Lačna na Lačni

Kaj narediš, ko si lačen? Seveda zajtrk, če je ura prava. Posebej, če si na Lačni. Tam tekne še bolj. Toda preden razgrneš dobrote na leseni mizi pod stolpom, ki ponuja tiste prave razglede, se moraš potruditi.  

Razgledni obronki nad Smokvicami

Strmina nad smokvami te dvigne na razgledno sleme, kateremu ob spominih na Šavrinke slediš v pravo smer.Enostavno reči, toda kaj, ko je toliko zanimivosti že čisto ob poti, da korak zastaja, oči božajo, roke tipajo. Vedno nova srečanja. 

Pod oblaki

S pisanimi cvetovi, dolgorepimi martinčki, krili metuljev. Luknje, kot bi jih naredil velikan, prepihani borovci in seveda ruj. Še prav nič pisan, pa vseeno krasan. Ni bilo težko zapustiti jesenskih trav, že sva se smejala novima prijateljema, ki sta prišla naproti. 

Presenečenje

V mislih sta nama bila še, ko sva se spuščala nazaj, vse do vasi, odhoda proti razglednemu mestu nad robom, do počitka, novih pustolovščin. Sprehod od prepišnega mesta, kjer sva pustila svoj dom, je bil prijeten. 

Lačna na Lačni

Iskala sva stopinje mimo družin, otroci so kobacali naokoli, starši lovili oblake, se ozirali, vsi nasmejani. S pogledom sva raziskovala dolgo skalno pregrado, izbirala, kje bo najin začetek. Našla sva ga daleč, tam, kjer se nama je zdelo zadosti samotno. 

Ovarij

Pa nisva bila prav dolgo s svojimi mislimi, že je okoli naju kobacalo, starši, otroci, jojmene. Pa tako malo prostora. Sem kar pobegnil v skalo, najina izbira ni bila pretežka, Ovarij. Le kdo si je zamislil to ime in kaj mu je šlo takrat po glavi, sem zavil z očmi. Se potegnil višje. 

Mladi upi

Prvič sva potipala steno kraškega roba. Bila je takšna, kot sva pričakovala. Topla, vabeča, krepka. Prehode sem dobro ujel, še okence pod vrhom, nad njim pa desno in navzdol. Do Žive, ki mi je takoj pobegnila navzgor. Vse do okenca. Tam se je nekaj zapletlo in že je nihala sem in tja. 

Črni Kal

Nič zato, se je hitro smejala. Povlekla do vrha, nato pa odrivala navzdol. Pospravila sva opremo, je bilo preveč gneče za naju. Med vračanjem sva preskočila trojko, Mladi upi, oba sva se nekako našla v tem imenu. Zanimivo, ni kaj. 

Postanek

Sosednji Kosovir pa je bil že trši oreh. Je bilo treba nekaj poskusov, da je roka zdržala in sva se pregoljufala čez najtežje mesto. Najprej mladost, nato ... Še vedno jo je nekaj ostalo tudi pri meni, sem se tolažil. 

Grad

Ko sva se vračala do doma na počitek. Pred zavzetjem gradu. Tam nad steno. Ob večernem rdečenju oblakov, ki so vedno bolj dobivali barvo jagod šipka. V mraku sva se vračala domov, zadovoljna, burja naju je kuštrala. 

Tinjan

(Smokvice – Lačna, Črni Kal)