T' prau Dec

T' prau dec. Povabilo je bilo kar pravšnje, če se je hotela prepričati, kdo je to. Kako je videti. Da ga je vredno obiskati, sem že vedel, verjela je moji besedi. Jutro v Kamniški Bistrici je kazalo, da bo dan pravi. Vzpon do odcepa v Klinu bi bil samoten, če ne bi sem in tja zagnani tekač nabiral kondicije prav na tej poti. 

Jutro

Dvojni odcep, že sva preskočila suho strugo in se vzpenjala skozi gozd, prvi pogledi so se kazali, še zastrti, kot tančico sramežljive neveste sva jih s koraki višje odstirala. Pri koči se je za nama zaslišal hrup, glasna mladina je svoj nemir nosila s seboj. Pustila sva jih daleč zadaj, se vzpenjala po strmini, mimo kamnitih stražarjev in čez Črni vrh. 

Črni vrh

Čakal naju je še vzpon skozi graben, med ruševjem, do vrha, ki je bil za nekaj minut zgolj najin. Da sva se razgledala, užila trenutke, nadihala tišine. Nato so pridrveli mladi za nama, se razgledali, vprašali kod in kam in nato z glavo skozi zid oddrveli naprej. Po grebenu, brez poti. 

Grintavci

Do kam nisva vedela, videla sva, da se jim je zataknilo, dekle se je čez steno spuščala ob varovanju. Najin pogled se je dvignil, pobožal še enkrat vršace, pomahala sva odličnemu razgledniku. Spust je mineval v besedah, ki so plavale od enega do drugega in se nato izgubile v zraku. 

Sosedje

Pri koči sva postala malo dlje, razgledni balkonček naju je zapeljal. Nato pa sva korake prestavljala naprej, navzdol, po že znani poti. Vrh je ostajal zgolj spomin, lahko sva pritrdila, da je t' prau. Dec. Kamniški. Iz prav tistega Kamnika, kamor sva se namenila sedaj. Pogledati, ali grad še stoji. 

Mi2

In če se vidi z njega prav tako lepo kot nekoč. Ko smo sem večkrat prišli z dekleti, z obveznim postankom pri mlinčkih seveda. Sprehod je bil prijeten, komaj sva se ogrela, že sva lovila poglede. In se nato spuščala navzdol, na srečanje s prijatelji. Kateri so naju presenetili in povabili še enkrat navzgor. 

Možic

Do gradu in naprej na Veliko Špico. Le po drugi poti. Ob klepetu in dobri družbi je pot minevala, kot je mineval dan. Zadnji sončni žarki so zahtevali slovo in naju pregnali domov. Saj je bil že čas. Kot bo čas, da se znova vrneva. Lovit spomine in pisati nove, za nekoč, nekje, ko jih bo lepo prelistati.

Pogled, ki smo ga ujeli s prijatelji