Je bilo sonce in je bil dež

Jutro je obetalo. Vsaj del dneva bo lep. Tako so tudi napovedovali, vremenski šlogarji. Toda ostajala je skrb. Če so zadeli dopoldansko luknjo v oblakih, kaj če so tudi popoldansko poslabšanje? To nas je priganjalo. 

Jutranji obeti

Zato je bilo potrebno nikoli priljubljeno bujenje, zajtrk in priprave. Na današnjo pot, tam po dolini, v senci gora. Na koleščkih, nikakor ne prvič, toda vseeno je minilo že kar dosti časa. Pa se to ni poznalo, ko so mimo nas leteli metri, hiteli kilometri, kraji, ljudje. Ušel sem naprej, na primernih mestih počakal, da so me dekleta ujela. 

Mostovi

Jasnino nad nami so kmalu spet zagrnili oblaki. Skozi Kranjsko Goro smo se pognali v prvo klančino, pripeljali v Podkoren in tam zadihani obstali. Je bilo treba vzeti nekaj minut počitka, za pogled proti Vitranškim strminam na eni in Korenskemu sedlu na drugi strani. Za sprehod mimo mogočnih domačij nekega drugega časa. Za ločitev. 

Kranjska Gora

Ostal sem sam. Na poti še tja naprej, mimo Rateč in mejnega znamenja, vse do novega postajališča. Ki bo nekoč, morebiti, za dan ali dva postal tudi naš dom. Danes še ne. Zato sem se vračal nazaj, švignil mimo deklet, ki so na klopi pred trgovino lizala sladoled, zavijal pod gore, mimo Jasne, tja v Krnico. 

Planike

Mala kolesa so bila tu odveč. Pristala so v grmovju, sam pa sem pohitel naprej, do znanega znamenja tistim, ki so svoje sanje živeli na sončnih travnikih, drobljivih meliščih, pisanih obronkih, v sivih stenah. Ki so tu nekje za vedno ostali, z njimi pa misli številnih. Tudi mene, ki sem postal ob lepih planikah. 

Ovira

V spomin, ob branju imen, nekaterih znanih, skoraj domačih. Sledil sem jim tja gor, kjer šum potokov odmeva od sten, na drugo stran. V skrita svetišča samote, brez vse navlake sodobnega sveta. Koleščki, znova na mojih nogah, so me peljali proti Mojstrani, do starega železniškega mostu. 

Jasna

Pogled v nebo, kazalo je dobro. Le glasovi deklet, ki so iz Mojstrane do mene prišli po nevidni vezi, niso bili spodbudni. Mokre kot miške, na srečo že v našem domu. Nad menoj, zgolj nekaj kilometrov stran, pa jasnina. Seveda so bili Skočniki preveč mikavni, kdo bi silil v dež? 

Koča pod velikani

Zaupal sem, da bo vreme zdržalo, šel preko proda in našel stezo, ki se je v ključih strmo vzpenjala. Na razgledni uravnavi se je pot položila, hitel sem, tudi nad menoj se je pooblačilo, zaslutil sem obet dežja. Ko sem bil že čisto blizu, je začelo padati, v daljavi grmeti. Sredi amfiteatra sten je odmevalo. 

Slapiči

Preskočil sem potok, stopil do dobro zaklenjene koče, počakal pod napuščem. Čakati bi bilo brez pomena, hitro sem se vrnil na znano stezo, vračal med meglicami in dežnimi kapljami v dolino. In si obetal novega obiska, mogoče prav kmalu. Kajti tu gori je samotno, prav po mojem okusu. In lepo, da je enkrat premalo. 

Možic kot se zagre

Da moraš prihajati še in spet, da bi oko zajelo vse, kar vabi. Dežne kaplje so padale po meni, mimo mene, vsepovsod. Ko sem se odganjal zadnje metre do avtodoma.