Irena
Malo sem razmišljal, nato pa naredil obvoz po desni vse do vrha. Tam sem tudi zagledal škatlico, toda kaj, ko pisala ni bilo med mojimi plezalnimi pripomočki. Ga je imela pa Živa, ki je takoj za menoj seveda uspešno preplezala steno. A se je videlo, da tudi ona išče prehode in najboljše oprimke. 
Mladost
Ko je poskušala še v tretje, ji je že na začetku zmanjkalo moči. Nič zato, začetek sezone je bil super. Sam sem preplezal steno še enkrat, tokrat bolj suvereno, nato pa na vrv navezal babico. Začela je malo bolj desno, pa je bilo zanjo tudi tam kar težko. Sedemkrat deset in še pet povrh se mora nekje poznati. 
Vstopni detajl
Končno je uspela, na drugem nekoliko težjem mestu s pomočjo nasvetov »iz baze« preplezala zajedo, nato pa vrhnjo steno na enak način obšla po levi. Seveda je bilo veselje na vrhu veliko. Še malo sem si ogledoval smeri, kaj in kam bomo šli naslednji dan. Računi brez krčmarja, a takrat se to še ni vedelo. 
Uspelo!
Pospravili smo opremo in se vrnili do avtodoma, kjer je bil po tuširanju čas za večerni film. Med klepetom z Majo, ki je tokrat skupaj z Ajdo ostala doma, pa sem že kinkal in končno me je zmanjkalo. 

SLAP PRI LOVRANSKI DRAGI, DEŽEVNO POPOLDNE – 29.5.2016 – Jutro in kolo. Stalnica. Ker je Živa obetala, da pred pol deveto ne gre nikamor, sem torej imel nekaj prostega časa. Lovran, Opatija, zanimiva kraja, na hitro sem ju preletel, nato pa se že vračal. 
Lovran
Zamudil sem zgolj petnajst minut, pa sem jih že slišal. No, če bi prišel prej in budil, bi bilo pa spet narobe. Danes je bil dogovorjen pohod, iz Medveje do Lovranske Drage se mi je zdela ravno pravšnja pot. Pa se je vse skupaj slabo začelo. Ko je ob pripravah babica stopala iz avtodoma jo je polnih rok zaneslo in z glavo je udarila v podboj. 
Opatija
Vseeno je šla z nama, vztrajala, toda hodila težje kot sicer. Že ko smo stopali mimo plezališča, je zaostajala, pa nič zato, saj v vročini tako ni bilo smiselno hiteti. Pot je bila, ko smo prišli iz gozda, razgledna, hodili smo visoko nad dolino, ki se izteče v zaliv pri Medveji. 
Dolina proti Medveji
Skalnata pobočja in med njimi drevesa. Z razgledišča se nam je odprl pogled na morje. Končno smo znova prišli v gozd, senca je hladila naša lica. Babica je našla v tolmunu toliko vode, da se je malo ohladila, čez nekaj korakov smo stopili v vas. Lovranska Draga nas je presenetila s kamnitimi mostički in pojasnilno tablo, ki je vabila v naročje Učke. 
Lovranska Draga
Toda ne danes, je prevroče, smo si bili enotni. Stopili smo po poti mimo lovranskih maronov in potoka, ki je višje obetal slap. Toda kaj, ko je te dni suša, dež pa so meteorologi obetali šele popoldan. Tako smo zgolj videli steno, preko katere običajno pada voda in pa mezenje potočka po mahovih levo od glavne struge. 
Maroni
Sam sem kar nekaj časa skakal okoli, da sem našel tisto, kar je skril prijatelj, nato pa smo se odpravili počasi nazaj. Seveda je šlo navzdol lažje, pogledi proti morju so bili prav vabljivi. Komaj smo čakali, da pridemo do kampa, zagrabimo brisače in gremo v vodo. 
Mezenje
Celo Živa je šla danes zaplavat, skupna ugotovitev pa je bila, da je voda nekoliko bolj mrzla, kot je bila dan poprej. Čeprav je bil načrt, da greva z Živo po kosilu znova do stene, sem s polnim želodcem najprej izginil v svet sanj sam, ko sem se zbrihtal, pa je spala Živa. 
Kita
Preden se je zbudila, so se nad nas nagrmadili temni oblaki in ulilo se je. Tako je plezanje dobesedno padlo v vodo. Komaj toliko volje smo zbrali, da smo šli, ko je dež nekoliko ponehal, na sprehod do cerkvice. Na poti nazaj proti kampu sem na obali Živo učil metati žabice. 
Po nalivu
Ji je šlo kar dobro, sem bil ponosen. Večer je bil spet pravi za kino, z Živo sva pogledala nov film, nato pa izginila v svet sanj. 

KOLESARJENJE, POT DOMOV – 30.5.2016 – Jutro. Kilometri so znova bežali pod kolesi mojega dvocikla. Tokrat sem se prvič ustavil v Opatiji, nato peljal naprej ob obali vse do obrobja Reke in se ravno počasi obračal nazaj, ko gosti oblaki nad menoj niso več zdržali. Ulilo se je. 
Oblačno jutro
Nisem čakal, temveč peljal nazaj, več vode kot iz neba me je opljusknilo s ceste. Na srečo je dež kmalu ponehal, še zadnji postanek v Opatiji, nato pa brcanje proti kampu. Tam je Živa komaj vstala. Nič kaj preveč ni bila žalostna, ko sem ji povedal, da je stena mokra kot dobro prepojena goba. 
Na poti nazaj proti Medveji
Skupaj smo odšli do obale in z babico sva zaplavala. Voda je bila prav v redu, nič dih jemajoča, zgolj osvežujoča. Do boje in nazaj, nato pa pod temnimi oblaki hitro do brisače. Naredili smo še kosilo, pospravili stvari in se tako pripravili za odhod. 
Po novem nalivu
Odpeljali smo se proti Opatiji, nadaljevali po stari cesti do meje in skozi Ilirsko Bistrico in Pivko sledili sivi cesti. Postanek na bencinski črpalki, nato pa je bila že tu avtocesta, ki nas je brez težav peljala proti domu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar