ponedeljek, 30. december 2013

Romanje

Saj ne rečem. Dan ni bil ne vem kaj. Oblaki so kot dobro zatesnjena pokrovka ležali nad dolino, skrivali vrhove in obetali posamezne snežinke. Pa nič zato. Je bilo lepo. Ko so se sanje uresničile. 
Pozno jutro
Vsi štirje smo stopili v korak, moja družina. Štiri smuči so drsele po snegu romarske poti, nas dvigovale, bližale nebesom. Prečili smo potoke, se čudili zapuščeni hiši, čakali kapelice. Jih kar ni hotelo biti. Hitrost nas je ločila, z Ajdo sva prva prišla do križa, prve kapele, križevega pota. Ga tudi midva potiva, je bila njena ugotovitev. Pa ni bilo tako hudo. 
Na poti
Mimo so hodili številni, danes je bilo tu pravo romanje. Hiteli so naprej, niso si vzeli časa. Midva sva postala. Večkrat. Je bilo treba pomoliti. Ne k bogovom, tem ali drugim. K sebi. Težka debela bela odeja je ležala na kapelicah, smrekah, na vsem. 
Prazni obet
Mir pred planino sedaj s svojim drdranjem moti žičnica. Ni več tiste samote, ki je nekoč vladala pod gorami. Sva se delala, da je ni, izginila naprej v gozd, se vzpenjala proti vrhu. Sem in tja naju je dvigala pot, smučišču se ni bilo možno povsem izogniti. 
Drugačnost
Hitro sva ga prečila in se zagnala v zadnji breg. Tam do vrha, meglenega križa. Postala sva pri njem za trenutek, toliko, da sva zajela sapo in pripravila smuči. Nato pa tipala proti cerkvi, ki odprtih vrat nudi zavetišče. 
Sneženi most
Sva stopila v notranjost, do jaslic, oltarja. Se ozrla v strop in proti koru. Jezila na telefon, ki ni hotel priklicati preostanka naše odprave. In se nato kar sama odpeljala navzdol. Je bila tista čokolada v avtu in domu tako zelo mamljiva, da nisva mogla čakati. 
Križ
Pa sva se še prej, ravno nekje na pol poti, morala pogovoriti z oblastjo. Je stražila prehod navzdol in nama oholo zabrusila, naj greva kar od koder sva prišla. Oblast, kaj se more. Dolg dan je bil, nešteto vprašanj, pritožb. Zato nisva zamerila. 
Zavetišče
Sedla sva v kovinsko pločevinko in z njo zašpilila današnjo klobaso. Drugače ni šlo. Pa nič zato. Saj prideva znova. Kmalu. Na romanje. 

(Žabnica – Višarje)

ponedeljek, 23. december 2013

Golčaj in Limbarska gora

Začetek je bil blaten. To na robu zime ni nič čudnega. Bolj čuden je bil klanec. Strm, da grizeš kolena. Sopihaš in se potiš. Sprašuješ, kdaj in kje se bo iztekel. Ko te preseneti mala smrekica nad najlepšimi jaslicami. Preprosto domiselnimi, povsem naravnimi, enkratnimi. 
Jaslice
Kar stal bi in gledal, toliko detajlov, toliko zgodb. Pa ni časa. Kot vedno neka notranja sila žene naprej, hoče doživeti več. Mimo spomenika noriji se prevaliva na drugo stran. Ostanki mežnarije, cerkvica. Pod nadstreškom suha klop, ravno prava za počitek. Zaslužen. Saj poti še ni konec. Ta se šele začenja. 
Golčaj
Toda prave strmine ni več. Sedaj gre bolj za valovanje. Po gozdu, travnikih, mimo kmetij. Srečanj skorajda ni. Oblaja naju samo skuštranec, skrit varno za ograjo. In pozdravi kmet, ki poriva šajtrgo gnoja. Seveda prijazno odzdraviva, nato pa že razpredava svoje misli naprej po cesti. Tej se višje, vedno bližje gori, težje izogneš. Smešno, toda včasih se tako izide. 
Srečanje
Megla je gosta. Tako zelo, da veliko romarsko cerkev skorajda prej zatipaš, kot vidiš. Seveda je trdno zapahnjena. Da ne bi kdo iz nje ušel. Ali vanjo kaj prinesel. Pa vseeno ne zadosti, da se ne bi začudila trem možakom, ki ob vhodu pridigajo. Kaj in komu ne veva. Ostanejo tiho, modre besede do naju ne sežejo. 
Megla
Še enkrat greva naokoli, nato pa ubirava znano pot navzdol. Njiva v dolinici počiva, srečanja so redka, bežna. Celo psu nisva več toliko zanimiva, da bi povzdignil svoj glas. Zanimiva sva eden drugemu. Med tem, ko dnevi minevajo in hodiva eden mimo drugega, se tu in zdaj iz zadihanih ust slišijo besede, pogovor steče. 
Pot
V gozdu najdeva bližnjico, strm graben naju kmalu vrne na markirano pot. Strehe pod nama se mokre svetijo, cerkev odbija svojo uro. Komaj preglasi hrup drvečih avtomobilov in hupajočih tovornjakov na široki cesti. Ja, začetek je bil blaten. Konec pa čisto drugačen. Velik in topel. In cedila se je po bradi. Marmelada. 
Bližnjica

(Blagovica – Golčaj – Limbarska gora)

nedelja, 15. december 2013

Baba

Nekateri imajo večer. Drugi jutro. Nam je zgodnje neprimerno bolj domače. Ko se tema že trese, čuti svoj konec. Čaka, kdaj bo izza grebena prišla rdečina, se razlila svetloba. Žarki bodo popili njene zadnje ostanke, skrite v globokih dolinah. Začelo se bo prebujati življenje, poljub ga bo otel bodečega trnja in dolgega spanca. 
Prebujanje
Luči so tipale po gozdni cesti. Nad ovinkom ni šlo več. Avto smo porinili na parkirišče, zagrabili opremo. Ušel sem. Vedel, da sem počasen, težko bo slediti. Nekaj prednosti bo dalo čas, da zadiham. Lučki za mano sta izginjali za debli dreves, se igrali skrivalnice, bili vedno bliže. Imel sem prav. 
Vrh
Nekaj bežnih besed, nato sem že gledal postavi, ki sta izginjali v mrak. Privid. Ovinki so ostajali zadaj, vsi do zadnjega. Sopihajoč sem skušal obdržati tempo, prehiteti samega sebe. Izplaval sem iz gozda, koča na robu se je že videla. Postanek pri pozimi trdno zapahnjeni bi bil brez pomena, pobočje je čakalo.  
Sonce
Tam nekje na vzhodu, za domom in še naprej, se je začelo svetliti. Črna noč, ki je malo prej prešla v neko nedoločeno modrino, je sedaj jasno zarisala meje. Črni bregovi pod rdečim nebom, čudovit kontrast. Za Miklavža je bilo že prepozno, te piškote verjetno peče Božiček. 
Prijatelja
Kar gledal bi, če me ne bi čakal vrh, na njem prijatelja. Še nekaj posnetkov, še nekaj gibov, korakov. Nekaj jeznih misli. Čez tiste, ki tako nesrečno naluknjajo sled. Da je hoja s smučmi potem ena sama muka. Pa saj vse takšne misli odnese tisti trenutek. Ko se z vrha vidi vse. 
Smuka
Tudi sonce, ki je počasi prilezlo na rob obzorja in se prekobalilo čezenj. Nazdravili smo svoji druščini. Se smejali eden drugemu. Pomahali vsem in vsakomur in trenutek kasneje že vijugali navzdol. Nekaj uživaških zavojev, nekaj rodea, nekaj ceste in že smo bili znova pri avtu. 
Zvezda
Z eno mislijo, ki se ponavlja vedno znova in znova. Ne glede na to kako nam je šlo, ne glede na sneg, ne glede na vse. Bilo je fajn. 

(ovinek nad Ravnami – Dovška Baba)

sobota, 14. december 2013

Kriminalka

Bila sva dva. Noč naju je skrivala, ko sva se plazila mimo hiš. Le osamljeni lajež je izdajal, da naju je zavohal pes. Že sva se zlivala z drevjem, izginila vsem izpred oči, se počutila varna. 
Gozd
Dve lučki sta trepetaje risali sled po kolovozni poti, osvetlili z mahom poraščene skale, požgečkali smreko, jelko, gaber. Plazila sva se naprej, iskala komaj opazna mesta, puščala oznake. 
Pot v pekel
Dan naju je prehitel, mežikala sva v megleno svetlobo, vidna sled je kazala prehode. Spustila sva se v pekel in dvignila v nebesa. Kje sva se zadržala dlje, je vseeno. Povsod sva bila obiska vesela in neki nevidni duhovi so bili veseli naju. 
Ušla sva megli
Dvigovala sva se, hrepenela po modrem nebu, žgečkanju sončnih žarkov. Nežni toploti, ki jo komaj začutiš, ko te poboža. In še kako dobro veš, da je zadnji dih pojemanja jeseni, zima prihaja. 
Sončna pot
Megleno morje je zalivalo nižine, videle so se le posamezne čeri. Izplavala sva, se dvigala še višje. Belina se je zaganjala za nama, čutila sva njene blodne roke, ki so segale in naju skušale ujeti. Ušla sva mimo nevidne zapornice, nikogar ni bilo več, da bi jo stražil. 
Krim
Pred nama je bil ostanek nečesa, kar je minilo. Sledove počasi briše čas, vedno manj jih je. Pogledala sva okoli, nato pa splezala na drevo. Mogočna krošnja je skrila dvoje duš, nudila boljši pogled. 
Čeri
Videla sva vse in vsakogar. Dokončala nalogo. In zadovoljno nazdravila na vrhu. Uspehom, ki so bili, vesela za tiste, ki še pridejo. Dosegla sva svoj Olimp, šla pogledat na drugo stran in se nato tiho plazila navzdol. Megla naju je objela, še bolj močno, še bolj tesno. Cerkvica je bila zgolj privid, bežno je zdrsnil mimo naju. 
Privid
Že trenutek kasneje nisva vedela, ali ni bil vse skupaj samo sen. Smrekica v gozdu je bila okrašena minljivo. Enostavno lepo. Beli okraski na koncu vejic so čakali, da skozi meglo posveti sonce. Takrat bi zažareli, zgolj za trenutek, potem pa bi jih topli dih zabrisal za vedno. 
Srečno

(Podpeč – Krim)

nedelja, 1. december 2013

Omreženi

Treba je bilo začeti. Kot vedno nekje. Čas je bil pravi. Zato smo sklenili, da se pustimo omrežiti. Svetloba lučk je odsevala na belih kristalih, smuči so prvič drsele po poseki, skozi gozd. Pot je bila dobro znana, vsak zavoj, naklon, prelom. 
Luč
Na planini smo postali, se ozrli proti dolini. Nekje za obzorjem se je kazala jutranja zarja, rdečica se ji je risala na lica. Vse je še spalo, nismo hoteli motiti. Tiho smo stopili mimo koče, nadaljevali, sledi predhodnikov so bile dober vodnik. Hotel sem iti v korak, se zaganjal, hitel. Končno priznal, da razlike ostajajo. 
Jutro se prebuja
Kot se izgovori vedno najdejo. Pospravljanje obleke, lovljenje minljivega. Za nekaj prepotrebnega kisika, trenutek oddiha. Že sem hitel naprej, prijatelja sem videl spredaj, nisem hotel, da čakata. Svetloba je zarisala sence, dan se je naredil. Vršaci na drugi strani doline so pozdravljali obsijani. 
Pot  je pred mano
Znani obrisi so me razveselili, kazali, da se breg kmalu izteče. Vrtača, stara znanka. Smerokazi, ki poleti vabijo skoraj na vse strani neba. Najvišja točka. Nasmeh. Pogled čez rob. Tja dol, na planino, ki se počasi prebuja. 
Sence
Prešerna radost nas je zajela, vrteli smo se, obračali objektive vse naokoli, si podajali domača zvarka, ocenjevali, kateri je boljši. Da bi na koncu za zmagovalca razglasili oba. Oprema je bila pripravljena, prvi zavoji, previdni, tipajoči. Nove smuči so drsele, rezale v sneg. Iskal sem znano smer, prijatelja sta vijugala bolj desno. 
Na vrhu
Na sedlu pod strmino so se naše smučine znova zlile. Nasmejani smo lovili užitke, odbrzeli mimo koče in na uravnavi nekoliko nižje razmišljali kam. Kot malo prej smo znova zavili vsak na svoje. Da bi se nižje, pod poseko, srečali. Naše poti so bile življenje. Polno ločitev in radosti ob novih snidenjih. 
Iz senc se dviga veselje
Zavoji skozi gozd, snežna odeja bolj poprh kot znanilka prihajajoče zime. Krst smuči, obred, ki vedno pride. Prej ali slej. Nasmejani smo bili znova na začetku. Ali koncu. Stvar pogleda, neke samo svoje odločitve. Znotraj cikla. Svojega življenja. 
Prelivanje
(Spomenik – Mrežce)