Balaton

ODHOD NA POT – 26.4.2016 – Potem ko so se še ob začetku meseca razvijale teorije o možnih smereh odhoda na naše počitnice, so ga na koncu krojila seveda dekleta. Ajda je bila od petka do ponedeljka na pohodu čez drn in strn, Živa v nekoliko krajši obliki v soboto in nedeljo. Tako je bilo že jasno, da bo odhod šele v torek, smer pa je poleg vremena in prav zimskih temperatur krojila tudi nenavadna zamisel Žive, da bi šli malo na Madžarsko. 

Okamenelo deblo

Ne prav daleč, saj časa ni bilo veliko, zgolj do Blatnega jezera. Priprave so stekle, nekaj minut čez deseto zvečer smo odpeljali v smeri Maribora. Pozna ura, premagovanje zaspanosti, zavoj na parkirišče pri Dobravi, vse, kar nekako pričakovano. Že smo spali. 

TERME LENDAVA – 27.4.2016 – Zjutraj sem bil seveda prvi pokonci, malo skakal po Dobravi in ker sem vse škatlice, dosegljive v dnevnem času tu okoli že našel, premagoval vesoljce. Novi časi, nova zabava. Dekleta bi se najraje še prekopicevala po postelji, ko sem odpeljal proti najbližji bencinski črpalki, na njej ugasnil rumeno lučko, ki je včeraj že med vožnjo dajala vedeti, da konjički potrebujejo napajanje, nato pa odpeljal v smer Lendave. 

Vreme ob kljunu kokoši se kazi

Vožnje ni bilo prav veliko, ravno prav, da se je ženski del moje družbe zbrihtal. Parkiral sem pred termami, črni oblaki v smeri zahoda so kazali, da je bila odločitev za čofotanje pravilna. Sam sem hitro snel kolo in naredil krog po kraju. Zgolj toliko, da sem obiskal nekaj novih in zanimivih točk in se tam seveda uspešno vpisal. Predvsem sem bil presenečen pri sinagogi, ki je sredi mesta ob parkirišču.

Terme Lendava

Nekdo je namreč svoje nestrinjanje z bogsigavedi čim strahopetno pokazal tako, da je po steni in stopnišču razlil rdečo barvo. Vrnil sem se do avtodoma, kjer se je Ajda po mojem obvestilu, da so trgovine tudi na praznični dan bolj ali manj odprte, že pripravljala, da gre po najnujnejše potrebščine. Tuš je bil najbližji, s polnim nahrbtnikom sva se vračala pod vedno bolj temnimi oblaki. 

Kulturni dom

Ko sva odložila stvari in skupaj odšla do fosilnega hrasta, so že padale prve kaplje. Priprave so bile hitro končane in odšli smo do bazenov. Na blagajni smo s svojimi kuponi seveda naredili zastoj in doživeli negodovanje blagajničarke, kako jim niso nič olajšali obračuna. Hm, kot, da bi bila to naša stvar. Terme so sicer na tak praznični dan doživele svojevrsten šok. 

Simbol nestrpnosti

Bile so povsem polne, obleke smo lahko shranili zgolj še v nekaj prostih mini omaric, za katere bi sicer mislil, da so zgolj za shranjevanje kakšnega čevlja ali dveh. In bil zgolj nekaj trenutkov kasneje prav navdušen, ko sem zasedel zadnja dva prosta ležalnika. Hm, ja, zgolj dva. A še vedno bolje kot nič. Na srečo smo v kratkem dobili še dva, seveda po zaslugi sokoljega pogleda in hitrega odziva. Kdor prvi pride, prvi melje, ni kaj. 

Ledava

Po prvi dozi spusta v razne domišljijske zgodbe naših knjig sva z Živo odšla v vodo. V osrednjem notranjem bazenu sva zdržala dobrih deset minut, plutala nekje pri robu, nato pa odplavala nazaj proti robu bazena. Tam sem kot kakšen divji atlet zagrabil ročaje lestve, z eno nogo stopil na gornjo prečko in se hotel potegniti v enem zamahu ven. Seveda v upanju, da me opazuje vse kar je ženskega v in ob bazenu. 

Temni oblaki

Pa se je predstava debelušnega, že dokaj plešastega gospoda v zrelih letih kaj bedno končala. Nogo mi je na spolzki prečki odneslo naprej, sam sem čofnil nazaj v vodo in obvisel na zagozdeni bolečini. Seveda drugi poskus ni bil niti slučajno tako atletski kot prvi, odkrevsljal sem do ležalnika in se tam uspešno smilil samemu sebi. Maja je to moje raztegovanje gladko prespala, dekletoma pa tako ali tako zanj ni bilo čisto nič mar. 

Ob bazenih

Še sami sta odšli preizkušat parafinsko vodo, zlezli tudi v vroči brbotalček in poročali, da zunaj pada dež. Seveda, to je bilo pričakovano. Ko se je prebudila še Maja, sva odšla v savne, kjer sem se že po prvem pregrevanju in bolečini v nogi tako smilil samemu sebi, da bi najraje kar omedlel. 

Pogled proti atletski lestvi

Po treh ponovitvah sva se vrnila do deklet, sam sem skočil … hm, odšepal seveda, v vodo z Ajdo, nato pa se nama je ta tudi pridružila pri novem ciklu savnanja. Zgolj pri prvem in toliko, da je ugotovila, katere vrste čaja nudijo. Popila je metinega, nato pa odšla nazaj na bazen. Ko sva midva s pregrevanjem zaključila, sva se vrnila na bazen, sam sem še nekajkrat zaplaval naokoli, čas je bil za tuširanje in priprave za odhod. 

Prehod v zunanji bazen

Bazeni so med tednom odprti do osmih, praznik gor ali dol. Po seveda pričakovani gneči v garderobi smo sedli v avtodom in se odpeljali do parkirišča bliže centru Lendave, kjer smo po večerni juhici kaj kmalu, utrujeni od dogajanja čez dan, zaspali. 

LENDAVA IN PRVA TRETJINA BALATONA – 28.4.2016 – Namakanje nas je očitno utrudilo. Sam sem pokonci zlezel šele, ko je ura krepko pokukala čez sedmo, drugi so takrat šele kramežljavo spoznavali, da je nov dan. 

V svojem svetu

Zunaj ni bilo nobenega sonca, kar pa nas ni motilo, saj je bilo okoli nas vse zeleno. Novice iz domačih krajev so pripovedovale o kupih snega, pokanju lesa v gozdovih in pravi zimi. Po zajtrku smo odšli na sprehod, mimo gledališča prav posebne oblike, sinagoge in cerkve vse do gradu. 

Nad Lendavo

Pa smo na žalost ugotovili, da se na mesto ne vidi najbolje, na vprašanje o notranjosti pa sta dekleti zgolj naveličano zamahnili z roko. Sva jih videli že preveč. Med razmišljanjem Maje o predelavi ob cesti rastočih kopriv v kakšno umetelno čorbo ali celo solato smo se vračali v mesto, na trg pred gledališčem. 

Sinagoga

Že smo pritiskali na vrata sinagoge in razočarano ugotovili, da je sicer prava ura odprtja, vendar ne pravi letni čas, saj so bila trdno zapahnjena. Malo zbegano smo gledali, kdo sedaj ne razume vsega, nato pa odšli do avtodoma in po tradicionalnem spoznavanju slepih ulic končno našli pot proti Dolgi vasi. 

Židovsko pokopališče

Tam smo seveda oddrveli mimo židovskega pokopališča, izvedli umetelni obrat in potem, ko smo najprej mislili parkirati kar na dvorišču bližnje hiše, ugotovili, da se da čisto brez težav avtodom pustiti tudi nasproti vhoda. Sprehod skozi obokani vhod in nato postanek na travi med nagrobniki iz nekih davnih časov je bil pravi za razmišljanje. 

Minevanje

O bivanju, smislu in minevanju. In tem, kako dejansko prav res velja rek, da kakor senca mine čas. Nekateri nagrobniki so bili še kot bi jih postavili včeraj, drugi so prelomljeni na pol že zdavnaj nekje izgubili besede, ki so jih označevale. Vožnjo smo nadaljevali do meje, tam izvedli že kar tradicionalni obrat, zgolj za to, da smo kupili nekaj forintov. 

Kamenčki

Nato pa po prvih kilometrih sosednje države parkirali v Lentiju. Seveda smo se spoštljivo poklonili tradiciji nekdanjih časov s tem, ko smo se napotili najprej v bližnjo železnino, pa kaj hitro ugotovili, da nimajo ničesar, kar bi nas zanimalo. Stopili smo mimo cerkve do parka, kjer cvetlični trabant še ni zacvetel. 

Lenti

Čisto nezanimiv kraj, tako razvpit iz časov, ko so celi avtobusi sodobnih romarjev hiteli kupovati poceni blago sumljivega izvora. Že smo peljali naprej, do kraja Pacsa, kjer smo se na kratko ustavili pri ostanku petdesetih let prejšnjega stoletja. Traktorju, ki je pripravljal panonsko nižino, žitnico Evrope, za novo setev. 

Njegov čas še prihaja

Kovinska kolesa so bila nedvomno dobra za vožnjo po polju, nisem pa si mogel predstavljati, kako je bilo, če je zavil na bolj utrjeno podlago. Nedvomno je voznika povsem pretreslo, kaj se je zgodilo z asfaltom pa raje ne pomislim. Če ga je v teh krajih tedaj sploh kaj bilo. 

Traktor iz preteklosti

Preden smo zapeljali na glavno cesto, nas je nasmejala še prometna tabla z jelenom, obrnjenim na glavo. Nori jeleni na cesti, kaj pa drugega. Blatno jezero je bilo vse bližje, pred krajem Baltonszentgyörgy, kar bi verjetno lahko prevedli kot sveti Jurij iz Balatona, smo hoteli narediti prečko in voziti ob jezeru. 

Nori jeleni na cesti

Pa smo kmalu ugotovili, da jezera ni videti, cesta pa je bila takšna, kot bi vozili po razburkanem morju. Obrat pri prvi škatlici je bila dobra odločitev, ravno tako kot zavoj do gradiča Zvezda. Dejansko gre za nekdanji lovski dvorec Csillagvar, zanimive oblike in tudi notranjosti. 

Csillagvar

Mimo ogromne opekarne smo pripeljali na dvorišče, za nami pa avtobus poln otrok. Možakar, ki je prišel, mi je dal vedeti, da o Angliji, njihovih prebivalcih in predvsem jeziku ni še nikoli nič slišal. Nekaj se mu je sicer sanjalo o nemščini, vendar ne preveč. Sledil sem mu do hiške ob vhodu, plačal nekaj evrov vstopnine in s tem sva vso konverzacijo tudi zaključila. 

Mučenje ali srednjeveško zobozdravstvo?

Pogledali smo si maketo prve jadrnice na jezeru, nato pa stopili do vhoda v dvorec. Vsekakor je bil zanimiv. V pritličju smo si poleg presenetljivo globokega vodnjaka tik za vhodom ogledali nekaj prizorov srednjeveškega življenja, točneje vojaške posadke neke neznane postojanke. 

Ko pritiska stiska

Nato pa na podstrešju občudovali zbirko lutk v uniformah, malo manj pa v kleti zbirko medvedkov in punčk. Dekleti sta odkrili gugala, seveda pa je bila posebna zanimivost bližnji mali živalski vrt, kjer smo preplašili male prašičke, čisto nič pa važnega purana, zaščitniškega petelina, oslička, ovce in druge živali. 

Oslički

Z Majo sva odšla še do bližnjega zaklada, nato pa smo se odpeljali naprej proti kraju Fonyod. Tam smo ob obali parkirali, ugotovili, da parkirni avtomati očitno ne delujejo, prava sezona je bila še daleč. Zato je Maja toliko bolj mirno naredila kosilo, z Ajdo pa sva odšla do konca pomola. 

Ob Blatnem jezeru

Menda najdaljšega ob tem jezeru. Nazaj grede sva videla tudi laboda z mladički, sam sem bil prav navdušen, Ajda pa danes nikakor ni bila prave volje. Po kosilu smo jo mahnili na pohod, naš cilj je bil hrib Var-hegy. Do njega vodi kar nekaj lepih pohodniških poti. Mi smo malo vijugali med njimi, saj smo seveda hoteli najti tudi nekaj škatlic. 

Na koncu pomola

Na vrhu stoji razgledni stolp, ki pa je, kot smo lahko razbrali na tabli nasproti zapahnjenih vrat, do maja zaprt. Pa nič, saj smo kar nekaj lepih pogledov na jezero in okolico ujeli že nekoliko nižje. Po manjšem pikniku na vrhu smo jo mahnili navzdol, šli po že znani poti do čarde, kjer smo ujeli stopnice naravost proti glavni cesti. 

Razgledni stolp

Avtodom smo prestavili do lokalnega Lidla, obnovili zaloge, nato pa že peljali naprej proti severu. V kraju Balatonszarzo smo našli super parkrišče, z Majo sva odšla do zanimivega spomenika. Čemu služi stotine črk na vseh straneh se nama niti sanjalo ni. Malo smo kalkulirali, nato pa sklenili, da bi bil koristen preskok do bližnjega kraja Szantod. 

Piknik

Pa se je izazalo, da prvo zamišljeno parkirišče ne bo pravo, drugo in tretje sta bili premajhni, nato pa smo povsem slučajno v bližini, v kraju Zamardi, naleteli na večje zapuščeno parkirišče. Nič se nismo pritoževali. Parkirali smo, malo računali, nato pa izginili vsak v svojo posteljo. 

Trsje

DRUGA TRETJINA – 29.4.2016 – Jutro, jest pa na kolesu. Klasika. Dan poprej smo se premikali in iskali parkirišče prav za to, ker sem imel namen obiskati krajšo serijo škatlic. Hm, krajšo? Dvaindvajset kilometrov v eno smer, krog in nato povratek. Ni ravno malo. Da o iskanju raznih polžjih hišk sploh ne govorimo. 

Jutranje bicikliranje

Razdalje med škatlicami so bile kar velike, pokrajina pa nadvse zanimiva. Lahko bi prisegel, da je bilo ob vožnji proti kraju Tab več klancev kot spustov. In kar je najbolj zanimivo. Trdno sem prepričan, da jih je bilo več tudi v nasprotni smeri, ko sem se vračal proti jezeru. 

Drevored v kraju Zala

Prometa ni bilo veliko, vozil pa sem po dobri asfaltni cesti, le po obratu in obisku drevoreda v kraju Zala, sem zašel v čudne kraje. Nič kaj prijetno ti ni pri srcu, ko na kolovozu sredi travnika iz bližnjega gozda zaslišiš lajež. Pa zverine očitno nisem zanimal zadosti, glas se je oddaljeval, sam pa hitel naprej, da spet čim prej pridem iz divjine v civilizacijo. 

Kdo že?

Vračal sem se mimo kraja z zanimivim imenom Lulla. Kdo od vaščanov točno lula mi ni bilo znano, vprašat pa tudi nisem šel. Dekleta so med mojo odsotnostjo vstala in po zajtrku odšla na krajši sprehod, ki so ga zabelila s sladoledom. Ker jih še ni bilo nazaj, sem odšel do obale in se razgledal. 

Ob obali

Potem pa vrnil do avtodoma, kamor so se že vrnila dekleta, nato pa smo že navigirali naprej, proti kraju Siofok. Tam smo zavili do parkirišča ob obali in presenečeno ugotovili, da sicer kar zasoljene parkirnine še ni treba plačati. Predsezona. Super. Mimo pristanišča smo se napotili proti Jokay parku. 

Ribiča

Še prej smo na eni od stojnic poskusili sadne dobrote in jih nekaj malega kupili. Ne preveč, saj so bile cene kar zasoljene. Potem ko smo v lokalnem baru zamenjali še nekaj evrov, smo med drevesi v parku hitro našli škatlico. Nato pa po slikanju s pločevinkom na zanimivem vozu posedeli ob japonskem vrtu. 

Pristanišče v Siofoku

Opazovali smo ribo, ki je plavala po ribniku pred nami in se zgražali nad mladino, ki je očitno v park prišla polomit vse cvetje na grmu. Za koga točno nismo imeli pojma, smo pa v glavi imeli, kako učiteljici ponujajo dragoceni šopek iz najdražje cvetličarne v mestu. Pa jade. 

Japonski vrt v parku Jokay

Dekleta so odšla kuhat kosilo, sam pa sem še malo zaokrožil po kraju, do vodnega stolpa, ki je ena večjih znamenitosti kraja, razstavljene lokomotive in evangeličanske cerkve. Kraj se je šele prebujal iz zimskega spanja, kar sem lahko opazoval na vsakem koraku. Trgovinice so se pripravljale na odprtje, čiščenje, popravljanje in pospravljanje je bila glavna aktivnost. 

Kositrni voz

Po kosilu sva z Majo odšla na pomol, mimo spomenika ribičem do belo rdečega stolpa z zlato skulpturo na vrhu. Mesteca smo imeli dovolj, odpeljali smo proti severu, vozili malo ob jezeru, več nad njim in ga tako obšli ter se začeli na drugi strani počasi spuščati navzdol. 

Vodni stolp

Naš naslednji postanek je bil predviden v Balatonfüredu, kjer smo zapeljali skozi kraj in navigirali v veliki kamp ob obali. Odločitev za priklop na elektriko in celovito oskrbo je prevladala. Po opravljenih formalnostih na vhodu smo se sparkirali na lepo parcelo. 

Prihaja

Najprej sem odšel na obalo, nato pa med tem, ko sta številne ribiče in njihov ulov odšli pogledat tudi Maja in Ajda, skočil na kolo in zaokrožil po kraju ter ob tem obiskal nekaj lokalnih znamenitosti. Lepo mestece, vredno postanka, čeprav nima kaj takšnega, kar bi jemalo dih. 

Ležerno

Kot običajno je bil nekaj posebnega predvsem zemeljski zaklad, ki je na prvi pogled deloval precej bedno. Nekaj malega skalnega podora ob železniški progi. Vendar sem kmalu ugotovil, da gre skoraj za svetovno redkost, rdeči peščenjak iz permija in triasne plasti dolomita.

Na pomolu

Torej kamenine iz obdobja, ko je prišlo do največjega svetovno znanega izumrtja živih vrst na zemlji. Ker je Ajda napovedala kino ob osmih, se mi je že mudilo, hitel sem s krajšimi postanki nazaj, Zoolander je znova navduševal ob obveznem čipsu. 

TIHANY IN ZADNJA TRETJINA – 30.4.2016 – Jutro in kolo, moja stalnica. Najprej sem bicikliral nad krajem, nato naredil lepo turo po bližnjem gozdu in ob tem preplašil tri velike košute, ki so mi zdrvele čez pot. 

Evangeličanska cerkev

Obiskal sem tudi vhod v jamo Loczy, vendar časa za obisk danes ni bilo, že tako sem tradicionalno prekoračil čas, ob katerem sem napovedal svoj povratek. Oddvel sem nazaj proti jezeru, tam skočil na recepcijo in izvedel, da ni čisto nič važno, do kdaj odidemo. Tudi prav. 

Slap?

Tako smo po zaključku vseh oskrbnih zadev pripravili še kosilo, z Ajdo pa sva odšla do obale in ob njej opazovala ribiče, ki so tam lovili svoje današnje kosilo. Mi smo ga že imeli. Potem ko smo ga varno pospravili v svoje želodce, sva z Majo obiskala še bližnjo trgovino, nato pa smo se odpeljali iz kampa. 

Na obali

Zavili smo v smer proti Tihanyju in na brezplačnem parkirišču pod samostanom parkirali. Vzpon do vrha griča, od koder vodi razgledna sprehajalna pot do samostana ni bil naporen, na srečo tudi še ni bilo prevroče. Uživali smo v razgledu na jezero, nato pa po pogledu v votlino blizu cerkve kupili vstopnice. 

Tihany

Le z njimi je namreč možen ogled. Šli smo skozi cerkev, mimo grobnice nekega madžarskega kralja pod njo, si pogledali prostore, kjer sta bila v ujetništvu Karel prvi in njegova žena ter obudili spomine na čase, ko je še deloval samostan in so v njegovih prostorih menihi žebrali svoje molitve. 

Samostanska cerkev

Ustavili smo se še pri ženici v trgovinici na izhodu, nato pa odpravili proti kalvariji. Zanimiv vršiček, na katerega vodijo postaje križevega pota, se zaključi pri kupu kamenja ob katerem stojijo trije križi. Mimo se plazijo kuščarji živo zelene barve z modrimi glavami in zvedavo opazujejo številne romarje. 

Samostanski hodniki

Tudi mi smo se jim za nekaj trenutkov pridružili, nato pa že odšli navzdol in sledeč navigaciji našli čudovito razgledno pot, ki nas je visoko nad dolino peljala proti jamam menihov. Jame v peščenjaku vulkanskega izvora, delno naravne, delno izklesane in nato podprte s stebri. 

Kalvarija

Vsekakor je bila že hoja pod stenami zanimiva, predvsem pa v vročem dnevu prav osvežujoča. Pa tudi jame, katere smo seveda pretaknili po dolgem in počez, niso bile kar tako. Pot nas je peljala sedaj v smeri parkirišča, počasi smo se spuščali in tako prišli do glavne ceste. 

Kuščar

Tam sem se ločil in odšel v drugo smer, pa ne prav daleč, zgolj nekaj sto metrov. Kjer sem nato nekaj časa šaril okoli ene od skal v gozdu, dokler nisem našel prebrisano skrite škatle. Z Majo sva bila dogovorjena, da se dobiva pri manjšem pristanišču, dekleti pa sta odšli v avtodom. 

Firbec

Sprehod do konca pomola ni bil prav dolg. Malce razočarano sva ugotovila, da tam sploh ni svetilnika, temveč zgolj neke vrste oddajnik. Sodobni časi, ni kaj. Odpeljali smo s parkirišča in zavili proti koncu polotoka. Na poti nazaj proti celinskemu delu, smo naredili še dva kratka postanka, bolj ali manj za iskanje škatlic. 

Pogled z razgledne poti

Nato pa naše potepanje nadaljevali v smeri jugozahoda. Postankov ni bilo veliko, ustavili smo se na zanimivem pokopališču, ki je nekoč kazalo na možno sobivanje, saj so tam vse do srede 19. stoletja pokopavali brez verskega ločevanja. Potem je šlo to očitno nekomu v nos in pokopališče so ločili na rimokatoliški, reformistični in židovski del. 

Močvirje

Stari nagrobniki, ki rastejo iz trave so vsekakor zanimivi, naša nadaljnja pot pa bolj malo. Jezera se razen ob postankih ni videlo prav veliko, kaj drugega pa za naš ogled ob tokratnem obisku tudi ni bilo predvideno. Pri kraju Szigliget smo sicer zagledali na hribu zanimiv grad. 

Jame menihov

Zapeljali smo po cesti v vas pod njega, ugotovili, da do parkirišča pelje kamnita in razrukana pot ter da je za ogled tako ali tako že prepozno. Obrat in že smo peljali naprej. V Keszthelyju smo se ustavili v lokalnem Lidlu in nakupili še nekaj zalog, nato pa razmišljali, da bomo naslednji dan imeli seveda preveč časa za namakanje. 

Je tu kdo kdaj živel?

Solidna vremenska napoved v dopoldanskem času bi omogočala tudi ogled gradu, ki smo ga danes tako preskočili. To je seveda pomenilo skok nazaj v avtodom in vožnjo proti Szigligetu, kjer smo pod krajem, tik ob obali Blatnega jezera, našli lepo parkirišče. 

Zanimivo pokopališče v kraju Balatonudvari

Ravno pravšnje za mirno noč, slišale so se le številne ptice, ki so s svojim oglašanjem kalile nočni mir. 

SZIGLIGET, HEVIZ – 1.5.2016 – Jutro, sam pa na pohodu do ostankov gradu na razglednem gričku nad jezerom. Seveda se je vreme že počasi kisalo in razgledi niso bili ravno, da bi stal tam odprtih ust. 

Vse kar je ostalo od kraljičinega gradu

Pa vseeno je bilo zanimivo pogledati nekaj ostankov kraljičinega gradu, ob razmisleku, kaj je bil razlog, da jo je kralj napodil iz glavnega gradu na sosednjem griču. Zanesljivo predolgi jezik, drugi pametni razlog mi ni prišel na misel. Še hoja do manjše cerkvice, nato pa vzpon na Halas-teto. 

Badacsony

To je poraščeni grič, s katerega sem se spustil nad stene, nedvomno prav tako vulkanskega izvora. Vsaj glede na sestavo. Torej je bil tudi tole manjši vulkanček, kaj pa drugega. Danes o kraterju ni več ne duha ne sluha. Spustil sem se do parkirišča, izvedel bujenje in prestavitev do parkirišča pri turističnih informacijah. 

Ob jezeru

Ravno prav je bilo prostora zame, Celjana, ki sta očitno kolovratila okoli, sta svojega minija pustila pod drevjem. Hja, malega je možno vtakniti marsikam. Malo pred deveto, ko naj bi se grad odprl, smo sopihali navzgor, tabla, da je grad zaprt, pa je med našim sprehodom okoli lokalne cerkvice čudežno izginila. Tako kot so v zadnjih dneh izpuhteli forinti iz naše denarnice. 

Grad v Szigligetu

Ob vprašanju na blagajni glede zadovoljstva s plastiko, je malo namrgodena blagajničarka samo zamahnila z roko proti napisu »cash only«. V redu, ni problema. Evri? Niti slučajno, ob tem pa je z nekaj pomanjkljivega znanja nemščine že mahala z roko in po angleško ponavljala verjetno edini besedici, ki ju je znala. Go in Free. 

Pogled na vasico pod nami

Hm, Maji seveda takšna brezplačna ponudba ni dala miru in moral sem še enkrat vprašati, če se da v vasi kaj zmenjati. Še danes mi ni jasno, ali je bil razlog v njenem nerazumevanju nemščine, ali temu, da je bila prva nedelja v mesecu in še prvi maj povrhu, že kar malo nestrpno je začela mahati z roko in ponavljati besedo Free. 

Na vrhu

Ok, če je prost vstop, je prost vstop, ni, da bi žensko še bolj razjezil. Odšli smo na pohod po gradu, se vzpeli na vse stolpe in razgledne ploščadi, ugotovili, kaj je povzročilo zaton gradu in si to tudi nazorno pogledali. Strela je pred stoletji treščila prav v stolp s smodnikom. Kaj se je zgodilo, je seveda jasno. 

Kapela

Grad si ni več opomogel, počasi je propadal vse do današnjih dni, ko daje nekaj malega zavetja številnim turistom, ki se ustavijo ob markatni točki nad jezerom. Pogledali smo si še kapelo in tisto, kar domnevajo, da je bila nekoč grajska ječa, nato pa s pregledom spodnjega dela gradu že stopali proti izhodu. 

Izhod

Ko sta Maji dva slovenska popotnika povedala, da imata forintov ravno prav za svoje načrte, je dokončno obupala nad tem, da bi lahko plačali vstopnino, sam pa sem ob tem obujal zgodbo o bankovcu za milijon funtov. Kakorkoli. Mimo cerkvice, kjer so ljudje ravno prihajali k maši, smo se vrnili do avtodoma in odpeljali proti Hevizu. 

Modra cerkev v Hevizu

Vožnje ni bilo veliko, pa tudi pot do kopališča smo kar dobro zadeli. Parkirišče pred njim pa je bil pravi šok. Na internetu najdena cena 100 forintov je bila očitno samo za minije, sam bi moral plačati štirikrat toliko. Kar ob nekajurnem namakanju znese že soliden znesek. Sledil je obrat, odpeljal sem malo naprej. 

Proslava

In našel na parkirnem avtomatu manjšega parkirišča ob cesti napis v treh jezikih. Prvega maja zastonj. Juhej, živel prvi maj. Parkirali smo, oznake, da za tako velike tu ni prostora, ni bilo nobene, torej super. Maja je začela pripravljati kosilo, sam pa sem skočil na kolo in odbicikliral po kraju in okolici. 

Ostanki iz časa Rimljanov

Modra cerkev, proslava praznika v bližini, ostanki neke rimske vile, razgledni stolp in seveda lokvanji v potoku ob nekakšni promenadi. Bolje rečeno razriti poljski poti. No ja, kar zanimivo, sem si rekel, ko sem sedel za mizo. Po kosilu smo odšli do vhoda v največje termalno jezero na stari celini. 

Lokvanji ob "promenadi"

Plačali smo družinsko vstopnico po še sprejemljivi ceni, in se odpravili namakalnim užitkom naproti. Napotili smo se po pokritih mostičih proti zadnji, največji hiški nad jezerom, tam dokaj hitro dobili tudi ležalnike, tako da je bilo nam odmerjenih pet ur užitkov zagotovljenih. 

V hiški

Voda še zdaleč ni bila tako topla, kot smo pričakovali. Razvajenci, kaj se more. Z Majo sva najprej sama odplavala na jezero in ugotovila, da se ti občasno noge zapletejo v podvodno rastje. Okoli naju so plutali tisti pravi uživači z manjšimi zračnicami ali danes bolj modernimi tubami. 

Termalno jezero

Plavati je možno vse naokoli, tudi pod prehodi in hiškami na betonskih stebrih. Tudi dekleti sta šli nekoliko kasneje v vodo, vsi razen Maje pa smo šli poskusit tudi bazen z vodo bolj čudne barve, ki pa je bila prav prijetno topla. Le prehod v mrzlo je bil pravi šok. Dekleti sta brali, pa tudi sam sem načel debelo knjigo. 

Vroči bazen

Ure so minevale in že smo stali pod tuši in uživajoč v kapljicah vroče vode delali zastoje pred kabinami. Zunaj je že nekaj časa deževalo, to smo vedeli, saj smo med kapljicami tudi plavali. Vendar na srečo do avtodoma ni bilo daleč, tako da nas ni pretirano namočilo. Kar hitro smo bili pripravljeni na odhod, že smo peljali iz Heviza proti Pacsi in Lentiju. 

Počitek

Ceste so bile mokre, previdnost ni bila odveč. Policist, ki je nekaj časa vozil za nami, nas je prehitel in po nekaj kilometrih stal sredi voznega pasu, na drugi strani pa je bil v jarku avto na strehi. Možakar sredi ceste je očitno zlezel iz njega in do prihoda policistov nekako urejal promet. 

V vročem bazenu

Previdno smo odpeljali mimo, vozili skozi Lenti in proti meji. Tam smo iskali pot proti avtocesti in ji sledili do Vučje vasi, kjer smo zapeljali proti Križevcem. Pot do Gajševskega jezera in naših prijateljev, ki imajo tam velike rastlinjake, sem si zamislil malo po svoje in tako do pravega mesta seveda pripeljal dejansko okoli riti v varžet. 

Slovo od Heviza

Parkirali smo, nato pa večer podaljšali v noč med klepetom s Sandro in Dragotom, dobrim špricerjem in ugotavljanjem, kaj je novega. Po pokušanju vloženih domačih habanero čilijev, je bil pravi čas za posteljo. Saj je vendarle jutri nov dan. 

CORNUS IN POT DOMOV – 2.5.2016 – Zjutraj sem skočil pokonci in se odločil, da sprejmem ponudbo Dragota za preizkus njihovega kolesa. Tekel je odlično, kot bi mignil sem bil z nekaj ovinki v Križevcih, tam našel dva skrita zaklada. 

Eden od rastlinjakov in najmlajša šefica

Prvega takoj, drugega potem, ko sem uspel zbuditi še prijatelja v Mariboru. Če pa stojim na pravem nalivu, sem se opravičeval. Vračal sem se skozi Lukavce in na cilju hitel zatrjevati, da je kolo odlično. Kar je bilo seveda tudi res, le malo blatno in mokro je bilo. Sedaj. Vreme, sem se izgovarjal. 

Takšne in drugačne sadike

Seveda je bil obvezen že prav tradicionalni zajtrk pri Sandri, slovo od Dragota in godbe, ki je odhajala igrat na slovesnost ob odprtju novega mostu. Nato pa ogled številnih rastlinjakov, flanc in vsega kar spada zraven, povezanega s prislovično darežljivostjo prleških prijateljev. Ko smo spodnjo posteljo v avtodomu spremenili v visoko gredo, je bil počasi čas za slovo. 

Avtodom z visoko gredo

Seveda z vedno dano obljubo o čimprejšnjem ponovnem snidenju. Pomahali smo v slovo in odpeljali v deževni dan. Vožnje do avtoceste je bilo sedaj zgolj za vzorec, že smo bili pri Mariboru, Celju, Ljubljani, Kranju, domačem dvorišču.