nedelja, 24. april 2016

Goli

Ime je takšno kot je. Nekaterim se bo zdelo glede na golo vršno pobočje seveda povsem razumljivo. Drugi se bodo ob njem zgolj tiho muzali. Kaj jim bo ob tem švigalo po mislih je seveda nepomembno vprašanje. Midva se, povsem spodobno oblečena seveda, o tem nisva spraševala. 
Sij
Šla sva mimo koče, ki tam v zatrepu doline osamljeno čaka, se začela vzpenjati in se ob tem spominjala časov, v katere bi se bilo tako lepo vrniti. Koliko let je že minilo, kar smo mlada druščina pohajali v teh koncih, gledali na kraje pod nami zviška, verjeli v neskončnost? Nedvomno veliko, preveč. 
Koča
Poseka se je že skoraj povsem zarasla, mimo preprostega znamenja sva se vzpenjala do studenčka in Jenkove planine. Presenečena, da se je v kočo, ki bolj sloni k sosedom, vrnilo življenje. Pridne roke so jo uredile, zanimivo se bo vrniti poleti, poklepetati z gospodarjem, videti, ali mu je naša govorica blizu. 
Goli in planina
Bi se res čudil, če bi temu ne bilo tako. Kratek razmislek, slovo od svetega Bernarda, že sva stopala po poti tam, na oni strani. Kjer sva se ob mravljišču na stezi spraševala, kdo ima tu domovinsko pravico. Je bil prej stanovanjski blok ali cesta? In kdo se bo moral umakniti? 
Bernard
Midva sva stopila mimo, malo naprej ugotavljala, da je posek zabrisal sledi. Malo po občutku sva sicer zgrešila pravo stezo, a vendarle prišla prav. Razgledi so se začeli odpirati, čeprav dan ni bil tisti, s kičasto modrino, kakšnim kosmom sladkorne vate in nežnim vetričem.
Belo
Še nekaj zavojev, greben in nato vrh. Najvišja točka. Seveda gola, razgledna, vse naokoli. In predvsem navzdol. V kraje, od koder sva prišla. In kamor se že vračava. Okoli naju so plesale rahle snežinke, zima je še tu nekje. 
Vrh
Zatopljena vsak v svoje misli sva se spuščala po znani poti. Potok je še vedno šumel, cvetice ob njem so prehitevale svoj čas. Vejica listavca je nežno objela bodice male smreke. Narava naredi vse tako, da je prav. Brez razlik in izjeme.
Nazaj?

Ni komentarjev:

Objavite komentar