sobota, 11. oktober 2014

Brez tebe

Saj ni treba veliko. Zgolj kratek postanek na poti proti modrini, valovom, soli na telesu. Toliko, da pobožaš toplo steno, tekmuješ z bršljanom, umakneš mah, slišiš šumenje listja, ki bo kmalu tiho odjadral proti tlom. 
Amfiteater
Vzpenjaš se višje, loviš ravnotežje na drobnih oprimkih, se sprašuješ. Kdo bo močnejši, zdržal dlje? Tvoja trma, nem ponos? Moč gravitacije? Odgovora ne iščeš dolgo. Zagrabiš višje, se potegneš, vpneš. Ni časa za vprašanja, dvom, misli. Po glavi odzvanja pesem. Res je. 
Nič koristi
Brez tebe bi ne bil tukaj, iskal poti, se dvigal v nebo. Brez tebe bi stal na tleh, žalosten, brez volje. Nov oprimek, martinček se skrije globlje, že vidim konec smeri, stojim na vrhu. Pogled v globino, nasmeh, nato je na vrsti mladina. Nič ji ni pretežko, teče čez steno, ena smer, druga. 
Mladina
Lahkotno, brez nepotrebnega razmišljanja, kot pero. Časi, ki so minili, se budijo nekje v zabrisanem spominu. Ko sva skupaj, navezana na eni vrvi, deliva usodo, od nekdaj, do večnosti. Nežen pogled, vzpon, razlika se veča. Toda ostajava eno, povezana. Brez tebe? Ne gre več. Nič več. 
Plezalec
Elegantni gibi, vitka postava. Zasvojenost. Roka zanesljivo drži, noga spodrsava, ujame se. Pomaha z vrha, pripeta na nebo, oči se prismejejo do mene. Zamenjava vlogi. Znova sem prvi, sedaj vem, da se da. Opis obeta mejo, preseganje samega sebe. Pa gre lepo, brez težav, z užitkom. 
Povezana
Poskusim srednjo, tokrat varno vpet, do buhteljna, nato malo naokoli, naravnost še ne. Če se sploh da, če je bilo mišljeno. Kdo bi vedel? Dekleti zmajujeta z glavo, zadosti bo, pravita. Potem ko grem pogledat še sršene, če so še tam, če so doma. Zgolj eden leta okoli, vseeno zadosti, da zavijem proč, ne tvegam, pik bi bil boleč. Zanesljivo. 
Brez tebe
Listje šumi in tiho pada. Znova sem ob njej, vpijam jo z vsemi čutili, pobožam. Pospravimo opremo, se poslovimo, zaključili smo, dan je komaj na polovici, le kaj nas še čaka? 

(Ponte Porton, sektor A)

Ni komentarjev:

Objavite komentar