Znova na romanju

Je vreme. Vedno. In je napoved. Bolj ali manj točna. Kakor kdaj. Tokrat sem jo spremljal še posebej skrbno. Cel teden na trnih ali bo dovolj dobro, da prijatelji ne bodo razočarani. Kajti povabil sem jih. Na romanje. 

Odpira se nebo

Tja gor do cerkvice, tako posebne, v zimskih dneh še posebej čarobne. Prihajali so, nekateri tako, drugi drugače. Midva na smučeh, mimo kapelic križevega pota. Z molitvijo na ustnicah, kot se za romanje spodobi. Komu vse je bila namenjena, je res vseeno. Predvsem zanesljivo nam, ki smo se danes znašli tu. 

Križev pot

Rahlo rosenje ni čisto nič motilo. Višje ga ni bilo več. So bile snežinke. Tako čarobne kot gozd naokoli. Kot bele kape na strehah pomnikov. Čiste kot mi. Sled je vodila skozi visoke zamete beline. Malo sem in malo tja, zložno navzgor in skoraj nič navzdol. Proti najvišjemu cilju, kjer stoji križ. 

Samotna pot

In le malo nižje cerkvica. Obdana s snegom. In romarji. Vse je bilo na dosegu roke, ko se je posvetilo. Sonce se je trudilo, da bi s svojimi žarki preščipnilo oblačni pokrov. Uspeha je bilo malo. Zgolj za trenutek. Toda dovolj, da je prinesel veselje. In zavest, da je bila odločitev prava. 

Sonce

Ljubezen. Na vrhu. Je trajala in trajala. Večna. Prihodi in odhodi, pozdravi, nasmehi. Nato pa kratek spust do cerkvice, pravo presenečenje. Prijatelj je že čakal. Dolga je bila njegova pot, srčen vzpon. Preostali so prihajali, kmalu smo si stisnili roko. 

Prijatelji

V svetišču med zemljo in nebom. Smo postali in si vzeli čas. Zase. Za nas. Za to, da smo. Minljivi. Kot je bilo tudi srečanje. Slovo. Zagotovilo, da se srečamo znova v dolini. Krenili smo vsak svojo pot. Smuči so lepo drsele, rezale oblačno, komaj vidno sled. 

Opazovalke

Pod sredino smučišča, sva imela pobočja samo za naju. Dokler se zavoji niso iztekli v ravnino. Tako, kot se izteče vsaka stvar, vsak izmed nas. Toda dotlej smo tu in zdaj. Skupaj. Zato hvala za to romanje, hvala za trenutke, hvala prijatelji. 

Višarje

(Žabnica – Višarje)