Njivice

KONEC KISLEGA VREMENA – 29.10.2015 – Po dveh deževnih dneh krompirjevih počitnic smo imeli slabega vremena že malce zadosti. Treba jih je bilo zaključiti, kot se spodobi. Zato smo sedli v avtodom in se odpeljali proti morju. Šibali smo proti Postojni, tam zavili v smeri Ilirske Bistrice, zapeljali na novo počivališče ob vojnem muzeju, pa se kmalu premislili in vožnjo nadaljevali do Jelšan.

Prva vrsta

Tam smo po nekaj razmišljanja naš avto in dom zapeljali na parkirišče ob pokopališču. Videlo se je, da je sezona že končana, ponoči je bil mir, nobenega večjega hrupa mimo nas. 

NJIVICE – 30.10.2015 – Zjutraj smo bili hitro pokonci, seveda sem iz postelje najprej skočil sam, nato pa priganjal še dekleti. Odpeljali smo čez mejo in se po kar udobni stranski cesti izognili plačilu cestnine. Pot smo nadaljevali nad Reko po obvoznici, strah pred vetrom se je tu začel krepiti, saj je nekaj sunkov burje zamajalo avtodom. 

Lovljenje sonca

Toda ob plačilu mostnine ni nihče imel pripomb in na Krk smo zapeljali, kot da sploh ne bi pihalo. Kamp Njivice ob istoimenskem kraju ni daleč od mostu, sezona je bila končana, parcele prazne, da se približuje zimsko spanje, smo tako že vedeli. Kljub koriščenju kartice za popust smo lahko parkirali v prvi vrsti, le malo nad morjem. Ravna parcela, na njej vsa oskrba, kaj bi si lahko želeli še več? 

Pretegovanje

Mogoče malo sonca, predvsem Maja ga je pogrešala, v jesenskih dneh je to že nekoliko bolj redka dobrina. Kakšen žarek več je bil v bližini, pa je to dobro vedel tudi tisti, ki je tam očitno že nekaj dni počitnikoval. Ko je sredi dneva odpeljal, se nam ni več dalo prestavljati. Do zgodnjega popoldneva sem bil kar zaseden, čepel sem za računalnikom in besno tipkal. 

Buča v nastajanju

Maja je skuhala kosilo, Živa pa je tako ali tako najbolj navdušeno uživala v brezdelju. Ker je bila pred vrati noč čarovnic, sta izdolbli tudi buči, ki smo ju prinesli iz Italije in ju oblikovali v prav simpatična duhca. Po kosilu sem skočil v vodo in zaplaval. Dekleti sta odločno zavrnili vsakršno možnost, da bi šli pogledat, ali je voda še kaj slana. Predvsem pa to, koliko toplote je ostalo od poletja. 

Kit

Pa nič, da se do konca osušim, sem skočil na kolo in odpeljal proti Njivicam in naprej v smeri Malinske. Še pred njo sem zavil proti zaselku Sršiči in našel pot do izkopanin stare cerkvene bazilike in vrste spremljevalnih objektov. Ali je šlo celo za več cerkva? Verjetno niti arheologi še ne vedo. Vprašanje, če kdaj sploh bodo. 

Glagoljica

Naprej sem bicikliral do vasi Gabonjin in prišel na pot glagoljašev. Vrsta kamnitih tabel z zapisi v glagoljici je bila lep spomenik temu jezikovnemu fenomenu. Ustavil sem se še pri cerkvici sv. Petra, ki ne le, da je na razglednem mestu, temveč ima tudi nadvse zanimive stopnice, ki vodijo k zvonovom. 

Križ nad Gabonjinom

Sledil je spust do Malinske, obisk pomola pod vasjo in dveh stavb, katerih lepi časi so že zdavnaj minili. Ena majhna, komaj opazna med novejšimi počitniškimi apartmaji, druga pa velik hotelski kompleks, uničen, razbit, izropan. Ob obali sem se vračal do Njivic in kampa. Pričakali sta me dekleti, stražila pa sta ju dva duhca. 

Cerkvica

Bolj zabavna, kot strašna sta bila videti. Če bi kamp ne bil tako prazen, bi vsekakor privabila marsikaterega radovedneža. Skupaj smo odšli do bližnje vasi, prav prijeten večerni sprehod smo zaključili pri cerkvi, ki je bila ob tej uri seveda trdno zapahnjena. Pa tudi mesto samo je bilo kot izumrlo. Ker tako nismo imeli tam kaj početi, smo se vrnili v kamp in znova oživili svoja strahca. 

Noč čarovnic

PASTIRSKA POT – 31.10.2015 – Jutro. Kolo. Kot običajno. Bicikliral sem do Malinske, tam zavil v smer Turčićev in sledil pastirski poti. Zanimivo je bilo kolesariti tam naokoli. Po kolovozih, med pašniki. Občasno so se odpirali razgledi, kolikor jih je tu sredi ničesar lahko. Kratek objem kakšnega primorskega hrasta in nato znova naprej. 

Turčići

Ob iskanju novih dogodivščin. Upanju na srečanja. Ki so bila tik pred menoj, le počakati sem moral. Nasmeh, ki ga je priklical vpis, opažen že prejšnji dan. In danes zgolj potrjen. Skupaj smo šli, nekaj časa, nato so mene kolesa popeljala naprej, pa smo se znova srečali. Skupne točke so nas združevale, pot ločevala, tako da je bilo novo srečanje vedno znova presenečenje. 

Križ na vsak kucelj?

Razgledni križ je zahteval počitek, lahko bi kar stal tam in vpijal daljnje poglede. Burja se je spuščala čez strme bregove v daljavi, kodrala morsko gladino. Na pol podrta hiša, nenavadna kapelica ob obali, mogoče zavetnica ribičev. Sprehod med hrasti me je pripeljal blizu iskalcev. Verjetno dragocenih plodov zemlje, o uspehu nisem uspel povprašati, so bili le predaleč.

Kapelica ob morju

Pot ob obali, postanek in kratek klepet v gostilni, nato pa plavanje med bojami. Iskanje izgubljenega. Kot je izgubljen čas, ki je nekoč v mogočnem hotelu tisočim predstavljal poletno zabavo. Sedaj pozabljen čaka, da izgine v času. Poslovil sem se od prijateljev, oni so odhajali, sam sem se vračal. 

Na sprehodu

Domov, na kosilo in seveda tako želeno plavanje. Spet so bile tu boje, moji cilji, vmesne točke. Od ene do druge sem krmaril naokoli. Dekleti sta vztrajali na kopnem, vodo gledali le od daleč. Majo sem navdušil le za sprehod. Skupaj sva se napotila ob obali, našla čudno zavetišče in nato obsedela ob zvokih zahajajočega sonca. 

Jesenski dnevi so kratki

Vrnila sva se domov, kjer sta naju čakali buči, sedaj že povsem črni okoli ust in oči. Večer je ugasnil, strinjali smo se, da je v tem času okoli nas prijetno samotno. 

DO ŠILA IN DOMOV – 1.11.2015 – Kaj morem, če sem nemirna duša. Zjutraj sem skočil na kolo in že me ni bilo več. Skozi Njivice sem prišel do poti, ki vodi na drugo stran. Otok ni tako širok, kot je videti na zemljevidu, valoval sem po makadamski poti in nato zavil do vasice sredi ničesar. 

Sužan

Sužan. Ljubka cerkvica je nekoč vabila k molitvi, danes zgolj k občudovanju svetlega neba. Kaj je bil razlog, da so jo zapustili vsi verniki, očitno celo sam bog, mi ni bilo jasno. Bicikliral sem naprej, do zdravilnega blata in nato po poti nad morjem, s čudovitimi razgledi do Šila. 

Na razgledni poti

Seveda sem vmes še krepko zašel in ob pomoči domačina spregledal svojo zmoto. Pa nisem hotel daleč. Zgolj do lovske opazovalnice. In nato naprej. Na skrajni rt, na obisk svetilnika sredi ničesar. Plavanje. V prijetnem zalivu. In nato raziskovanje ostankov preteklosti, kjer me je opis prej zmedel, kot dal odgovore. 

Zaljubljeni svetilnik

In iskanju skritih kotičkov, izgubljenih čisto blizu. Vračanje skozi primorska mesteca, nekatera še živa, druga zgolj privid preteklosti, brskanje po prazgodovinski gomili. Ki mi je očitno vmešavanje zamerila. Saj me je duh preteklosti kaznoval s spuščeno zračnico. Ni se mi je dalo menjati, raje sem jo vsakih nekaj kilometrov napihnil znova. 

Samotni zaliv

Hiteč proti domu, kjer smo po novem skoku v morje in kosilu, rekli morju zbogom. Morebiti smo se celo kot zadnji gostje odpeljali. Pred nami je bila zgolj še pot proti domu, s kratkimi postanki in nekaj guganja zaradi burje. Strinjali smo se. Lep konec tedna je bil, pravi užitek se je bilo tako posloviti od rahlega valovanja, vetriča in takšnih zahodov, kot jih vidiš zgolj ko med teboj in obzorjem ni ničesar, zgolj modrina.

Slovo