Mobilna kopriva

Vikend. Skoraj kot vsak drugi. Le da smo jo na pot mahnili šele v soboto, saj smo morali Ajdo oddati v Luciji. Tako nismo bili prezgodnji. Ko smo mimo Buj odpeljali proti dolini Mirne, zavili k taverni v Ponte Portonu in peljali še naprej do sive stene. Poznani kraji, svoj dom smo stisnili ob rob ceste. 

Zelenjava

Nato pa po zajtrku odšli pogledat, ali je moča zabelila dostop do stene. Pa hudega ni bilo. Odločitev, da gremo pogledat, ali Kopriva kaj peče. In je malo res. Saj se nismo prav dobro znašli, je le že precej časa minilo od našega obiska. Tako sem iztegnil roke po Mobitelu. Kot si je nekdo zamislil ime. 

Levo ali desno?

Morebiti mu je ravno zvonil. In se je povezala misel z iskanjem. Kot je bilo tokrat moje. Ko sem po nekaj enostavnih gibih začudeno gledal kam in kako. Na pot se mi je postavilo grmovje in to sredi stene. Seveda sem šel tam, kjer se mi je zdelo lažje, iskanje naravnih prehodov naj bi bilo nekako smisel vsega. 

Najboljši plezalec

Čeprav sem morebiti segel celo preveč levo. In nato že zavijal prav, vse do vrha. Da bi v ponovitvi ujel bolj direktno linijo. In bi Živa za menoj našla prehod tako na levi kot desni. Res smo domiselni. Danes smo bili trije. Kratka menjava in že je bila Maja pripravljena. Ko se je dvigala si imel občutek, da jo nezemeljska gravitacija privija k steni. 

Moja

Nobenih težav in že je na vrhu stene opazovala dolino Mirne. Stopil sem še v Koprive. Soseda, ravno pravšnja, da si hitro na vrhu. Pa vendarle prava za solidno pretegovanje. In predvsem takšna, da se na njej čisto nič ne opečeš. Živa je bila hitro za menoj na vrhu, nato pa jo sivina stene in hlad ob njej nista več zanimala. 

Pod vrhom

Sam sem ubral pravi maraton. Petkrat sem zašel v koprive. Bilo je odlično. Prav super začetek vikenda, kaj bi si lahko želel drugega? Toda morje je vabilo. Volje in moči ni bilo več, že smo se peljali proti Novigradu. Znova pogledati tisto o velikem, slanem in seveda predvsem mokrem.

Iz skale