Dva dni hladu

Vesel sem bil povabila. Sredi poletja, ko vročina komaj pusti dihati, je bila Bloška planota nadvse mikavna. Dekleti sta se strinjali, obljuba kolesarjenja po ravni planoti ju je navdušila. Ko sta odprli oči, se pretegnili in pogledali skozi okno, ju je požgečkalo sonce. 

Sv. Volbenk

Tudi bicikle, ki so kmalu lovili ravnotežje po sivi cesti. Kratka molitev k svetemu Volbenku za srečno pot in že smo mimo Bloškega jezera vijugali sem ter tja. Skoraj tako, kot zavija potok, ki leno išče svojo pot čez travnike. Kolesa so se vrtela, sledila kači mimo samotnih vasic proti Lužarjem, od tam pa pod Sv. Ožboltom do vasi Selo. 

Bloško jezero

Postanki so bili pogosti, očitki o tem, da ravnine ni niti za vzorec tudi. Navajen sem se zgolj pri sebi nasmehnil in nadaljeval, gor in dol, vse naprej. Na razcepu poti, ko se valovanje zaključi pred dolgim spustom, smo obrnili. Ni bilo druge možnosti, znano pot smo poprosili za dobrodošlico. 

Planota

Postanek pri Sv. Ožboltu sta dekleti preskočili, mislil sem, da se jima tako mudi k jezeru. Morebiti se jima je res. Toda priznala ni nobena, v vodo pa tudi nista skočili. Le kaj je bilo potem, me je žrlo, ko me je oblival hlad. Pa nisem ugotovil. In nič zato. 

Potok

Kajti dan je minil, kot bi mignil, že je prišel naslednji. Po jutranjem norenju, ko sem sam odtaval tja, kjer zemlja požira vodo, sta dekleti še malo mežikali in tako pozdravljali nov dan, potem pa smo po zajtrku odpeljali v smeri Sodražice. Cilj je bila soteska Kadice. 

Soteska

Položni klanec, že smo se preko sedla prevalili v strmi spust. Do izhodišča. Steza nas je zapeljala v hlad, voda je prešerno skakala čez stopnje, slap se je slišal nekje pod nami. Samotna divjina nas je očarala. Ostanki življenja. Znova na soncu smo brcali v klanec, treba je bilo nazaj. Zmogli smo, presenetili sami sebe. 

Sv. Miklavž

Nato pa zavijali na ravnino, ki je peljala do Velikih Blok in Ulake. Sonce se nam je smejalo z neba, okoli nas so bili travniki in gozdni obronki. Spomini nekdanjega strumnega korakanja vidno propadajo. Pri cerkvici sv. Miklavža smo pod starodavno lipo zajeli sapo. 

Komu zvoni?

Toliko, da smo lažje našli smer proti jezeru. Bloškemu seveda. Potok je vijugal počasi po suhih travnatih ravnicah. Pri jezeru sem znova čofnil v vodo. Sam, dekleti sta samo zavihali nosova. Pa kaj zato. Je bilo tudi tako prav. Lepo.

Hlad