Včasih te kdo preseneti. Otroci to prav radi naredijo. Živa še posebej. Ko najmanj pričakuješ in zgolj tako vnemar vprašaš, z odgovorom pred očmi, se seveda motiš. To bi moral že vedeti. Ali je razlog prava volja, o navdušenju bi težko govoril, ali zgolj kljubovanje pričakovanemu, kdo bi vedel.
Jutro pod žičnico
Kakorkoli, prav ta odgovor je verjetno zakrivil, da smo na turbulentni sobotni večer pristali tam, kjer je bilo že tako ali tako zamišljeno. Na Planini pod Golico. Prav tam, kjer sva skoraj tri leta nazaj, na velikonočni ponedeljek z Ajdo skušala preglodati meglo. Letos žičnica ne deluje, to mi je povedal ekran že doma.
Prebujanje
Torej odlična priložnost za turni smuk. Seveda je lep dan poprej otoplil pobočja in naredil številne vijuge navzdol. Noč pa jih je zagrabila s trdo roko, torej sem že takoj vedel, da bo ... rodeo. A kaj zato, korajža velja, greva. Stopala sva navzgor, sledila poteptanemu delu za motornimi sanmi, strmina nama ni delala težav.
Samotna
Dan se je naredil, pomaranča pred nama že ožarila kuclje na drugi strani. Smejala se je, da jo je bilo veselje pogledati, ko se je kazala med drevjem. Samotna pobočja, šele tik pod vrhom prvo srečanje in nato presenečeni obrazi ob zgornji postaji nekdanje žičnice. Saj vendarle nisva sama lovila jutro za rep.
Mi2
Odšla sva še do vrha, čisto tja, kjer se višje ne da. Malo naprej obšla bukev ali dve, nato zarotniško pomežiknila trem parom smuči. Sonce je dajalo vedeti, da je jutranja zaspanost mimo. Prvi zavoji, navzdol sva iskala nedotaknjena pobočja, kjer sva lahko zavoje lovila brez nepotrebnega prevračanja na razoranih ostankih prejšnjih dni.
Zavoji
Lepo pobočje je bilo pravo, da sva na njem pustila svojo sled, komaj vidno. Pa čeprav je bilo zaradi tega treba nekaj korakov nazaj navzgor. Še zadnji zavoji, še zadnji pomežik novim znancem, ki so hkrati z nama pripeljali v vznožje nekdanjega smučišča. Nato pa tja, kjer smo zadnja leta bolj ali manj ... doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar