Srečanje

Večer je bil že pozabljen, rdečina zahodnih oblakov je izginila iz spomina kot sneg, ki je pozimi pokril ta pobočja. Toda dan je bil prijazen, komaj kakšen oblak se je pripeljal nad nas. Ki smo stopili iz Šmartna na pot, ki se imenuje prav tako, proti vrhu. Tri generacije iz tako različnih časov. Od včeraj do danes in obratno. 

Cvetoče barve

Stopali smo pod cvetočim drevjem, ki je bilo tako prepričano v pomlad, da na presenečenje zime in zadnji zamah z repom, sploh ni pomislilo. Na razpotju smo staknili glave, se odločali in na koncu je odločil kovanec. Ta je padel tako, da je bilo jasno, katera pot bo prava. Partizanska. Strma. Neposredna. Ko prav zares grizeš kolena. 

Pot

Vzdihi nezadovoljstva pred odločitvijo so sedaj potihnili, vzpenjali smo se in razmišljali o prijateljih, ki so čakali na vrhu. Sonce ga je objelo, kot bi znova hotelo pokazati, da je ta dan nekaj posebnega. Ko ob šmarnogorskem poldnevu stojimo v krogu, na mizi pa kava, sladkobne pregrehe, nagrade in darila. 

Sprejem

Tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače. Prijazen sprejem, ko smo prisopihali mimo cerkve, se ozrli v daljavo in nato poklepetali z bližino. Presenečenje. Prišli so tudi prijatelji od daleč, njih je bilo še posebej lepo videti. Toliko zanimivega je bilo treba povedati. In verjetno bi stal še dolgo, obiral to in drugo, če ne bi dekleti pocukali za rokav. 

Geoprijatelji

Namignili, da bo treba znova v dolino, proti domu. Vprašanje, kje navzdol, je kmalu dobilo odgovor. Tam, kjer je bližje, sta sedaj brez metanja kovanca odločili najmlajši. In smo šli. Po slovesu seveda. Prav prijetno je bilo slišati prijazno besedo. Kajti, da bi slišal takšno na poti, to nima smisla čakati. 

Samotni cvet

Ta je že zdavnaj izginila s teh pobočij. Prav tako kot pozdrav in tisti iskreni – srečno. Tako brezosebno vsi hitijo navzgor in navzdol, zaverovani v svoje ure, ki odmerjajo ritem in povedo še marsikaj drugega. Le tega, kako pokimati sočloveku, žal še vedno – ne.

Oblaki se zbirajo ...