sreda, 17. september 2014

Začetek potovanja

Jutro. Dan se je zbudil. Sonce se že kotali po nebesnem svodu, oblaki skrivajo za obzorjem. Mokra trava zmoči noge, zloženo kamenje iz nekih časov, ko nas še ni bilo. Le kdo je tukaj živel svoje sanje? 
Korošaški slapovi
Voda teče mimo, hiti v dolino, kjer se bo umirila. Podobno kot ljudje zapušča te kraje. Šumeče veselje prekinjajo stopnje. Tako da se umiri, nižje spet požene v globino, kapljice ustvarijo vedno znova minljivi sen. Poromaš k vsakemu, do nekaterih zlahka, do drugih s skrajnimi močmi, po plesu ravnotežja. 
Zgornji slap
Opazuješ mavrico, ustvarijo jo sončni žarki, ki se nehote ujamejo v pršenje. Zadihaš in si misliš. Res je lep dan. Očaran. Ko višje, na ozki stezici, sredi strmih travnikov, loviš razglede. Tja daleč proti dolini, kmetijam sredi travnikov, modremu nebu. Najraje bi obsedel, toda kot vedno stopiš naprej. 
Sončni pogledi
Pomoliš neko svojo molitev, nikjer zapisano, trenutni preblisk, pri znamenju na križišču poti. Na planini zaideš, pa se ti vseeno smeji. Kajti lahko se še enkrat vrneš do koč, zaviješ sedaj prav, se vzpneš na val, se vzpenjaš in spuščaš med zemljo in nebom. Najraje bi ostal tu, vsaj nekoliko dlje. Pa ne gre. 
Molitev
Nisi sam, prijatelj je nekje blizu, ujeti se morava. Kot vedno hodiva skupaj, se prehitevava, posediva na vrhu, nad strmino. Izbirava pot navzdol, še prej pomahava bivaku, ostaja na razglednem kraju, v dobrem in slabem. Kdo mu ne bi zavidal? Pot je strma, hitro se spušča. 
Pot
Korak mora biti previden, občasno zaide pogled tja čez, v znano. Skoraj pozabljeno. Na ravnini sledijo pozdravi, ponovna srečanja, lovljenje poti, vse do izhodišča. Kjer si oddahnemo. Dogodivščina je za nami, čakajo nas novi izzivi, nova doživetja, poti, sprehodi. 
Prijatelj
Stojimo tam, z očmi uprtimi v razgled nad nami, tja, kjer šumi voda, kjer šelesti listje, kjer se počutim doma. 

(Klemenčevo – Korošaški slapovi – Kamniški vrh)

sobota, 6. september 2014

Lačna na Lačni

Kaj narediš, ko si lačen? Seveda zajtrk, če je ura prava. Posebej, če si na Lačni. Tam tekne še bolj. Toda preden razgrneš dobrote na leseni mizi pod stolpom, ki ponuja tiste prave razglede, se moraš potruditi.  
Razgledni obronki nad Smokvicami
Strmina nad smokvami te dvigne na razgledno sleme, kateremu ob spominih na Šavrinke slediš v pravo smer.Enostavno reči, toda kaj, ko je toliko zanimivosti že čisto ob poti, da korak zastaja, oči božajo, roke tipajo. Vedno nova srečanja. 
Pod oblaki
S pisanimi cvetovi, dolgorepimi martinčki, krili metuljev. Luknje, kot bi jih naredil velikan, prepihani borovci in seveda ruj. Še prav nič pisan, pa vseeno krasan. Ni bilo težko zapustiti jesenskih trav, že sva se smejala novima prijateljema, ki sta prišla naproti. 
Presenečenje
V mislih sta nama bila še, ko sva se spuščala nazaj, vse do vasi, odhoda proti razglednemu mestu nad robom, do počitka, novih pustolovščin. Sprehod od prepišnega mesta, kjer sva pustila svoj dom, je bil prijeten. 
Lačna na Lačni
Iskala sva stopinje mimo družin, otroci so kobacali naokoli, starši lovili oblake, se ozirali, vsi nasmejani. S pogledom sva raziskovala dolgo skalno pregrado, izbirala, kje bo najin začetek. Našla sva ga daleč, tam, kjer se nama je zdelo zadosti samotno. 
Ovarij
Pa nisva bila prav dolgo s svojimi mislimi, že je okoli naju kobacalo, starši, otroci, jojmene. Pa tako malo prostora. Sem kar pobegnil v skalo, najina izbira ni bila pretežka, Ovarij. Le kdo si je zamislil to ime in kaj mu je šlo takrat po glavi, sem zavil z očmi. Se potegnil višje. 
Mladi upi
Prvič sva potipala steno kraškega roba. Bila je takšna, kot sva pričakovala. Topla, vabeča, krepka. Prehode sem dobro ujel, še okence pod vrhom, nad njim pa desno in navzdol. Do Žive, ki mi je takoj pobegnila navzgor. Vse do okenca. Tam se je nekaj zapletlo in že je nihala sem in tja. 
Črni Kal
Nič zato, se je hitro smejala. Povlekla do vrha, nato pa odrivala navzdol. Pospravila sva opremo, je bilo preveč gneče za naju. Med vračanjem sva preskočila trojko, Mladi upi, oba sva se nekako našla v tem imenu. Zanimivo, ni kaj. 
Postanek
Sosednji Kosovir pa je bil že trši oreh. Je bilo treba nekaj poskusov, da je roka zdržala in sva se pregoljufala čez najtežje mesto. Najprej mladost, nato ... Še vedno jo je nekaj ostalo tudi pri meni, sem se tolažil. 
Grad
Ko sva se vračala do doma na počitek. Pred zavzetjem gradu. Tam nad steno. Ob večernem rdečenju oblakov, ki so vedno bolj dobivali barvo jagod šipka. V mraku sva se vračala domov, zadovoljna, burja naju je kuštrala. 
Tinjan

(Smokvice – Lačna, Črni Kal)