Ognjemet

OBET – 18.7.2014 – Večerni odhod. Ko bi po pravici skoraj lahko bolj rekli, da je že noč. Vožnja po tako znani poti, proti Jesenicam in Mojstrani. Pri parkirišču za smučišče pa iskanje dobrega mesta, da ne bi bili naslednji dan komu napoti. In nato zehanje. Do odhoda v posteljo in seveda kmalu tudi spanca. 

JEREBIKOVEC, URBASOVA SKALA, BLEJSKA NOČ – 19.7.2014 – Jutro je kukalo skozi okna, sonce je kimalo, da bo res lep dan. Nič nisem posebej priganjal, le budil in kazal, da je zunaj že svetlo. 

Kozuc

Rutina, zajtrk, priprave, kaj vse potrebujemo. Nahrbtniki so se polnili, čas je bil za odhod. Stopili smo skozi vas, mimo starih hiš, osamljenih travnikov in nagnjenih kozolcev. Tja proti hribom, ki so se kazali v daljavi, v park, ki ima ime po očaku. 

Na poti

Siva cesta do odcepa, nato pa po dobri stezi, začeli smo gristi kolena. Strmina kar ni popustila, pod nami so bili balvani, na ovinku, tam pri klopci, pa čudovit razgled. Na Mojstrano in naše parkirišče, Dovje in babo skoraj nad njim. Na sončne žarke, ki so božali dolino, naše misli, ki so plavale daleč čez vidno obzorje. 

Pri klopci

Dokler nismo spet zagrizli navzgor, po znanem vzorcu sem in tja, z Ajdo nekoliko naprej, do prevala, tam pod Malim Vrhom. Na katerega sem šel pogledat sam, da vidim, če je kaj drugače. Pa je bilo tako kot povsod na visokih obronkih. Lepo in sončno, razgledno in vredno. 

Mali Vrh

Vsi smo se dobili pri pomniku noriji, ko so pred davnimi leti tu pokale puške in žvižgale krogle, ugašala življenja tako brez potrebe. Mogoče je bilo nekemu spominu posvečeno tudi znamenje, brez vseh oznak, tam ob končni uravnavi, na z lišaji obraslem macesnu. 

Spomin

Mimo cvetoče preproge in živega mravljišča sva z Ajdo spet uhajala naprej. Do vrha. Kjer se zavetje počasi seseda samo vase. In so razgledi na očake nad dolinami zanesljivo res lepi. Morebiti najlepši. Odvisno od dneva in tega, kakšne so misli, ko zreš v sive stene. 

Tri doline

Dehteča materina dušica, počitek, čas. Nato pa stopanje navzdol, po znani poti, stopinje so si podajale roko, pogled z druge strani. Previdnost in novi ovinki, mimo znanih razgledišč, prijaznih dreves, vse do sive ceste. In potoka pod njo, ki tako osveži. 

Materina dušica

Z Ajdo sva pohitela navzdol, do parkirišča, kjer smo počakali, da je Maja spet pripravila dobrote. Nato pa smo se po klepetu s prijateljem prestavili. Zgolj do Kamna, naprej pa peš. Pogledat smo si šli Urbasovo skalo. Tam nad Dovjim, tik ob poti proti babi. In se poskusili v Lojtrci. 

Iskrenje

Pa se nam ni zdela kot sprehod po klinih do vrha. Je bila težja. Ali pa je zgolj dan naredil takšno. Pravi izziv. In polno prsti, z majajočim detajlom na sredini. Prvič je šlo kar težko, za menoj sta do vrha splezali še Maja in Živa. 

Detajli

Ajda nas je samo opazovala, danes ji ni bilo do božanja skale, novih naporov. Za konec sem sam še enkrat poskusil, tokrat je šlo brez pomoči, a ne prav zlahka. Ja, je bil res tak dan. Ko vse le ne gre tako kot druge dni. 

Lojtrca

Pospravili smo stvari, sopihali po vročini proti domu in se prestavili do Save. Tuširanje v ledeni vodi je bilo pravi užitek, edina razumna ohladitev. Še posebej Maja je presenetila sebe, nas še bolj. 

Osvežitev

Navdušena nad hladno vodo se je vračala v tok, čutila, kako jo voda obliva. Prvinsko doživetje. Dokler se nismo znova prestavili. Do Bleda, prijateljev. S katerimi smo po klepetu odšli opazovat dogajanje na Blejski noči. 

Privid

Pa smo se že kmalu ločili, hoteli smo na Stražo, pristali na robu jezera. In tam obsedeli, opazujoč lučke na vodi in ognjene rože nad njo. Razpočile so se v tisoč in en cvet, nove in nove. 

Ognjene rože

Ko se je ples barv končal, smo odšli počasi nazaj, do naših postelj. Ponoči so se vrnili prijatelji, slišali smo jih, toda mi smo bili že sredi mehkih perjanic. 

BOHINJSKA BELA – 20.7.2014 – Jutro je bilo zgodnje, vse je še spalo, ko smo se odpeljali proti Bohinjski Beli. Dogovor je bil in držali smo se ga. Parkirali smo pri cerkvi, ljudje so prihajali vanjo, k molitvi in razmisleku. 

Sveta Marjeta

Mi smo pozajtrkovali, pozdravili prijatelje, ki so prišli, da se z nami veselijo dneva. Skupaj smo stopili do stene, tam pri Iglici, pobožali skalo in začeli kot pajki plezati po njej. Tic, Tac, Tuc, Toe so nam bili že znani. 

Zelenjava

Lepe trojke, dokaj dobra skala, ne preveč zelenjave. In takšni detajli, da začinijo vse skupaj. Kar je vedno dobrodošlo. Začel sem in vsako smer splezal enkrat, nato pa so mi sledila dekleta in prijatelji. Ponovili smo jih nekajkrat, vsak po svoje. 

Opora

Najprej po navadi Živa in Maja, pa tudi Ajda je naredila križec pri eni od njih. Šlo ji je dobro, z veseljem se je vzpela do vrha. Otroci so bili navdušeni, vedno so hoteli še. In še. Nikoli zadosti. Tudi prav. Saj zato pa smo tukaj. Živa je splezala vse smeri, večino večkrat. Tudi ona je bila danes pravi uživač. 

Pod vrhom smeri

Ko smo imeli trojk zadosti, je Maja hotela več. Strup za gamse. In je res bil. Detajli so pomembni in teh od spodaj ne vidiš. Šele ko si že tam, ko primeš skalo, ko začutiš gravitacijo, ki te vleče po svoje. Toda premagala jo je, splezala čez manjši previs in se nad njim vzpela do stojišča. 

Strup za gamse

Najraje bi kar ploskal. Ponosen, seveda. Sem smer ponovil še sam, vedno je zanimivo poskusiti kaj novega. Živa ni smela zaostajati. Kje pa, prav nasprotno. Je morala pokazati, iz kakšnega testa je. Zato je smer ponovila dvakrat. 

Resnost v težkem delu 

Pomagal sem še pri varovanju, dekleta pa so se ob slapu vzpela skozi preduh na razgledišče nad Bohinjsko Belo, mahale z vrha visoke skale. Res je bil dan, kot se zagre. Ko so se vrnila navzdol, smo počasi pospravili opremo in odšli do avtomobilov. 

Spust

Prijazen nasmeh, pozdrav, odhajali smo vsak na svojo stran. Mi počasi proti domu. Je bilo toliko vsega ta vikend, da smo morali spominom kar malo pustiti, da se usidrajo v nas, za takrat, ko jih bomo potrebovali, jih iskali, ko nam bodo povedali, da je bilo lepo.

Visoko nad Iglico