Trojček

Dan je že krepko zakorakal čez znane valove nad Soriško planino, ko smo se mu pridružili na naši vedno bolj samotni poti. Pobočja, katera je sonce že krepko obliznilo, so kazala prva rebra. Pomlad je bila že skoraj tu. Polovici, tisti boljši, sta dihali počasneje. 

Polovici

Saj sva ju razumela, na soncu je bilo tako prijetno nastaviti lica toploti, si podati besedo, pogledati kod in kam. Midva sva bila hitrejša, kot dobro usklajeni par sva pod Slatnikom, tistim pravim, zavila nad ostanki kasarne, stražarja nekih že zdavnaj minulih časov, se spustila navzdol in nadaljevala naprej na Možica. 

Soriška planina

Seveda sem pogledoval tudi proti Šavniku, toda ta bo še počakal. Zanj mora biti pravi dan. In današnji ni bil tak. Kratek je bil postanek na vrhu, že sva prečila nazaj pod sedlo, stopila nanj in še malo višje. Nato pa navzdol uživala v zavojih, ki so bili vredni svojega imena. 

Pogled z Možica proti očakom

Je bil sneg ravno pravi, tak, kot se zagre. Sva ob pogledu na sledi počakala, da sta se izza prelomnice pokazali znani glavi. Ki sta nama nato počasi sledili proti današnjemu vrhu. Kjer smo ugotovili, da se res daleč vidi. Čez bližnje valove vse do očakov v daljavi. 

Zavoji

Videti so bili tako blizu, da bi jih lahko dosegel z roko, če bi se le malo stegnil. Ne preveč, le malo, čisto malo. Pod nami so pobočja izginjala v globino. Kar strmo je bilo videti, zato smo se po razmisleku znova ločili. Midva z Borutom sva zavoje lovila kar naravnost, po strmini. 

Tik pod vrhom

Sneg je bil moker, za nama so se kotalile velike kepe. Pa ni bilo hudega. Že sva zavijala proti smučišču in po njem do izhodišča. Je bilo lepo, sva se strinjala, nihče nama ni oporekal. Saj zakaj pa bi? A sam nisem imel zadosti. 

Pod vrhom

Zamenjal sem opremo, nato pa se znova vzpenjal, tokrat na Lajnarja. Sonce je grelo, ubiral sem znano sled, pri sedlu med Dravhom in mojim ciljem opazoval zamišljenega smučarja, ki je stal na robu in zrl v daljavo. Kdo bi vedel, kakšni spomini so mu švigali po glavi.

Proti Lajnarju

Do vrha ni bilo daleč, tam sva bila znova skupaj, delila misli o časih, ki so minili. Se prijazno poslovila, ko sem odvijugal navzdol, tja, kjer sta me že čakala naša avto in dom. In seveda dekleti, zaradi njiju je bilo še posebej vredno pohiteti. 

Vrh