Podrobnosti

Tiste drobne malenkosti. Sol našega življenja. Pridejo in grejo kot bliski usode. Švignejo mimo nas in če smo samo za trenutek nepozorni jih že ni več. Izgubljene za vedno. Lahko nam je vseeno. Še posebej, če ne vemo, kako se nam zaradi njih lahko spremeni dan, teden, obdobje, celota. Mi sami. 

Dobrač

Stopamo po isti poti, prehojeni velikokrat. Razlike so kot vedno v drobtinah, ki jih zadnjič mogoče še ni bilo. Ali pa smo jih zgolj spregledali. Nismo znali videti. Tokrat je drugače. Oko bega sem in tja, išče, bere, proučuje. Bele obline nedavnega poprha, čipke na nebu, odsevi sonca skozi pršenje med smrekami. Lepo je. 

Čipke

Danes nisem sam. Več nas je, dohitevamo se, prehitevamo, pozdravljamo. Nasmeh se nam riše na obrazu. Pot je dobro znana, iskanje ni potrebno, čas za drobne pozornosti. Mogočen kamniti zid na drugi strani doline se pne v modro nebo. Belo kučmo sem srečal že večkrat, vedno jo spoštljivo pozdravim. 

Iskrice

Pršenje vode na skali, sled nekega življenja. Menjavata se gozd in cesta, strmina narašča in popušča, sledijo si novi vdihi. Pred smučiščem se znova srečamo, izmenjamo posnetke, eden drugega narišemo nekam v drobovje elektronskega vezja. Zadnje pobočje, modro nebo, ves svet pod menoj. 

Obline

Počitek si privoščim na domači strani, tam je mirno, tiho, nikogar nikjer. Očistim sneg, se zazrem v daljavo. Pustim spominom, da me preplavljajo. Vrnem se na vrh, pripravim. Smučišče s svojim hrupom in gnečo predstavlja drug svet. Ne grem tja. 

Dolina

Zavoji po globokem pršiču me nesejo navzdol čez travnik, izgubim se v gozdu, med smrekami vozim slalom, proga je znana samo meni. Občasno pomaham vzpenjajočim, trenutek počitka povežem s pozdravom spoštljivim letom, ki sopihajo navzgor, nato izginem med mladimi smrekami. 

Sled

Ne raziskujem preveč, izbiram zanesljivo smer. Drobna vez, ozek prehod, deroča voda pod njim. Teče kdo ve kam. Zapeljem pod žičnico, na smučišče, domov. Da bi se lahko znova vrnil. Kmalu. Mogoče že jutri. Da bi lahko znova sanjal. Za vedno. 

Sanje

(Sovče – Tromeja)

Prvi

Noč ni bila ravno mirna. Ko me je prezgodnje jutro zbudilo, so me čudne skrbi obdale kot moreč oklep. Nepotrebne, brez smisla. Kot po navadi, seveda. Res sem bil vesel, ko je presevanje svetlobe skozi okna naznanilo nov dan. Razblinilo je strahove, povabilo na pot. 

Skuštran

Priprave so bile kratke, smer jasna, cilj ravno tako. Prvi koraki po svežem snegu, vlekel sem svojo smučino, globoko zadihal. Vprašanje o namenih predhodnika se je razjasnilo, danes ne bova delila poti. Nekaj telovadbe čez nagnjene veje in obvoz mimo padle smreke, nato je šlo brez težav. 

Prehod

Prestopil sem potok pod slapom čez varljivi sneženi mostič in se vzpenjal tam, kjer sem vedel, da je prav. Višje gori sledi ni bilo več, poslušal sem občutek. Prečkal sem poti, se vzpenjal po gozdu, iskal in našel. Megla je ostala nižje, sončni žarki so božali obline bregov. Iskrenje. 

Izginevanje

Okoli mene tišina, najlepši zvok. Samota je počistila vso navlako v možganih. Zajec je pustil sled v novem snegu, poleg njegovega sem dodal svoj podpis. Zadnja zavoja na položni cesti. Smučišče pod vrhom je mirovalo, poteptana proga olajšala vzpon. Še zadnja strmina in stal sem ob znamenju treh dežel. 

Igra

Kot vedno sem odšel poiskat sonce na domačo stran. Sedel sem na klop, se naslonil na topel les, zaprl oči. Dih se je umiril, pošiljal sem pozdrave. V megleno dolino, vse sončne. Se nato vrnil na vrh in tam pripravil za spust. Pomahal sem znanima smučarkama, nato pa vlekel vijuge po nedotaknjenem pobočju. 

Sled

Pršič. Užitek se je kot vedno prehitro zaključil. Spust naprej navzdol, iskanje poti vzpona, danes sem sledil smeri vzpona. Moji poti sta sledila naslednika, nista me opazila, ko sem privijugal skozi redki gozd. 

Dobrač

Še zadnje pobočje, slap, most je še vedno držal. Veje so se otresale svojega bremena in se mi umikale. Smučišče. Vrnitev. Konec? Kje pa, kvečjemu nov začetek … 

Meglena

(Sovče – Tromeja)

Nepričakovana pustolovščina

Po nekaj korakih ob smučišču, s pogledom na vasico Sovče, sem stopil čez mejo. Gozd me je objel in skril medse. Na žici nad drevjem ni bingljal še nihče, tišino je motilo zgolj enakomerno drsenje smuči. Pod pregrado sem sledil smučini, bila je utrjena, dvigoval sem se višje. 

Sovče pod oblaki

Predhodnik mi je ušel, naslednik me še ni ujel. Mir je kot lovilec ujel misli, ki so se pletle v glavi. Premlevanje podatkov, bujenje spominov, vse se je zmešalo v klopčič, le težko bi ga razvozlal. Na velikih štorih so čepele bele kučme, za starcem je umiralo upanje. Potok je bilo možno bolj čutiti kot videti. 

Podklošter in Dobrač nad njim

Pred ovinkom je na pot posijalo sonce, posamezni žarki so božali. Sledil sem zavojem, kot je kazala pot, zakaj bi ubiral bližnjice? Toplota dneva je bila tista, ki je smrekam otresala težko breme. Pršelo je, tisoče drobnih kristalov je lovilo svetlobo. 

Dobri obet

Pri smučišču je ropotalo, šumelo, miru ni bilo več. Hitel sem, da bi bil čim prej mimo. Pognal sem se v pobočje, obnavljal staro sled. Smreke so bile tu še vedno posute s sladkorno peno, kot iz pravljice. Na pobočju pod vrhom so se risale sence, lep dan je prinesel nasmeh na ustnice, zadnji koraki, dihanje se je umirilo. 

Pršenje

Postal sem ob znamenju treh dežel, se spustil na domačo stran pogledat, če je čudovita panorama kaj drugačna. Obložena s snegom je delovala mikavno, ne nebu so se preganjale posamezne meglice. Nekaj trenutkov samote, kmalu je znova postalo hrupno. 

Tromeja

Vrnil sem se do vrha, vpijal poglede, nato risal zavito sled v debelo odejo pršiča. Enakomerno se je vlekla za mano, iztekla na pot in ji sledila. Pa ne prav dolgo. Sledi so me zapeljale, sneg je pršel izpod smuči, uživaško sem iskal najlepše prehode skozi redki gozd. 

Pocukrane

Preskočil sem cesto, se prekopicnil, strmina se je povečala, nič zato. Izziv se je bilo odločati. Levo za sledmi ali desno, čez plazovino, bližje domu. Ta bo prava, sem si rekel in se čudil, kako ti ob vožnji čez velike, večje, največje snežene kepe smuči nese po svoje. 

Sled

Po nekaj zavojih sem se znašel tam, kjer sem upal, da se ne bom. Na razcepu dveh grap. Iz desne se je slišala voda, leva je bila napokana. Smuči so za nekaj metrov pristale v rokah, previden spust, nato pa nadaljevanje s skokom čez kopno razpoko. 

Pogled

In po grabnu navzdol, sedaj je že šlo, spomini so se budili, tu sem nekoč že bil. V gozdu sem prečil desno, zadnji zavoji so bili vedno bližje, pustolovščina se je iztekla, trenutki negotovosti so bili pozabljeni, smejal sem se doživetemu, obetal, da še pridem. 

Nepričakovana pustolovščina

(Sovče – Tromeja)