Poletje pri sosedih

NA AVSTRIJSKO ŠTAJERSKO – 19.7.2013 – Ker je bila za vikend lepa napoved, navdušenje po hoji okoli Begunjščice pa še ni čisto ponehalo, smo se odločili, da odpeketamo v Avstrijo. Kartice za Štajersko so nam še veljale, torej je bila smer določena. 

Rože in cerkveni zid  

Zvečer smo odpeljali proti Ljubelju, se po precej zrukani cesti spustili v Borovlje in čez Celovec nadaljevali proti Šentvidu. Tam sem imel označeno parkirišče, katerega smo brez težav tudi našli. Videti je bilo mirno, zato sem parkiral ob robu in kmalu nas je premagala utrujenost. 

NAD LACHTALOM, ISKANJE SREBRA IN ZVEZDE – 20.7.2013 – Zjutraj, prvi pokonci, itak. 

St. Veit

Torej sem se odpravil na krajši potep po Šentvidu (no ja, St. Veit bi rekli domačini danes) in pri bližnji cerkvi zagazil med rože, da sem našel malo škatlico. Sledilo je bujenje in vožnja proti severu. Smer se je malo prilagajala, ko sva z Majo ugotovila, da žičnice vozijo zelo samosvoje, vsekakor pa ne vsak dan, kot sva sprva mislila. 

Žičnica nad Lachtalom

Zato smo sledili cesti v Lachtal, se kregali z navigacijo in na koncu ob vklopljeni glavi raje izbrali tisto cesto, kamor so nas usmerjale obcestne oznake. Ni bilo težav, parkirali smo tik pod sedežnico in presenečeno gledali, kje je počivališče za avtodome. Bi moralo biti prav tam. Pa nič, saj ga tako nismo potrebovali. 

Rosne

Sedli smo na sedežnico in se udobno pustili odpeljati skoraj do vrha hriba Grosses Zinken. Časa smo imeli dovolj, sprehod pa tudi ni bil prenaporen. Sam sem itak zbezljal naprej, našel škatlico in nato čakal na dekleta. Ko sem oznanil, da grem še naprej na Schießeck sem bil prav presenečen, ko so jo mahnila za menoj. Bolj uživaško počasi, toda vztrajno. 

Grosses Zinken, zadaj Schießeck

Na vrhu sem bil nekoliko prej, saj pot ni bila pretirano dolga. Postal sem pri križu, pogledal naprej in naredil nekaj fotografij. Potem pa že ob vračanju dekletom natrosil nekaj nasvetov, katera pot je morebiti boljša in kam šibam sam. In že me ni bilo več. 

Dekleta

Pri križu na vrhu velikega Zinkna sem zavil levo in se pod vršički nad globoko dolino prevalil na drugi breg. Spust do jezera in mimo male simpatične lesene cerkvice me je pripeljal do velikih vetrnic. Teh je bila cela vrsta po grebenu in seveda sem jim prav po otroško navdušeno sledil, vse do zadnje. 

Razgledi s Schießecka

Nad njo sem našel cilj tega izleta, škatlico, nato pa drvel nazaj. Ker se mi okoli ni dalo, sem drl kar naravnost, se spustil v dolino in na drugi strani strmo vzpel nazaj do žičnice. Na srečo so že krave nekoliko uhodile poti, tako da pretirano naporno vseeno ni bilo. Ko sem se pripeljal znova na parkirišče, je bil čas za kosilo, po njem pa smo leteli do kraja Oberzeiring. 

Vetrnice

Pa se je vse priganjanje izkazalo za brezplodno, saj je bil podatek v naši knjižici napačen in smo tako vodenje v nekdanjem rudniku srebra zamudili za nekaj minut. Ni nam preostalo drugega, kot da sredi vaškega trga, kjer smo parkirali, počakamo na naslednjega. 

Lachtal

Vmes smo kontaktirali še babico, ki nam je sporočila podatke o predstavah v Planetariju v Judenburgu, slikali smo se pred rudnikom, nato pa že občudovali zbirko v prostoru iz katerega se spustiš v globino. Bili smo edini obiskovalci, prijetna vodička nas je popeljala po rovih nekdanjega rudnika. 

Rudnik Oberzeiring

Izvedeli smo marsikaj o delu rudarjev nekoč, videli posamezne pripomočke in še posebej zanimivo kurjo lojtro. Izvedeli pa tudi krvavo legendo o tem, kako naj bi pijani rudarji sami povzročili nesrečo, ko je zaradi prekletstva stare ženice, med vdorom vode prišlo do velikega števila žrtev. 

Spust v globino

In izginotja srebra, ki je kraju in celi dolini dajal zaslužek in razmeroma lagodno življenje. Vsekakor zanimivo in nič več nam ni bilo žal, da smo morali malo počakati. Naš naslednji cilj je bil Judenburg. Vožnja ni bila predolga, le parkirišče, ki sem ga imel v mislih sprva, je bilo kar daleč od centra. 

Rudnik je vedno bolj zasigan

Zato smo raje sledili tablam in parkirali tik ob središču kraja na makadamskem in v soboto popoldne že brezplačnem prostoru. Odhiteli smo do glavnega trga, se odpeljali z dvigalom na mestni stolp, ki stoji prav na njegovem robu. 

Judenburg

Z vrha se nam je odprl lep pogled na mesto in okolico, ljudje pod nami so bili kot mravljice, hiteli so po svojih opravkih. Ker je bilo do predstave še dovolj časa, gneče za udeležbo pa nobene, sem se spustil nazaj na trg in hitro našel Puchov muzej. Dekleta so jasno dala vedeti, da imajo avtomobilov, takšnih in drugačnih, dovolj. Prav, pa nič. 

Puchov muzej

Muzej ni bil prav velik. Nekaj znamenitih modelov terenskih vozil, v izvedbah za policijo, gasilce, predelanih v reševalno vozilo. Presenetljivo tudi kar nekaj Puchovih fičotov in fluorescentno zelena bolhca. In seveda razstava motociklov ter koles, teh je bilo že nekaj več. 

Skuterji by Puch

Prebral sem še podatke o Puchu in tem, kako se je rodil v današnji Sloveniji oziroma takratni Spodnji Štajerski. Potem pa ob stolpu pokukal še v cerkev in se pridružil dekletom na visokem razgledišču. V dvorani planetarija smo bili sami, tako da je bil strah pred zasedenostjo odveč. 

Kolesa, takšna in drugačna

Po kratki razlagi nas je film popeljal na časovno potovanje skozi obdobja mestnega stolpa. Torej tistega, v katerem smo ravnokar sedeli. Je bilo prav zanimivo, vse od namena stolpa, do tega kako so nekoč v njem živeli in kolikokrat je v preteklosti pogorel. 

Mestni stolp

Sledil je prikaz neba nad Judenburgom na dan našega obiska z živo razlago o nebesnih znamenjih. Znova smo izvedeli marsikaj novega in se kaj tudi naučili. Nato pa si pogledali še film o soncu in njegovem »srcu«. Bolje rečeno vse, kar ste hoteli vedeti o soncu, pa si niste uspeli vprašati.

Planetarij

V izjemni kvaliteti Imax posnetkov. Iz stolpa smo se spustili po stopnicah, mimo zvonov. Ki pa na srečo niso zazvonili, saj bi nam sicer še dolgo zvonilo v ušesih. Znova na tleh smo posedeli na trgu, našli nekaj točk multija in se vrnili do avtodoma. 

Vesoljci so med nami

Dekleta so si zaželela miren večer, sam pa sem zašibal nad Judenburg in tam odkril pravi sistem votlin in naravnih oken. Sem bil prav navdušen. Na poti nazaj sem pokukal še h kopališču, kjer je počivališče za avtodome, nato pa ob poti planetov, s posebnim poudarkom na Marsu, vrnil do avtodoma. 

Mehanizem zvonov v mestnem stolpu

Sklenili smo, da ostanemo kar na tem parkirišču, saj je bilo videti čisto v redu. In bi bilo, če se ne bi dva pijančka odločila, da se ponoči neskončno dolgo prepirata ravno nekje v bližini. Eden je bil dokaj tiho, drugi pa se je drl kot jeshar in tako verjetno zbudil ne le nas, temveč pol Judenburga. 

Votline in prehodi

Na njegovo srečo policistov ne, ti so pretrdno spali, tako da sta s svojim cirkusom kar sama zaključila, ko so se jima alkoholne meglice nekoliko razkadile. 

KREISCHBERG IN SOSEDJE, SANKT LAMBRECHT – 21.7.2013 – Kljub nočni »predstavi« sem se zjutraj zbudil zgodaj, skočil na skirco in se odpravil po Judenburgu in okolici. 

Most čez Muro

Spustil sem se do Mure, jo prečil čez zanimiv pokriti most, nato pa mimo železniške postaje, spomenika železni štanci in Svete Magdalene zavijal nazaj proti avtodomu. Naš današnji cilj je bil Kreischberg, zato smo z nekaj redkimi postanki kar kmalu odpeljali v smeri kraja Murau in Šentjurja malo naprej. 

Štanca

Nekoliko sem že priganjal, vzeli smo karte in skočili v gondolo. Gledali smo travnike pod sabo, pozimi so tu zagotovo zanimiva smučišča. Z vrhnje postaje smo jo mahnili proti Kreischbergu. Kar naravnost, po smučišču, brez ovinkov. Dekleta so se zaklepetala in ostala nekoliko zadaj. 

Med vzponom

Pa so me ujela, ko sem blodil med kamnitimi bloki, poraščenimi z lišaji in iskal nekaj, kar bi bilo najbolj podobno najvišji točki. Skupaj smo odšli naprej do Rosenkranzhöhe, konca poti za večino sprehajalcev. Tu smo našli škatlico, skrito prav pri križu, malo popili in doživeli množičen upor na ladji Rožnkranc. 

Rosenkranzhöhe

No ja, saj ni bilo tako hudo. Toda dekleti sta odločno izjavili, da do bližnjega Kirbischa ne gresta, ju malo višji sosed čisto nič ne zanima. Le Maja je odločno povzela korak in skupaj sva čez manjše sedlo prišla na travnata pobočja pod križem. Vzpona res ni bilo preveč, že sva stala na vrhu. 

Pogled s Kirbischa na Goldachnock, Prankernhöhe in Schwarmbrunnhöhe 

Tu je tudi Maja obrnila, dekleti sta čakali, skupaj so odšle nazaj proti žičnici, se prej sprehodile skozi park dinozavrov, nekakšno pot med slikami teh nekdanjih velikanov. Gondola jih je odpeljala v dolino pripravljat kosilo. 

Prankernhöhe

Sam sem odšel naprej, nad Hausererseejem po grebenu čez planotasto pokrajino pod Seeriglom šibal na Goldachnock. Obstal, razmišljal in se seveda že spuščal v Schattloch, sedlo pod Prankernhöhe. Križ na vrhu tega zaključka grebena me je privlačil, razgledi z njega pa seveda navdušili. 

Prehojena pot

Pogledoval sem levo, desno, nazaj, vpijal razglede. In bil sam pri sebi seveda močno prepričan, da je glede na uro najbolje, da obrnem nazaj. Toda, preden se zapodim v znano smer, samo še pogledam čez rob … 

Schwarmbrunnhöhe

Že sem se strmo spuščal v sedlo Terningerloch in na drugi strani vzpenjal na Schwarmbrunnhöhe. Je bila želja le premočna. In saj res ni bilo pretirano daleč. Pri zelo improviziranem križu sem zajel sapo, pogledal naokoli, nato pa res zastavil korak v smeri žičnice. 

Smerokaz

Toda ta je bila še daleč. Deset kilometrov valovanja. Utrujenost me je že malo zavirala, toda vzpon na Prankernhöhe je bil vseeno kar hiter. Potem pa naprej, po grebenu, vse do Kreischberga. Srečevanja s pohodniki so bila zanimiva. Nekateri so pozdravljali, kot bi bili stari znanci, drugi so le mrko gledali predse. Nenavadno. 

Hauserersee

Spust proti žičnici sem tudi sam začinil z obiskom dino parka, nato pa čez rumeni travnik prišel do gondole. Da sem za celotno pot porabil polovico predvidenega časa, je bilo seveda jasno. V dolini me je čakalo kosilo, po njem pa smo odpeljali nazaj, proti kraju Murau in naprej v smeri Sankt Lambrechta. 

Dino

Tam smo se želeli spustiti po letnem sankališču. Presenečeno pa smo v kraju zagledali velik samostan. Seveda sem takoj parkiral na manjšem parkirišču, ogled samostanskega vrta in cerkve sta bila nujna. No ja, za naju z Majo in Ajdo, ki se je pridružila. 

Rumeni travniki

Živa je trmasto vztrajala, da je kaj takšnega ne zanima. V cerkvi smo za nekaj trenutkov posedli, si pogledali glavni in stranske oltarje in še posebej Marijo z Jezuščkom. Glede na to, da sta bila odeta v zelene brokatne tkanine, smo sklepali, da sta eni glavnih zvezd. 

Sankt Lambrecht

Pomahal sem dekletoma, ki sta se do avtodoma vračali mimo samostanskega vrta in šel ob pokopališču ter po cesti nekoliko višje do manjše soteske. Nič pretresljivega. Pa vseeno zanimivo, predvsem pa me je pot ob vodi pripeljala do lepega razgledišča na kraj in samostan. 

Marija z Jezuščkom

Spustil sem se do avtodoma in odpeljal nekaj sto metrov daleč do parkirišča pri sankališču. Skupaj smo se z žičnico odpeljali proti vrhu in ob tem uživali v lepem razgledu na dolino, predvsem pa tudi progo in sankače, ki so se spuščali po njej. 

V soteski

Živa se je navzdol spustila prva, za njo pa še ostali. Je kar fino letelo. Tako hitro, da se Živa v dolini, kot uradni fotograf, niti ni mogla pripraviti in je uspela narediti zgolj eno, nekoliko streseno, sliko. 

Pogled na samostan

Seveda sem takoj nespametno imel nekaj pripomb na organizacijo našega spusta, kar je kot bi mignil povzročilo ogenj v strehi. Jah, kaj pa se praskam tam, kjer me ne bi smelo (preveč) srbeti. 

Živa na sankah

Mulasto smo odpeljali proti Celovcu, sam sem se vmes še nekajkrat ustavil za škatlico ali dve. Zanimive gauge so bile preveč privlačne, da bi kar peljal mimo. In pa nekaj mostov. Ko se je znočilo tudi volje za postanke ni bilo več, ubirali smo smer proti Ljubelju in se vračali proti domačemu pristanu.

Med spustom