sobota, 21. maj 2016

Krog nad Ljubeljem

Lep dan bo. So rekli. Ne grem. Je rekla ona. Grem sam. Toda družba je vedno dobrodošla in ko se mi je pridružila mladost, je bila to pika na i obetu lepega doživetja. Pomežiknila sva soncu tam na Ljubelju, stopila na pot, kjer so nekoč tovorili marsikaj. 
Ljubelj
Danes je ob luknji skozi goro pod Povno pečjo sedlo zanimivo zgolj še za pohodnike. In nas, ki smo na skupno srečanje stopali mimo kapelice. Da bi se dobili na ostankih neke meje, ki je pred leti zrasla v glavah ljudi. In jo danes nasprotna stran griča znova jemlje bolj resno. 
Stari Ljubelj
Se tam nasmejali eden drugemu, si podali roko in se tako požvižgali na vse meje. Takšne in drugačne. Nato pa stopili na pot, v gosjem redu, tja proti Povni peči. Z vmesnimi postanki seveda. Za iskanje, brskanje, klepet. In razglede, vse naokrog. Kajti z vrha se vidi daleč, do skalnih pregrad in med njimi v doline, na to in ono stran. 
Srečanje
Samotne hiše sredi travnatih flik, obdanih z gozdovi. Sončni žarki, ki jim nosijo luč. In pisano veselje pri naših nogah. Toliko ga je, redkega, rado videnega. Slovo. Ni bilo težko, ko vendarle veš, da enkrat mora priti. Da drugače ne gre. Pomahala sva in se napotila po svoje. 
Povna peč
Tja proti Trianglu, tako znanemu, pozimi tolikokrat obiskanemu. Vedela sva, da pot ni od muh, toda leta so prinesla izkušnje, trden korak. Vseeno sem skrbno pazil, podal roko, nasvet. Ko je ozka gruščnata sled prečila pobočja in so se dolgi lijaki iztekli globoko pod nama v dolini. 
Grušč
Vročina je puhtela iz ruševja, stezica se je vila med njim, sledeč naravnim prehodom in odločnosti davnih predhodnikov. Čez skalovje je ponudilo pomoč jekleno okrasje, zgolj toliko, da sva se znova spustila na trdna tla. In po njih nadaljevala naprej, mestoma zračno, vseskozi razgledno. 
Skalni prehodi
Na levo in desno. K ljudem na tej in oni strani. Povezanim, tudi danes. Še zadnje melišče, skalni prehod, vzpon na travnato sedelce. Ki je bilo pravo presenečenje. In nato Triangel, še ena pot je bila za nama, med spustom so se že odpirali novi cilji, želje, sanje. Kot vedno, če imaš le malo otroške iskrice še vedno v sebi.
Greben Ljubeljščice

Ni komentarjev:

Objavite komentar