Mavrica

Tudi na sicer znani poti se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Kar te pusti odprtih ust in polepša dan. Povabi k še novim vračanjem. Morebiti kaj res izjemnega. Ali pa zgolj drobna malenkost. Lep cvet recimo. Suhi listi, ki jih jesenski veter strese z vej. Prve snežinke. Mavrica. Ki se razpne prav tja gor, do nebes. 

Preplet

Seveda pa do njih ni tako enostavno priti. Treba je iz solzne doline najprej do sv. Petra. Kar sicer ne vzame veliko časa, kar tako, spotoma, pa tudi ne gre. In je že tu lepo. Vidi se globoko, vidi se daleč, skoraj do tja, kjer smo doma. In če ključar menda večnega kraljestva nima nič proti, se splača naprej. 

Ključar

Do koče, ki jo sredi tedna straži zgolj dobro hranjeni muc. Ki pa osamljeno toži in išče koga, ki bi mu delal družbo. Drgne se ob ograjo, gleda, se pretegne, nato pa znova nadaljuje s svojo žalostinko. Ki počasi zamre, ko mimo lovske koče in nekaj nepričakovanih hišk sredi ničesar jadraš naprej čez uravnavo do hude strmine. 

Stražar

Ki se ji, če hočeš kar naravnost navzgor, skoraj ne moreš izogniti. A kaj bi to, ko se vendar splača. Potruditi. Saj se od tam, od koder se višje ne da, vidi cel svet. In še naprej. In tam je še razgledni grebenski štrcelj, nad prepadnim področjem, tako daleč od vasi globoko spodaj. 

Oblačni pogled

In seveda mavrica. Tista, ki se je malo prej napajala v Blejskem jezeru, je izzvenela. Ta je že druga. Skoraj pod nogami švigne kvišku, se dotakne jasnine in na prvi pogled izgine. Toda ko bolje pogledaš, vidiš, da se komaj vidno barve prelivajo še tam pod v oblake zavitim Stolom. 

Mavrica

Lahno rosenje počasi ponehuje, ugaša igro svetlobe, treba je nazaj. Kar po bližnjici, ki jo najdem v stezici, prvič videni. Osamljeni muc, danes se ne bova videla več, še Sv. Petra pozdravim zgolj od daleč. Drdram po ovinkih in tik pred koncem te svoje poti pozdravljam tiste, ki so šele na poti do sv. Petra, na poti do nebeških vrat. 

Ugašanje

(Begunje-Sv. Peter-Smokuški vrh-Jecola)

Luknjačus Alpinus Labacensis

Višje, še višje, Viševnik. Sva se odločila med vožnjo. Saj glede na dokaj borno količino snega niti ni bilo veliko izbirati. Pokljuka je bila že vnaprej določena, le pri odcepu na Mrzlem Studencu je bilo treba zasukati volan. 

Jutro nad Pokljuko

Na Rudnem polju je vse spalo, menjava ure in s tem krajše jutro ni še nikogar vrglo iz postelje. Zvezde nad nama so obetale lepo jutro. Ko sva se že na začetku poti smejala znaku, ki je nakazoval, da je treba smuči nesti. Seveda na kaj takšnega še pomislila nisva. 

Vzpon

Smučišče je bilo trdo, ko se je naklon povečal, so pomagali navzgor srenači. Toda strmina ni bila najhujša težava. Kaj šele nevarnost. Ta je danes prežala drugje. Med tem, ko včasih kakšen luknjač prav s posebnim veseljem naluknja lepo turnosmučarsko sled, je pri najbolj priljubljenih zimskih ciljih to močno potencirano. 

Sled luknjača

Kajti pobočje nad smučiščem ni imelo ene sledi pešcev, temveč je bilo videti kot bi se čezenj zapodila horda podivjanih bizonov. Vse prehojeno, prerito, preluknjano. Seveda je bila hoja po takšnem naporna, psi ne primejo kot bi morali, srenači, ki bi morali zagrabiti v pomrznjeni sneg, obvisijo nad prazno luknjo. 

Horda

Potem se loviš, palice preprečijo zdrs nazaj, pri sebi pa ponavljaš kar po spisku besede, ki niso za javnost. Le tam, kjer gre sled predhodnikov toliko desno, da se nobenemu izmed luknjačev res ne da več opravljati svojega življenjskega poslanstva, je možno hoditi kolikor toliko normalno. 

Plesišče

Na srečo je bila sled pod Plesiščem še cela, pa tudi višje se je nekako uspela izogniti povsem prerešetanemu pobočju. Do zadnjih metrov pod vrhom, kjer pa sva tako ali tako šla seveda peš. Med tem se je rdeča črta na vzhodu spremenila v svetlobo, ki je nad oblačnostjo naredila nov dan. 

Očak in oblak

Na vrhu sva postala, se razgledala, poslikala vse naokoli. Nato pa odsmučala. Vsak malo po svoje, iskaje nezvožene dele pobočja. Saj je bil drugje pravi rodeo, pomrznjeni ostanki prejšnjega dne za smučanje niso bili užitni. Na sedlu pod Plesiščem sva spregovorila nekaj prijaznih besed s pešcem. 

Viševnik

Ki ve, kako se hodi. Saj bi rad smučal, a starostna betežnost ne dovoli. Zavila sva v gozd, našla strm, toda odličen prehod med skalami. Pogojno užiten, ga je označil Borut. Točno tak je bil. Prečka naju je nižje pripeljala na rob smučišča, preskok čez smreko, pri veliki skali mi je noge kar same od sebe potegnilo narazen. 

Smuka

Do parkirišča je sedaj letelo, zavoji po pomrznjeni podlagi in seveda smuk na koncu. Ob avtomobilu sva po odzivu tistih, ki so šele odhajali, vedela, ali prihajajo iz našega glavnega mesta ali ne. Pogled na registrsko tablico je povedal vse. Le kaj bi mi brez njih, koga bi imeli v zobeh, se nama je še dolgo smejalo.

Smuči na ramo!

Pomladno iskanje zime

Vedno je nekaj posebnega, ko stvari počnemo skupaj. Ko pa ob tem zagledam v očeh deklet vsaj neko oddaljeno tlenje, če že ne prave iskrice, je čas za srečo. Tudi tokrat, ko smo čez Selško dolino zavijali sem in tja proti Sorici in naprej njeni planini, parkirali in kmalu ugasnili. 

Mladost

Da bi se zbudili v sončno jutro, tam pod belimi pobočji. In potem, ko smo končno, prav nič zgodaj, stopili na smuči, zavili po svoje, proti sedlu. Dež prejšnjih dni je segel visoko, pobočja so bila trda, poledenela. Pa večjih težav nismo imeli, prišli smo do mesta, kjer se vidi tja čez, v graparski svet. 

Dravh

Ob skoraj golem Dravhu smo obstali z odprtimi usti in nato zavili v strmino pod vrhom smučišča. Lajnar torej, cilj je bil sedaj jasen. Toda kako do njega, kapa je bila skoraj kopna. Maja je smuči pustila nižje, midva z Živo sva naredila dolgi obvoz in tako priracala do najvišje točke. 

Lasje nagajajo tudi na Lajnarju

Ki jo je predstavljal kup snega. In kjer je Živi veter mršil lase prav tedaj, ko bi morala preskočiti njena podoba v digitalni spomin. Nič zato, sem se smejal, ko sem iskal snežne zaplate do ostankov smučišča. Od koder smo potem vsi skupaj po trdi podlagi previdno zavijali navzdol. 

Strmina

Po strmini, ki se je položila, vse do našega avta in doma. Kjer je Živa rekla, dovolj je. Celo ko je žičničar ponujal brezplačne vožnje. Ne vedoč, da nam drdranje krožničkov ne pomeni prav veliko. Bolj mir, katerega sva skušala z Majo ujeti ob ponovnem vzponu. Tokrat bolj desno. 

Vzpon

Proti vrhu, ki je čista zmeda. Vsaj kar se imena tiče. Slatnik. Zemljevidi ga označujejo tam proti Možicu, že čisto nad vojašnico sosednje države, ki se je tu želela počutiti kot doma. Sam sem vedno mislil, da je pravi nekoliko nižji, desni sosed Lajnarja. In tisti, ki so na vrh postavili žig prav tako. 

Sonček

Kot da bi bila imena sploh važna. Bolj je bila sled, ki sva jo risala v mehak sneg, pomladno sončna toplota je naredila svoje. Gor in dol čez rebra vse do grabna, ki naju je po smeri letne poti pripeljal do strmega pobočja. Svetleče sledi predhodnikov so povedale, da bo prav, če greva tu. 

Pogled s Slatnika na Slatnik

Ker bo največ smuke. In seveda si nisva pustila dvakrat reči. Navdušeno sva gledala vse naokoli, tam z vrha, tega najinega Slatnika. Preden sva odvijugala navzdol, okoli nekakšnega kotla, po strmini in nato v grapo ter po njej nekje lažje, drugje težje, do smučišča. Kjer so si potem res lepi zavoji sledili vse do konca. In naprej.

Nasmejani zavoji

Sprememba vremena

Tradicija. Ko se ustavijo žičniške naprave in je snega ravno še prav, se pritepemo mi, turni smučarji. Tako je bilo tudi letos. Toda navdušenje ni bilo zadosti. Zagodlo nam je vreme. Ko sva zjutraj z mladostjo gledala v smeri Starega vrha, so dežne kapljice čofotale v luže okoli naju. 

Polizano pobočje

Umik je bil edina razumna možnost, do kože bi bila premočena, še preden bi dobro stopila na sneg. Toda takšna zavrnitev, nič po tvoji krivdi, zahteva nov poskus. Še posebej, če te popoldansko sonce žgečka po nosu in vabi na prosto. Mladosti je veselje jutranji dež odplaknil, tako da sem se tja proti škofjeloškemu koncu odpeljal kar sam. 

Kopnine

Hiter skok na smuči in že sem se za prvim ovinkom čudil. Kopni deli niso nič kazali, da se je še včeraj tu okoli podilo kup navdušenih smučarjev. Pa nič zato. Vedel sem, da bo obvoz omogočil smučanje vse do dna. Cesta je bila seveda splužena, spremenila se je v pravi potok. 

Zgornja postaja

Nasproti Zaprevala je gostilnica lovila še zadnje goste ob zaključku sezone. Glasno ropotanje nekih čudnih ritmov je donelo iz zvočnikov, nisem hodil blizu, temveč zagrizel naravnost navzgor v breg, nadaljeval po levi progi. Za robom se je glasba umirila. 

Pod vrhom

Sledil sem nedotaknjeni sledi teptalnega stroja, naravnost mimo zgornje postaje sedežnice v najhujšo strmino in desno proti vrhu. Utrujenost, ki jo je prinesel dan poprej se je malo poznala, pa ne prehudo, ko se je strmina polegla, sem spet dobil pravi ritem. Na vrhu sem bil sam, dvojica, ki mi je sledila, je ostala nižje pri koči. 

Sončni vrh

Nekaj vdihov in že sem motovilil po gozdu, zavil na smučišče in po nekaj zavojih v vršnem delu presenečeno ugotavljal, da je sled teptalca ostala nedotaknjena. Seveda sem z največjim veseljem po njej risal enakomerno sled navzdol, dež in toplota snegu nista preveč škodila. 

Obglavljeni snežak

Nižje je bilo snega še vedno dovolj, preskočil sem cesto in spodaj zavil na levo smučišče, saj me znova videti kopnine desnega dela, ni prav nič veselilo. Smučal sem navzdol, lepi zavoji, ki so se, kot vedno, iztekli tam, kjer sem pred dobro uro stopil na sneg.

Smučarski pogled

Visoki sončni pogled

So sanje. Takšne, ki jih dolgo pestuješ, nosiš v sebi, razmišljaš o njih. In vedno upaš, da bo prav jutri tisti dan, ko se uresničijo. Nekako tako je z Visokimi Turami. Srečanja z njimi so vedno odpirala zgolj nove poti, nove želje, upanje, da nekoč pride tisti dan ... 

Jutranji pogled

Ko se je tako želeni cilj pokazal na dosegu rok, sem se ustrašil. Da se bom tik pred zdajci zbudil, prav takrat, ko bodo sanje najbolj sladke. Je vredno tvegati? Odgovor ni bil potreben. Nisem bil sam, z menoj sta bila prijatelja. Ki sta mi podala roko. Takrat, ko sem jo najbolj potreboval. 

Dan se prebuja

Malo za zimsko zaporo, prav na ovinku, smo vedeli, da je jutro tukaj. Pustolovščina se je začela. Ozka sled snega, pri kočah so še vsi spali, svetilke so risale sence. Parkirišče, kjer smo se ustavili pred leti, je bilo še globoko zasneženo, Alter Pocher, neke daljne sanje o bogastvu, zlata mrzlica. Ki smo ji za trenutek podlegli. 

Pod prvo prelomnico

Že smo bili višje, pot je vijugala sem in tja, dokler je nismo zapustili in šli po pobočju naravnost navzgor. Strmina je bila večja, trda podlaga, srenači so grabili včasih bolje, včasih slabše. Čas je mineval, štrikali smo sem in tja, ostal sem zadaj, prijatelja sta bila že višje, izginila čez rob, me počakala nad prelomnico. 

Cilj

Malica se je prilegla, počitek še bolj. Izpostavljenosti ni bilo več, pazljivost pa je vedno na mestu. Ker mi je v prečenju preveč drselo, sem se odločil za svojo pot. Vzpon na greben me je pripeljal na letno pot. Sledil sem ji navzgor, do nove prelomnice. Gledal sem pike pred seboj, zaupal smučini predhodnikov, tja čez ledeniški plato. 

Navzgor

Nad menoj je bila jasnina, sonce je grelo, minus na temperaturni skali, meni pa vroče. Skala s kočo je bila pred menoj, imel sem občutek, da bi jo zlahka prijel z roko. Toda kljub številnim korakom, še več globokim vdihom, se mi je zdelo, da skoraj ni bližja. Utrujenost in redek zrak sta naredila svoje. 

Po poletni poti

Štel sem korake, počitki so bili pogosti, nekaj globokih vdihov, nato sem znova začel šteti. Končno sem bil pod strmino, začela se je prečka, vzpon. Moj cilj je bila lesena palica, zimska markacija, nato ovinek, križišče poti, po kateri sta šla prijatelja. Zavil sem okoli vogala, koča je bila nad menoj, ljudje so sedeli pred njo. 

Ledeniški plato

Tako blizu, pa tako daleč. Ustavljal sem se, dihal, ustavljal, dihal. Zdelo se mi je, da korakov skoraj ni. Dokler nisem razločil potez, videl širokega nasmeha, moj obraz v ogledalu. Sedel sem na klop, pod mojo težo se je pogreznila v sneg. Nič zato. Visoki beli vrhovi, ledeniški platoji pred njimi. 

Pogled izpod koče

Nad nami pa modro nebo, sonce, čudovit dan. Vsi dvomi in strahovi so ostali nekje daleč spodaj, odvrgel sem jih ob pot. V rokah je bilo pivo, pogled na tiste, ki so šele prihajali. Sedaj smo bili mi tisti, katerim se je smejalo. Kar počivali bi, nikamor se nam ni mudilo. 

Zittelhaus in observatorij

Dokler se niso tam nekje za kočo začeli nabirati oblaki, se potegnili čeznjo in nakazali, da sonca kmalu ne bo več. Se nam je kar prav zdelo. Naredili smo še sliko pred oznako koče in višine, prijazna mladenka nam je, samo za sliko seveda, v roke potisnila še pivo. 

Prijatelja

Nato smo že naredili prve zavoje pod kočo, prečili nad ledenik in po njem zavijali navzdol. Seveda zmerno, to le ni bila tura, kjer bi divjal. Pa še noge smo čutili, seveda. Peljali smo tam, kjer smo ubirali pot navzgor, ujeli možaka, ki nas je pozdravil pri malici. In ga prehiteli, peljali po strmini, sneg je bil odličen, zavoji prav tako. 

Pred spustom

Nad Alter Pocherjem smo prišli do ceste, lovili bližnjice, dokler jih je še kaj bilo. In nato pod zasneženim parkiriščem zavili vsak malo po svoje. Sam sem šel kar tam, kjer smo zjutraj korakali navzgor. In je bilo kar prav. Zavoji so se iztekli na ovinku, pri štirikolesniku, kjer smo bili znova skupaj, zadovoljni, veseli, lep dan je bil. 

Smuka proti dolini

(Ovinek nad mostovžem v Kleine Fleißtalu – Hoher Sonnblick)

Jutro z angeli

Zgodnja jutra so kot vedno stalnica. Hiter skok do angelov to zimo tudi že nekako. Vseh treh tam gori nad Zelenico. Ko sonce šele počasi odpre oči, se pretegne in zaspano pokuka čez obzorje. Da bi videlo, kaj je novega. In kdo pomaga preganjati noč. 

Sonce se preteguje

Na poti s parkirišča me znova obhajajo dvomi. Vedno nekoliko s hrepenenjem sledi pogled visokemu plazu. Danes je prazen, zadovoljno ugotovimo na vrhu nove poti. Samota tam gori mi nič ni všeč. Zato se držim prvotne misli, pobočja Begunjščice samo pobožam, tako, od daleč. 

Strma pot

Nato pa preko igrišča neke velike, z nafto gnane živali prisopiham pod vrh nekdanje vlečnice. Kratek spust in že se vzpenjam po zadnjem pobočju. Dva obračata na začetku strmine, očitno se jima zdi prehuda. Druga dva prismučata navzdol, eden posmrka, da je trdo. 

Vrh

Sam se zgolj nasmehnem, diham navzgor, malo gledam, kje so že hodili, kjer ne najdem sledi, grem po svoje. Nobenih težav, svetloba se razliva preko oblin, sence rišejo groteskne slike. Na vrhu se nasmehnem vsem, ki morebiti gledajo posnetek kamere, stopim po grebenu do sončnega razgledišča, pustim, da pljuča zajamejo jutranji zrak. 

Kamniti možje

Kratke priprave, še sebe shranim, tako za spomin. Nato se spustim malo nižje, prvi zavoj ali dva že dolgo nista užitna. Peljem proti sedlu, res je trdo, nekoliko trese. Toda nič zato, zavoji si sledijo proti koči, malo raziskujem drugo pot, nekdanje smučišče. Mimo oskrbnika in prvega obiskovalca se zaženem navzgor. 

Nad kočo

Na pobočjih spodnjega dela plazu najdem nekaj najlepših zavojev. Centimeter ali dva novega snega pršita za smučmi, tudi po smučišču gre odlično. Še enkrat zavijem na širna pobočja daleč pod strmimi stenami, mimo gruče pohodnikov švignem do zadnje strmine, nato pa že zaviram tik ob uravnavi, kjer stoji pločevina, prav tam, kjer sem nekaj atomov časa prej začel.

Nekdanje smučišče

Pomladni parobki

Ko pride pomlad parobki nad Kokro oživijo. Takrat je čas za obujanje poti, kjer je enkrat že stopal korak, ki so sončne, razgledne, cvetoče. Ozka stezica, brez vseh oznak, se nad cesto strmo vzpne. Kurice so že skoraj odcvetele, čas njihove beline je minil. Tako kot počasi pomladna toplota liže sneg na Krvavcu, katerega rob se vidi tam daleč. 

Svetloba

Zavoji si sledijo, z višino vidiš vedno dlje. Ko se svet odpre, se smeješ. Travniki pod Zajcem so cvetoči, trobentice med suhimi travami predstavljajo pravi barvni kontrast, lapuh kosmatinec na obronkih išče sonce. Življenje se vrača, razgledna ploščad vsaj sem in tja vrvi od mladosti. Danes ne, mir je vse naokrog. 

Kurice

Križišče poti, vsak zavija po svoje, čisto prav, saj drugače ne more biti. Cesta vodi do kmetije, bližnjico pod njo z veseljem pograbiš, v strahu pred jeznim kosmatincem, ki je danes zaspal, odhitiš mimo. Ceste kar noče biti konec, kot bi ne vedela, da vedno komaj čakaš, da prav tam, kjer se konča, ujameš najlepši del potepanja. 

Čudovito potovanje

Ozko stezico, ki visoko nad dolino preči pobočja tja proti Čemšeniku. Tam se ne dvigaš in ne spuščaš. Tam zgolj sanjaš. Kajti tam je vse zavito. Debla, ki skrivenčene veje iztegujejo nad praznino. Skuštrane trate, ostanki grmovja. Zelenje smrek, ki ga je neki veter odpihnil od kdo ve kje. 

Suhe trave

Vse tja do koče, kjer zaprte duri ne motijo, saj takoj zaviješ navzdol, ob potok. Njegova prešernost sproščenih spon je prav nalezljiva. Z njim poskakuješ po kamniti poti, redki sončni žarki se lovijo v kapljicah. Greš mimo klopic in prek skal, zadnjič preskočiš vodo, zaviješ v sotesko in še naprej. 

Čemšenik

Slediš znanki prav do tja, od koder si prišel. Kajti tu zaključiš krog, pohajanje je mimo, kot vedno ostanejo le spomini, zapisani nekje globoko. Pelješ se domov, toda del tebe ostaja tam gor, na pomladnih parobkih, med cvetočo lepoto.

Potok