Kavka

Ne, to pa ne. Je rekla. In seveda ob takšni odločnosti nimaš kaj drugega, kot da prikimaš in ji z nebogljenim pogledom daš prav. Saj kaj bi se kregal in ustvarjal špetir, ko tako ali tako izkušnje povedo, da razen slabe volje učinka ni nobenega. Toda vseeno je bila zmaga tudi na moji strani. Ali pirova ali ne, je drugo vprašanje. 

Kavka

Nadela si je nekaj, kar je med škornji in gojzarji in stopila sva tistih nekaj korakov do snega. Ki se je začel čisto blizu našega doma. Tistega premičnega. In nato šla po ravnini, vse dokler pot ne zavije navzdol. Sneg se ni pretirano vdajal pod nogami, se je le videlo, da je pred dnevi tu še vozil teptalni stroj. 

Obet izboljšanja

Nižje doli je bilo snega vedno manj. Na koncu pa ga je povsem zmanjkalo. Kar naju ni niti najmanj motilo, lovljenje ravnotežja, vedno na meji ali se bo udrlo ali ne, ni najino najljubše opravilo. Hitro sva ujela nekaj energije pri točkah, kjer menda ta kar vre iz zemlje, naredila krog, nato stopala naprej v smeri Uskovnice. 

Lonček

Pa nisva šla čisto do planine, sva že prej zavila navzgor, malo nad grapo, videla, da so tudi travniki višje še živi in nato malo po svoje, kaj ne bi, in seveda okoli riti v varžet, prišla do koče z zanimivim imenom Kavka. Tu je bilo, kot bi nekdo vse spustil z rok in odšel, še lonček na tleh je bil na pol poln vode. 

Pod oblaki

Kratek počitek naju ni uspaval, že sva stopala proti planini, ob tem prav prijetno klepetala, nekako ni vedno časa za to. Pri cerkvici sva razočarano ugotovila, da so pozabili vgraditi okence, ki bi pokazalo notranjost, nato pa zavila tja, od koder sva prišla, in kjer nama je Maja že prihajala naproti. 

Cerkvica na Uskovnici

Nad globoko sotesko sva šla čez most in se spraševala, kako so nekoč prišli na drugo stran. Energija je še vedno sevala, menda. Videla je nisva, stopala sva do snega in po njem nazaj. Sedaj je šlo počasneje, ko smo že vsi trije stopali tja, od koder smo prišli.

Energija