Golčaj in Limbarska gora

Začetek je bil blaten. To na robu zime ni nič čudnega. Bolj čuden je bil klanec. Strm, da grizeš kolena. Sopihaš in se potiš. Sprašuješ, kdaj in kje se bo iztekel. Ko te preseneti mala smrekica nad najlepšimi jaslicami. Preprosto domiselnimi, povsem naravnimi, enkratnimi. 

Jaslice

Kar stal bi in gledal, toliko detajlov, toliko zgodb. Pa ni časa. Kot vedno neka notranja sila žene naprej, hoče doživeti več. Mimo spomenika noriji se prevaliva na drugo stran. Ostanki mežnarije, cerkvica. Pod nadstreškom suha klop, ravno prava za počitek. Zaslužen. Saj poti še ni konec. Ta se šele začenja. 

Golčaj

Toda prave strmine ni več. Sedaj gre bolj za valovanje. Po gozdu, travnikih, mimo kmetij. Srečanj skorajda ni. Oblaja naju samo skuštranec, skrit varno za ograjo. In pozdravi kmet, ki poriva šajtrgo gnoja. Seveda prijazno odzdraviva, nato pa že razpredava svoje misli naprej po cesti. Tej se višje, vedno bližje gori, težje izogneš. Smešno, toda včasih se tako izide. 

Srečanje

Megla je gosta. Tako zelo, da veliko romarsko cerkev skorajda prej zatipaš, kot vidiš. Seveda je trdno zapahnjena. Da ne bi kdo iz nje ušel. Ali vanjo kaj prinesel. Pa vseeno ne zadosti, da se ne bi začudila trem možakom, ki ob vhodu pridigajo. Kaj in komu ne veva. Ostanejo tiho, modre besede do naju ne sežejo. 

Megla

Še enkrat greva naokoli, nato pa ubirava znano pot navzdol. Njiva v dolinici počiva, srečanja so redka, bežna. Celo psu nisva več toliko zanimiva, da bi povzdignil svoj glas. Zanimiva sva eden drugemu. Med tem, ko dnevi minevajo in hodiva eden mimo drugega, se tu in zdaj iz zadihanih ust slišijo besede, pogovor steče. 

Pot

V gozdu najdeva bližnjico, strm graben naju kmalu vrne na markirano pot. Strehe pod nama se mokre svetijo, cerkev odbija svojo uro. Komaj preglasi hrup drvečih avtomobilov in hupajočih tovornjakov na široki cesti. Ja, začetek je bil blaten. Konec pa čisto drugačen. Velik in topel. In cedila se je po bradi. Marmelada. 

Bližnjica

(Blagovica – Golčaj – Limbarska gora)