Pomladno iskanje zime

Vedno je nekaj posebnega, ko stvari počnemo skupaj. Ko pa ob tem zagledam v očeh deklet vsaj neko oddaljeno tlenje, če že ne prave iskrice, je čas za srečo. Tudi tokrat, ko smo čez Selško dolino zavijali sem in tja proti Sorici in naprej njeni planini, parkirali in kmalu ugasnili. 

Mladost

Da bi se zbudili v sončno jutro, tam pod belimi pobočji. In potem, ko smo končno, prav nič zgodaj, stopili na smuči, zavili po svoje, proti sedlu. Dež prejšnjih dni je segel visoko, pobočja so bila trda, poledenela. Pa večjih težav nismo imeli, prišli smo do mesta, kjer se vidi tja čez, v graparski svet. 

Dravh

Ob skoraj golem Dravhu smo obstali z odprtimi usti in nato zavili v strmino pod vrhom smučišča. Lajnar torej, cilj je bil sedaj jasen. Toda kako do njega, kapa je bila skoraj kopna. Maja je smuči pustila nižje, midva z Živo sva naredila dolgi obvoz in tako priracala do najvišje točke. 

Lasje nagajajo tudi na Lajnarju

Ki jo je predstavljal kup snega. In kjer je Živi veter mršil lase prav tedaj, ko bi morala preskočiti njena podoba v digitalni spomin. Nič zato, sem se smejal, ko sem iskal snežne zaplate do ostankov smučišča. Od koder smo potem vsi skupaj po trdi podlagi previdno zavijali navzdol. 

Strmina

Po strmini, ki se je položila, vse do našega avta in doma. Kjer je Živa rekla, dovolj je. Celo ko je žičničar ponujal brezplačne vožnje. Ne vedoč, da nam drdranje krožničkov ne pomeni prav veliko. Bolj mir, katerega sva skušala z Majo ujeti ob ponovnem vzponu. Tokrat bolj desno. 

Vzpon

Proti vrhu, ki je čista zmeda. Vsaj kar se imena tiče. Slatnik. Zemljevidi ga označujejo tam proti Možicu, že čisto nad vojašnico sosednje države, ki se je tu želela počutiti kot doma. Sam sem vedno mislil, da je pravi nekoliko nižji, desni sosed Lajnarja. In tisti, ki so na vrh postavili žig prav tako. 

Sonček

Kot da bi bila imena sploh važna. Bolj je bila sled, ki sva jo risala v mehak sneg, pomladno sončna toplota je naredila svoje. Gor in dol čez rebra vse do grabna, ki naju je po smeri letne poti pripeljal do strmega pobočja. Svetleče sledi predhodnikov so povedale, da bo prav, če greva tu. 

Pogled s Slatnika na Slatnik

Ker bo največ smuke. In seveda si nisva pustila dvakrat reči. Navdušeno sva gledala vse naokoli, tam z vrha, tega najinega Slatnika. Preden sva odvijugala navzdol, okoli nekakšnega kotla, po strmini in nato v grapo ter po njej nekje lažje, drugje težje, do smučišča. Kjer so si potem res lepi zavoji sledili vse do konca. In naprej.

Nasmejani zavoji