sobota, 02. april 2016

Popoldanski Dravh

Popoldne, potem ko smo uspešno očistili okolico doma, pa tudi bregove reke Kokre, le malo preden se izlije v Savo, je bil čas za odhod. Maja in Živa sta bili tokrat moja spremljava na poti proti Soriški planini. Ta je v pomladnem času tako zelo prijetna, snega je običajno še več kot dovolj, pa vendarle se čuti, da prihaja toplota. 
Sankaška proga
Ko smo pristali na znanem parkirišču, smo imeli vsi po malem ovinkov zadosti. In vsak je to pokazal na svoj način. Živa se je ulegla v posteljo, Maja skočila na tekaške smuči in naredila nekaj krogov, sam pa sem jo mahnil s smučmi proti Dravhu. Smučišče še ni čisto ugasnilo, na kar je kazal teptalni stroj, ki je po pobočjih pripravljal teren za naslednji dan. 
Pobočja pod vrhom
Pa mu nisem prekrižal poti, vzpenjal sem se po sankaški progi, spomladi povsem zapuščeni, nato pa preko strmega dela nekdanjega smučišča prišel pod vršna pobočja mojega cilja. Vlekel sem sled, malo levo, malo desno, vse višje. Hodilo se je odlično, nič ni bilo preveč trdo, odpirali so se mi razgledi vse naokoli. 
Slatnik in sosedi pred očaki
Pomahal sem zrakomlatu, ki je zaokrožil nad mano, potem pa videl, da sem ujel še zadnji trenutek. Prav pod vrhom so namreč snegu res že šteti dnevi, prehodi, ki so mi omogočili prihod na vrh bodo čez nekaj dni zaprti vse do naslednje zime. Še zavoj okoli skale, pod žicami antene, ki oddaja bogsigavedi kaj. 
Črni vrh in Porezen, pa še kaj vmes
Nato pa pogledi na Ratitovec, Črni vrh, Porezen, vrhove nad Soriško planino, očake tam v daljavi. Kar stal bi tukaj, na tako rado obiskanem vrhu. Če ne bi zahajajoče sonce dalo vedeti, da bo čas za slovo, zavoje navzdol. Ki so si v ravno prav odpuščenem snegu sledili eden za drugim. 
Ratitovec
Pravi užitek. Tako zelo, da sem po izteku, ko sem se ustavil na koncu sankaške proge, razmišljal o ponovnem vzponu. Pa mi je bilo že po nekaj korakih jasno, da bo treba to prepustiti dnevu, ki še pride. Tudi prav. Saj zanesljivo prinese kaj lepega.
Zavoji

Ni komentarjev:

Objavite komentar