Morost

Včasih te res nekdo preseneti. Ta vikend so bili za presenečenja na vrsti otroci. Ponudbi za celodnevno uživanje in ležanje nekje ob avstrijskih jezerih so se odrekli v zameno za pospravljanje doma. No ja, tako je bilo mišljeno, dekleti sta imeli seveda povsem svoje načrte. 

Jutranje jezero

Sam sem se malo obotavljal, razmišljal, se odločal. In nato odpeljal. Ne daleč. Le do obronka mesta. Tja na morost. Kjer sem štiri kolesa zmanjšal za polovico. In se spustil po bregu ter tako ujel nekaj jutranje svežine na napovedano vroč dan. Hladne sapice je bilo kasneje bore malo. 

Senčni obronek

Kajti šel sem gor in dol. Lezel na senčne obronke, kar tako, na divje. In se spuščal skozi grape, kjer v času deževja vladajo hudourniki. Do Pekla. Kjer sem iskal hudiča, pa ugledal zgolj sebe. V nemirnem tolmunu. In med šumenjem vode preslišal svoje misli. Potopil noge v hlad. Prijetno je bilo, prav dobro je delo. 

Ob iskanju hudiča

Nato pa že šibal dalje. Poromal na griče, k cerkvicam, posvečenim temu ali drugemu svetniku. In se ozrl navzdol. Na ravnino, drobne hiške, pozabljene poti. Nad njimi so se kopičili oblaki, sem in tja je strela napovedala grom. Znova sem se spuščal, spet sem bil pri vodi. 

Sv. Ana

Ob jezeru so se mi cedile sline, kako lepo bi se bilo potopiti v globino. Toda treba je bilo naprej. Tako sem si zadal. In se tega skušal držati. Barje je bilo izsušeno, v globokem koritu je bilo zgolj nekaj posušenega blata. Za traktorjem se je močno kadilo. 

Oblaki se zbirajo

Tekočine je že zdavnaj zmanjkalo. Za šankom na vogalu sem obnovil zaloge in miže spil zlato tekočino. Na tak vroči dan ravno prav hladno. Še sem iskal naokoli. Nekaj nedoločenega. Morebiti kar samega sebe. Na robu večera. 

Večerna polja

Tema je počasi legala na polja, nemir je segal preko suhih koruznih stebel, ptič se je dvignil v nebo, peruti so plapolale, krik je presekal zrak. Zaključeval sem svoj krog, zadovoljen, utrujen. Zadnji klanec, zadnji potisk pedala, zadnji vdih.

(Krog po Ljubljanskem barju)