ponedeljek, 8. julij 2013

Cokle, sir in mlini na veter

ODHOD NA DOPUST – 21.6.2013 – Stalno nerganje o dobrih obetih in poznem odhodu me je naučilo. Pretkanosti. Tako sam objavil, da tokrat odhajamo vsaj ob dveh. Torej takoj, ko Maja službi pomaha zbogom. In pri sebi kolebal med optimističnim odhodom ob štirih in pesimistično možnostjo, ko bo ura že lezla proti šesti. Na koncu je bilo nekje vmes. Vsaj mislim. Si nisem upal pogledati. 
Mimo Kranjske Gore
Pomahali smo vsem, ki so nam hoteli pomahati nazaj in odpeljali proti Kranjski Gori. Zastoji pred tunelom zadnjih nekaj dni in povrh prihranek evrov za tunelnino sta nas gnala do Trbiža, kjer smo s sveže nalepljeno vinjeto kot tuleča ščuka odpikirali na avtocesto. Ta nas je z veseljem sprejela in odplaknila v smeri Salzburga. 

Večer na avtocesti
Zehanje so prekinili postanki. Ni jih bilo ravno veliko, toliko pa že, da zaspanost ni bila prehuda. Seveda nas je navigacija pri Salzburgu z največjim veseljem peljala proti počivališču v Freilassingu skozi ozki center mesta. Na srečo ni bilo gneče, so se mične gospodične šele lišpale za petkov zadetek. 
Sivina
Na počivališču smo priplužili na zadnje spodobno mesto. Sosedom okoli nas sem sklenil dati možnost, da padejo v najglobljo fazo spanca, preden zadonijo fanfare spodobnega smrčanja. Zatorej sem odšel po mestu do cerkve sv. Ruperta, tam prestrašil sprehajalca psa, nato pa že uletel nazaj in se stisnil k boljši polovici. 

POT PROTI MESTU SOLTAU – 22.6.2013 – Naslednji dan smo zgodaj odtavali proti avtocesti in se pridružili tistim, ki so svoje pregrete glave hiteli hladiti na sever. 
Ku kuc, je že jutro!
Šlo nam je dobro, postanki so bili obvezni. Za škatlice. Takšne in drugačne. Nekatere bi skoraj lahko pobral skozi okno avtodoma, do drugih sem uvijal med smrdečimi bombami na počivališčih, se prebijal čez polja pšenice, pobiral klope v bližnji gmajni. Zabavno. Hišni ljubljenčki so vedno dobrodošli. Sicer pa je bila avtocesta dolgočasna. Kot vedno. 
Chiemsee
Brzeli smo mimo Münchna, Nürnberga in se že videli kako kot Schumi pred leti uletimo med ekstazo navijajoče množice skozi karirasto zastavo. Dokler nismo kar tako, sredi ničesar, po precej dolgem odseku tuptuptup avtoceste, vzleteli. No ja, ne dobesedno, zvok je bil pa podoben. Uuuuuuu. Presneto, pa ja ne pri nas. Itak. 
Športni izpušni sistem
Skozi glavo so mi kot brzivlak zdirkale vse neštete možnosti, kateri od tistih dveh delov motorja, ki jih poznam, bi se lahko pokvaril. Maja je zadaj samo stoično zavzdihnila. Auspuh. Hiter zavoj na prvo počivališče je potrdil, da bi bila, če bi se rodila z malo drugačno sestavo organov, vrhunski mehanik. Popenjeno sem skočil nazaj za volan in peljal. Bolje rečeno hrumel. Naprej, do naslednjega počivališča. 
Bi se dalo te cevi kaj uporabit?
Kaj pa naj bi, v soboto nekaj čez poldne. Na počivališču sem parkiral, ne čisto prepričan ali naj ponosno izstopim iz te vrhunske rakete tik pred izstrelitvijo ali se raje skrijem za zaveso v bivalnem delu. Na koncu sem z dvignjeno glavo odkorakal poiskat škatlico, na obraz pa sem si narisal nasmeh, ki je govoril – kakršenkoli že je, naš je. 
Brnimo naprej
Med vračanjem sem pri restavraciji odkril povsem sesuto ograjo, zagrabil me je MacGyverski filing, stekel sem po klešče, dekletom zaukazal spiti piksno Malta in en, dva, tri, je bila cev privezana bolj ali manj na svoje mesto. Nič več ni bingljalo spodaj, zvok pa se je spremenil v nežno brbotanje dobrega čoperja. Juhej, gremo dalje.
Sesuti most
Čakalo nas je še petsto dolgočasnih kilometrov, prekinjenih seveda s postanki. Ne za obiske smrdečega cesarskega prostora v bližini tovornjakov, temveč »tisto« zabavo včasih res kar pretirano tečnega fotra. Med vožnjo pa smo ujeli tudi pogled na most, ki so ga le kakšno uro prej razstrelili. Smo poslušali celo dopoldne po radiju. Uau, je moralo pokati. 
Nasmejana
Z vsakim kilometrom smo bili bližje. Le časovni okvir se je raztegnil, tako da smo končno pripeljali na parkirišče pred Heide parkom, ko so se kazalci že pomikali proti deveti zvečer. Oziroma bi se, če bi kakšno uro s kazalci še imeli. Z dekletoma sem stekel v park, Maja pa se je divjim obratom odpovedala. 
Starosta
Menda zvečer škodujejo lepoti. No ja, od kje pa naj bi ona to vedela. Res je bil danes park odprt do desetih, toda kaj, ko so vse atrakcije ustavili že ob devetih. Beda. Sprehodili smo se do Colossosa, nato pa vrnili na parkirišče. Ker sem bil danes že v mkgajverski formi, sem se lotil še Majinega kolesa in zamenjal preperelo gumo. 
Heide park
Na srečo smo to opazili pravočasno in med potjo kupili novo. Dovolj sem imel ceste, dovolj izpušnih cevi, dovolj vsega. Spat! 

HEIDE PARK IN COLOSSOS – 23.6.2013 – Kdo ugane, koga je zjutraj najprej odneslo iz postelje? Itak, odgovor je pravilen. Skočil sem na kolo, Majino seveda, ker je bilo zadnje na nosilcih. Odbicikliral proti mestu Soltau, pa že prej izginil v gozd. 
Kolesarska delavnica
Škatlice so bile skrite različno, nekatere bolj domiselno, druge manj. Ena za drugo so se znašle na mojem spisku. Dokler nisem na robu gozda ugotovil, da je spustila zračnica. Presneto, kripl bicikel. Na srečo sem imel s seboj rezervno, hitra menjava in že sem šibal naprej. 
Firbčne
Poti so bile zanimive, sam pa ravno tako kravam na drugi strani električnega pastirja. Bunkeljke. Malo pred pol deseto sem kot junak francoske pentlje, nabildan z dopingom, priletel do Heide parka. Prepričan, da so dekleta že v stavu mirno pred avtodomom. 
Končno v parku
Pa jade. Vse je še spalo. Alarm, uuuuu, ustaj vojsko. No ja, na kratko povedano bi bila vojna že zdavnaj mimo, preden bi ti soldati vstali. Vseeno je tečen foter dosegel svoje, nekaj čez deset smo že stopili skozi vhod in se po skoraj soglasni odločitvi napotili leseni pošasti naproti. 
Prva vrsta Limita
Colossos, leseni vlakec z največjim naklonom proge na svetu. Vrsta ni bila predolga, že smo valovali gor in dol in se prekaljeno nasmihali tistim, ki so vreščali, kot da jih jemljejo iz kože. Sledil je Limit. Z Majo sva se zapeljala eno vožnjo prej, da sva lahko dekleti v prvi vrsti poslikala v vseh obratih, lupingih in vijakih. 
Madagaskar
Še skok na La Olo, potem pa smo se odpravili na Madagaskar. Ne pravi, tisti filmski. Cirkus. Tralalala, cirkus, cirkus, tralala. Pingvini, Aleks, Marty, Gloria in Melman. Dogajalo je. Petje, zabava, zlobna francoska policistka na mopedu. Zabavno, toda sedenja smo imeli dosti. Gremo šibat. 
Rafting?
Desert race. Izstrelitev. Juhej. Ko smo se odvrteli, še skok na rafting, nato pa so mi dekleta ušla. Na piratsko ladjo. Jah, lepa dekleta ljubijo … Sam sem žalostno odšel na počasne ladjice in se popeljal po jezeru. Noben pirat me ni napadel. Še manj piratka. 
Piratke
Vožnja s panoramsko železnico nas je navdušila za predstavo. Boj med dobrim in zlom, Port Royal, kapitan Morgan in Admiral Laffit. Pokanje, sabljanje, akrobacije. Sploh Ajda je bila tam kuhana in pečena. Ko je bil pa Morgan tako podoben Đoniju. Deepu. Samo priznanja ji ne bi uspeli iztisniti niti prekaljeni mučitelji srednjeveške inkvizicije. 
Dobri in slabi. Samo kdo je kje?
No ja, saj smo tudi ostali priznali, da gre za solidno zabavo. Jaz sem sicer vmes skočil na kanu, po predstavi pa smo vsi skupaj delali lupinge na Big Loopu. Živa in Maja sta imeli zabave zadosti, z Ajdo pa sva šla še enkrat na Colossosa in nato dvakrat na rafting. 
Pokali smo od smeha
Ob zadnjem spustu, vrednem slovitih Bobrov, nama je na pomoč priskočila Maja, ki je prišla še na zadnjo dozo adrenalina in zabave. Lačni smo se zgrnili okoli mize in seveda pričakovali, da bo večerja že pripravljena. Pa tako hitro ni šlo. Znova polnega želodčka sem se šel preganjat po gmajni. 
Učna pot zakladolovstva
Škatlica za škatlico in že sem prišel do Geo učne poti. Zelo zanimivo. Panoji, ki razlagajo smisel igre, velikost škatlic, vse seveda pospremljeno s pravimi, dobro skritimi. Me je prav navdušilo. Večerilo se je, sit bicikliranja in poln klopov sem odvijugal do našega doma. 
Mavrica nad nami
Tam me je pričakala mavrica, ki je preko neba švignila ravno nad avtodomom. Lep zaključek dneva. 

HEIDE PARK IN SCREAM – 24.6.2013 – Zjutraj sem nadaljeval z učno potjo, čakal me je še multi. Nato pa sem šibal okoli in poiskal še nekaj tradicionalnih škatlic. In si za konec pustil pravi posladek. Pri dostopu. Ki sem ga namesto malo okoli ubral naravnost. 
To pa je zaklad!
Popraskan, premočen, poln klopov in travnih semen na vseh mogočih in malo manj mogočih mestih sem se prebil do škatlice. Do katere iz druge strani pripelje cesta. Jah, gumpi, itak. Še posebej, ker sem čez vse preživeto moral še nazaj. Do kolesa. Aggghr. 
Pot do mostička je bila prava pustolovščina
Na parkirišču me je presenetil pravi avtobusni šok. Videti je bilo, da so se vse šole v Nemčiji odločile končni izlet izpeljati prav tu. Presneto, moja teorija o predpočitniškem zatišju je pogorela na vsej črti. No ja, kar je, je. Spet je sledilo bujenje, alarm pa te stvari. Deja vu. Še posebej, ker je bila tudi danes jasna odločitev, da začnemo na Colossosu. 
Colossos
Nadaljevanje pa je bilo nekoliko drugačno. Maja in Živa sta namreč vreščali med padcem z dobrih 70 metrov. Uf. Noro. Seveda je bilo treba še enkrat videti cirkuške norčije ubežnikov iz New Yorka, skočili smo na kanuje, ki nam niso prinesli želene osvežitve. 
Screaming
Zato smo se zapeljali z vlakom, starinskimi avtomobili in splavi po jezeru. Ajda, nora na pirate in pomorske zgodbe, je seveda izvedla upor na ladji Bounty. Dekletoma je bil danes panoramski monorail tako všeč, da smo se zapeljali kar dvakrat, potem pa je Ajda odprtih ust spremljala kapitana Morgana in njegove spore s francozi. 
Krake
Nas so že malo dolgočasili, toda kaj se more. Vzporednice s slovitim Jack Sparrowom ni bilo težko potegniti. Veliki luping, Limit in Kolos so zaokrožili dan in dogajanje v parku. Odvrteli smo se proti izhodu. Po večerji sem bil spet na kolesu. Pa ne sam. Tudi Maja je šla z menoj do mesta, v trgovini sva izvedla obnovitev zalog. 
Divja predstava
Med tem, ko je ona nakupljeno trogala nazaj, sem sam lahkotno odbicikliral okoli. Škatlice na tleh, drevesih, pri nenavadnih skalah in gomilah iz nekih davnih časov. Zanimive rešitve so me včasih kar navdušile, predvsem pa nasmejale. Do parkirišča sem bicikliral že skoraj v temi, med potjo pa naredil še postanek pri jezercih nad mestom. 
Gomile
Je bilo kar grozljivo, sem se prav bal, da bo izza grma name skočila pošast. Srna ali kaj takšnega. Ura je bila pozna, čas za posteljo, odločitev, da ostanemo v parku še en dan pa enotna. Torej bo vstajanje spet zgodnje. 

HEIDE PARK IN KRAKE – 25.6.2013 – Jutro. Kolo. Klasika. Skozi gozd, brskal po drevju, nadaljeval do Wolterdingna. Skakal sem okoli cerkve, nato pod vasjo začudeno opazoval ostanke velikana. Še nekoliko naprej sem prišel do zanimivega kamna Snedenstein z nekoliko zabrisanimi grbi meje, ki jo je označeval. Pred stoletji seveda. 
Velikana ni več, mladiči pa še rastejo
Še postanek pri ribniku in že sem ob preletu po cesti mimo kampa na robu gozda presenetil dekle s spuščenimi hlačami. Saj revica ni vedela, kaj naj naredi, kam skoči, se skrije. No ja, zadrega ni trajala dolgo, kot bi mignil sem bil mimo. Tudi, če bi se hotel ustaviti, ne bi šlo, saj na poflikanem kolesu tudi zavore niso prijele skoraj nič. Ups. 
Snedenstein
Prepričan sem bil, da bo v avtodomu potrebno bujene. Pa so me dekleta presenetila. Zadnji dan so hotela izkoristiti na polno. Bila so pripravljena, zajtrk na mizi. Okoli nas pa vse polno avtobusov. Naval šolarjev se je ponavljal. Presneto. Na spisku dosežkov nam je manjkala samo še požrešna hobotnica. Krake. 
Pred padcem
Seveda smo se zapodili v vrsto, počakali in že bingljali nad njenimi odprtimi usti. Nato pa švung, sem in tja in že je bilo vsega konec. Prehitro. Ko smo bili že zraven, sta Maja in Živa sklenili, da grem z njima vreščat. Sem prejšnji dan nepremišljeno izjavil, da me nista povabili zraven. Sedaj ni bilo več izgovorov. 
Preživela
Gremo gledat, kdo ima … se ve kaj. Ajda je šla med tem na zavoje limita, njena izjava, da ji postane slabo že, če stoji pod stolpom Screama, pove vse. Vzpon, pogled nekam v daljavo, na mravljice spodaj raje ne. Vrtenje na najvišji točki, odštevanje. Presneto, kaj bo že spustil ali ne, bo, ne bo. Nato končno padec, noge je dvignilo, hočeš nočeš. In že smo se smejali na izhodu.
Rafting
Super. Kupili smo čokoladne lizike, polnjene z janeževim bombonom in se šli ohladit na rafting. Nato pa adrenalin umirit na počasne ladjice. Pravljice so drsele mimo nas. Po kosilu sva šla z Ajdo za hitrejšo prebavo na Limit. Nato pa … kam drugam kot na predstavo. 
V pravljični deželi
Ajda in Živa sta vzdihovali ob norčijah kapitana Morgana, midva z Majo pa sva se zapeljala naokoli z Monorailom. Kaplje so nas prepričale, da smo se poslovili od atrakcij, odšli do avtodoma, hitro pripravili vse za odhod in odpeljali. Nasvidenje zaviti znanci, mogoče se pa še kdaj vidimo. 
Z zadnjimi poki kapetana Morgana smo odšli
Peljali smo proti Bremnu, sprva po magistralki, nato avtocesti. Postanki so bili seveda obvezni. Pa nič zato. Naš letošnji cilj je bil vedno bližje, že smo švignili mimo table z napisom Nizozemska. Kot bi preskočil v drugo sceno poceni holivudske limonade, so bili okoli nas naenkrat ravnina, kanali, kolesarske steze. 
Nasvidenje Nemčija!
Že smo zavirali pred dvignjenim dvižnim mostom, nato pa v drugem poskusu udeli pravi vhod do počivališča za avtodome v mestu Appingedam. Super, vsa oskrba in še zastonj. Malo dlje je stal nemški avtodom, nihče ni prišel pogledat, kakšno čudo je prihrumelo. Tudi prav. 
Dobrodošli na Nizozemskem

NOORDPOLDERZIJL – 26.6.2013 – Jutro. Prvi pokonci. Sprehod. Itak. Zaokrožil sem po Appingedamu, stikal okoli ene izmed vrstnih hiš, z dokaj slabim občutkom. Pa sem kasneje ugotovil, da se Nizozemci res brigajo samo za svoje zadeve. Nikogar, ki bi me čudno pogledal, nikogar, ki bi protestiral ali celo klical policijo. 
Prvo nizozemsko jutro
Po eni izmed sprehajalnih poti sem zaokrožil po obrobju kraja, se odpravil še do roba kanala, nasproti nekdanje opekarne postal na lesenem pomolu. Nato pa itak budil zaspaneta v domačem domu. Izpraznili smo vse kar je bilo možno, napolnili vodo na polno in se odpeljali do lokalne trgovine. 
V Appingedamu
Obnovili smo zaloge in ugotovili, da cene niso pretirano višje od naših. Pohvalno. Poiskali smo pot iz mesta in cesti sledili proti severu. Dekletoma sem obljubljal morje. Tudi sam sem se veselil pljuskanja vode na obali. Peljali smo skozi vasi, videli prvi mlin na veter in nato parkirali pri Noordpolderzijlu. 
Morje
Dva avtodoma sta bila že tam, prijetno parkirišče, super. Dekleta so se kar nekaj obirala, sam pa nisem zdržal. Zašibal sem na nasip in tam … morje. Morje? Halo, kdo je ukradel morje? Kanal med travniki je pripeljal v manjši pristan pod nasipom. Nikjer plaže, mivke, ležalnikov, natakarja z mojitom na pladnju. 
Slana močvara
Seveda se je obraz tudi dekletom občutno podaljšal. Fotr je obljubljal izležavanje na plaži. Kje? Med kravami. Agrh! Sam sem sklenil iz vsega potegniti najboljše, odšel sem po travnikih, skakal čez kanale in se skušal prebiti do vode. Pa mi ni uspelo. 
Blato
Na robu travnate površine sem zakorakal v blato, školjkarici sta se drli nad menoj. Nič jima ni bilo všeč, da se klatim tam. Verjetno sta imeli gnezdo v bližini. Med vračanjem na nasip sem moral mimo krav. 
Kumrna krava
In bika. Če je to bil. Saj me je, ko sem mimo stopal v rdečem velurju samo debelo gledal. Videti je, da ta nizozemska sorta ni pretirano alergična na rdečo barvo. Ali pa je tudi ta mit priromal iz holivudskih studiev. Nimam pojma. 
Raztovarjanje školjk
V pristanišču so ravno razkladali školjke. Ladja, ki je priplula, jih je imela polne vreče. Napolnila je kontejner, nato pa odplula. Dekleti sta med mojim pohodom z dolgimi nosovi in šimfajoč čez sevekoga odšli nazaj do avtodoma. Maja pa se mi je pridružila pri ponovnem iskanju morja. In kdo bi si mislil, našla sva ga. 
Plima
Plima je na blatna prostranstva prinesla vodo, na katero je razigrani veter risal nedoločljive vzorce. Ptiča sta bila še vedno jezikava, zato sva le naredila nekaj fotografij, nato pa jo podurhala nazaj na nasip. V daljavi so se dvigale cele jate ptic, se preganjale in znova sedale na blatna tla. 
Školjkarica
Nedaleč od avtodoma sva na tablici prebrala, da tam raste trava, ki jo kosijo za krmo. Verjetno je bil to vzrok za ekstremno smešni prometni znak. Videl sem ga prvič in morebiti zadnjič. Prepovedi nismo kršili, za to tudi ni bilo nobenega razloga. 
Nasmejana
Po kosilu sem skočil na kolo in se odpeljal do Usquerta, od tam pa naprej do nekoliko večjega Uithuizna. Krožil sem po kraju, pobiral škatlice in se zabaval. Ko mi je crknila baterija na navigaciji, sem se usmeril nazaj proti našemu parkirišču. Maji sem vnaprej sporočil, naj pripravi vsa kolesa. Če smo jih že vlačili tako daleč, je prav, da jih vsaj izkoristimo. 
Nič lulu in kaka
Dekleti sta bili nekam kislih obrazov, pravih ugovorov pa le ni bilo. Odpeljali smo pod nasipom proti zahodu, veter nam je pihal ravno v obraz, komaj smo se premikali. Toda vztrajali smo, le ovce so nas debelo gledale. Včasih se kakšni skoraj ni dalo umakniti s ceste. Kar ležala je na sredi številnih drekov, nič je ni motilo. 
Proti vetru
Presneto, to bi tekle, če bi sedaj zakuril žar, sem se pridušal. Brcali smo do kipa na nasipu. Ta je posvečen kmetu Hylku Dijkstru, začetniku blatohodcev ali wadloperjev. Mi nismo lezli čez travnike, da bi videli, če je kaj blata. Sedli smo na kolo, dekleta so odbrcala z vetrom v hrbet nazaj ob obali. 
Wadloper
Sam pa sem v bližnji vasi našel še spomenik žalostni železniški nesreči iz leta 1940. Nazaj je kar letelo, kolo sem prislonil ob avtodom in poklepetal z Nemko. Marsikaj zanimivega sem izvedel. Tudi to, da so njo in moža že kaznovali, ker sta vodo točila na pokopališču. In to v Nemčiji. Svašta. 
Zahod
Majo sem povabil še enkrat na nasip. Da sva bila vsaj malo sama. Dan je končno mrknil, noč se je priplazila čez slano barje. 

ZWARTE HAAN – 27.6.2013 – Jutro je bilo ravno pravo za kakšno traparijo. Ko sem ugotovil, da je oseka, sem že vedel, katera bo. Na robu pristanišča sem si snel natikače in zagazil v blato. Sprva nič posebnega. 
Luže
Ko pa sem prišel do prvega kanala, je šlo globoko. Zelo globoko. Skoraj do riti. Prebil sem se na drugo stran in nadaljeval ob robu kanala, po katerem priplujejo ladje. Ko je plima. Sedaj je bil skoraj prazen. 
Sledi
Hodil sem daleč, kakšen kilometer ali celo več, brodil po blatu, menda zdravilnem. Nato sem sklenil, da bo zdravja dovolj in odtacal nazaj. Blato sem spral s sebe v pristanišču, sedaj mi je bilo jasno, čemu je tam ob robu pipa. 
Skoraj suh izhod
Majo sem v avtodomu hitel navduševati za nenavadno zdravilno zadevo, zabelil vse skupaj z obeti o večni lepoti, pa se je zgolj zmrdovala. Le z mano je šla še enkrat do kanala, kjer sem brodeč po blatu nabral nekaj te nenavadne zdravilna žaube za kasneje, ko se bo morebiti doma pokazala potreba po smrdljivi lepotni oblogi. 
Sredi blata
Tudi mali lepotici sta ob moji navdušeni ponudbi samo vihali nos. Pa nič. Po zajtrku smo se odpeljali proti zahodu, pa že kmalu, ob prvem kanalu, našli podgano. No ja, takšno plastično. Domiselnost ne pozna meja. Pri Lauwersoogu smo zapeljali na nasip in prvič videli zapornice. 
Zapornice
Ene od mnogih, ki preprečujejo, da ne bi slabe polovice Nizozemske občudovali samo še potapljači. Po postanku na nasipu smo pot nadaljevali do majhne vasice Zwarte Haan. Le nekaj hišk in restavracija, pa seveda parkirišče sredi zelenja. Za kopalce. 
Morje že, toda tudi mraz
Čeprav mi ni jasno, kdo bi se hodil sem kopat. Konec junija je bilo pošteno mraz, pihalo je, povrh pa o kakšnem morju tudi z nasipa ni bilo ne duha ne sluha. Nismo se prav dolgo zadržali pri spomeniku graditeljem nasipa. 
Spomenik graditeljem
Dekleta so se vrnila v avtodom, sam pa sem spet skočil na kolo in odbicikliral ob nasipu. Pri pojasnilni tabli čez nekaj kilometrov sem zavil mimo presenečenih krav proti bunkerju. Tako imenujejo betonsko kocko sredi travnikov, na vrhu katere je razgledišče. 
Bunker
Ko sem se vračal, sem ugotovil, da na predelani prikolici traktorja do bunkerja vozijo ptičeljubce. Ovešeni z daljnogledi so ekstatično vzklikali, ko je mimo hrumeče pošasti priletel kakšen vrabček. Uau, dogaja. Sam sem se vračal do Zwarte Haana, pa vmes poklepetal s starejšim sprehajalcem. 
Mama
Je takoj povedal, da angleško ne zna prav dobro. No ja, jest tudi ne, sem se nasmejal. Tako sva se takoj dobro razumela. Med najinim reglanjem sta se školjkarici na drugi strani nasipa pridružila mladiča. Ha, celo v meni se je zbudilo nekaj navdušenju podobnega. 
Hiša sredi polja
Po kosilu sem videl, da dekleta niso za nobeno akcijo, zato sem kar sam odbicikliral do Sint Annaparochie. Nekaj krajših postankov, nato še skok do Vrouwenparochie in Vrouwbuurtstermoolen. Pa naj kdo to prebere, ne da bi si polomil jezik, če more! 
Rembrandt in Saskia
Ob vračanju sem v Sint Annaparochie pred cerkvico sredi kraja zagledal zanimiv kip. Kdo bi si mislil. Tu je Rembrandt van Rijn prvič srečal svojo ženo, muzo in večno ljubezen, Saskio van Uylenburgh. Daljnega leta 1634. Vrnil sem se v avtodom in takoj sprejel povabilo Žive in Maje na spopad v kvizu. 
Večerna zabava
Menda naj bi bil prvi kandidat za zmago, pa sem obtičal že na prvi zapornici. Tako je Maja dosegla nedosegljivo prednost. Ja, sreča je res vse v življenju. Ajda je med tem meditirala s svojo vejico zunaj, na klopeh sredi travnika. Dan je tukaj na severu res dolg, stemnilo se je šele okoli enajstih. 

ALKMAAR, TEXEL – 28.6.2013 – Zjutraj smo po zajtrku pomahali prijazni vasici in se odpeljali proti zahodu. Smer je bila te dni naša stalnica. 
Na Kornwerderzandu
Malo pod Zurichom (ne tistim, švicarskim), smo zavili na dolg nasip, ki ločuje morje in notranjo laguno. Na otočku Kornwerderzand smo se ustavili. Toliko, da sem se malo naletal in na enem od pomolov našel od galebov posrano škatlico. Ja, kaj se more, če imajo pa revčki tako čudno prehrano. Surove ribe in to. 
Še en spomenik graditeljem nasipov
Peljali smo naprej po nasipu in naredili že krepko čez polovico nov postanek. Spomeniki graditeljem jezu in razgledni stolp so bili ravno pravšnji, da smo se spet malo predihali. Parkiral sem malo stran od drugih avtomobilov, še vedno nekoliko negotov zaradi našega malo globljega glasu. 
Nasip
Pa ni nihče obračal pozornosti na to. Povzpeli smo se na razgledni stolp, prebrali napis pri spomeniku in na zanimivi pojasnilni steni izvedeli marsikaj o gradnji jezu. Med vožnjo naprej je dozorela ideja, da bi šli na Texel nekoliko kasneje. 
Zanimive podrobnosti o gradnji
In res smo zavili proti kraju Alkmaar, kjer ob petkih dopoldne poteka tržnica sira. Nekaj ovinka, toda kaj. Je bilo vredno. Zapeljali smo v mesto, navigacija nas je peljala zanesljivo do parkirišča pri trgovskem centru. Koordinate sem shranil že doma, nekaj fičnikov je bilo sicer treba vreči v avtomat, toda nič pretiranega. 
Dežela sira
Zapodili smo se proti staremu centru, sam sem priganjal. Da le ne bi kaj zamudili. Pa nismo. Najprej smo naleteli na velike šleparje, ki so v stranski ulici čakali, da jim nekoliko hecno oblečeni strički pripeljejo sir. 
Na trgu pa dogaja na polno
Nato pa na tribunah nad Marktom našli dobro mesto za ogled in slikanje. Po trgu je dogajalo na polno. Iz vage so nosili sir na sredo trga, tam so se sklepale kupčije, nato pa so prodano robo z lesenimi vozički porinili do stranske ulice, po kateri smo prišli. 
Sir prinesejo iz vage na trg
Med tem je napovedovalka, v več različnih jezikih, pojasnjevala dogajanje, razlagala o zgodovini, siru. Seveda so med firbce brha dekleta delila sir. Maja je takoj nabavila vrečko sira, slaba kila štirih koncev različno zorjenega za deset evrov. In še malo darilce zraven. Dobra kupčija. Za obe strani, nedvomno. 
Od tam pa z vozički na šleparje
Ko smo videli bolj ali manj vse, smo se napotili še mimo stojnic do vage in v sirarski muzej. Po svoje zanimivo. Včasih so namreč pridelovali sir po domače, brez kakšne tehnologije in enotnih standardov. Zato je tudi kakovost nihala. 
Nasmeh
Kasneje se je to spremenilo in tudi danes resna sirarna brez pravega laboratorija ne more. Iz muzeja je bil zanimiv zračni pogled na trg in dogajanje na njem. Znova smo se spustili nazaj do stojnic, tam ubodli zame prave lesene cokle. Prijazna mladenka nas je poučila o tem, kako se kupuje prava velikost, kako je z izdelavo in kako se jih (ne)vzdržuje. 
Muzej sirarstva
Na sosednji tržnici sva si z Majo napolnila želodčke s surovimi haringerji z nekaj čebule. Odlična malica, vsaj zame. Ajda je raje sendvič z lososom, Živa pa je kot sveže pečena vegetarijanka tako ali tako bolj ali manj zgolj vihala nos. 
Surove dobrote
Skozi ozke ulice centra smo odšli do papirnice, kupili znamke in kuli, ki je bil resda poceni, je pa tudi kmalu po nakupu razpadel. Kitajci, itak. Izvili smo se iz mesta in peljali proti severu. Den Helder je bil naš cilj. Brez težav smo našli pravo pot do počivališča za avtodome, prav ob pomorskem muzeju in zelo blizu trajekta. 
Pogled na pristanišče Den Helder s trajekta
Parkirali smo v svoj boks znotraj žive meje, pravi luksuz. Na tabli ob parkiriščih je bil res majhen listek, da je cena parkiranja deset evrov na dan. Toda do trenutka odhoda naslednji dan mi ni uspelo ugotoviti komu oziroma na kakšen način naj bi to plačal. Zatorej zastonj. Tudi prav. 
Na palubi
Hitro smo nekaj pomalicali, z nosilca sem zmetal kolesa, in že smo peljali do trajekta proti otoku Texel. Vse je šlo hitro, plačal sem povratno karto. Za vse štiri vključno s kolesi 20 evrov, kar se mi je zdela povsem fer cena. 
Spremljevalci
Komaj smo se dobro vkrcali in zaklenili kolesa, že je trajekt odplul. Šli smo na palubo, kjer so ptiči letali okoli nas in uganjali pravi cirkus. Za košček kruha bi se potolkli do konca. Boj za preživetje ali zgolj požrešnost enih izmed njih. Kaj pa vem. 
Krilata zverina
Po pristanku smo zajahali kolesa in se odpeljali po kolesarski stezi za nosom. Imeli smo nek meglen cilj in to je bilo vse. Prvi postanek smo naredili v kraju Den Hoorn, pri cerkvi iz leta 1646. Šli smo okoli nje, nato pa že biciklirali dalje. 
Cerkev v Den Hoornu
Ob poti smo se nekajkrat ustavili. Toliko, da smo lažje zadihali. In včasih malo obrnili, ker je »fotr spet zašu«. Ja, taklemamo. Smo si pa zato do potankosti ogledali enega od kampov in lahko zaprmej zagotovim, da ima samo en vhod in izhod. 
Otoška pokrajina
Ustavili smo se tudi pri zanimivem merilcu podtalnice, nato pa že priplužili v De Koog, nekje na sredini otoka. Približno. Posedeli smo nad plažo, le sam pa sem imel toliko volje, da sem šel prav do vode. Je pihalo in nič toplo ni bilo. 
Rožica
Dekleta so odločno sklenila, da gredo nazaj, bicikliranja so imela zadosti. Pa jim ga še nekaj seveda ni ušlo. Maja jih je spretno vodila in brez težav so ob spoznavanju lokalnih znamenitosti prišle v pristanišče. Ker so imele čas, so se povzpele še na sipine, nato pa med čakanjem name uganjale vragolije v čakalnici. 
Trnje
Sam pa sem šel še naprej, vse do konca otoka, kjer sem pri svetilniku v kraju Vuurtonen obrnil. Itak, da je do tja letelo kot sneta sekira, nazaj pa sem fasal veter naravnost v faco. Gonil sem do De Cocksdorpa, tam nekoliko blodil okoli in iskal pravo smer, nato pa jo užgal prav po sredini otoka nazaj. 
Hiške na plaži
Itak da najslabša možnost, nezanimiva polja in veter. Pri De Koogu sem naredil še ovinek in nato ob vetru in rahlem pršenju premočen do kosti pripeljal do čakalnice na trajekt. Dekleti je res že skrbelo zame. Na to je več kot očitno kazala njuna enostavna izjava. 
Nemirno morje
Za štiri minute si zamudil trajekt. Halo. Fotr premočen, crknjen, vreden usmiljenja, sliši pa zgolj to, da je malo zamudil trajekt. Saj gre čez slabo uro še eden, deca nehvaležna. Ravno prav časa sem imel, da sem ugotovil, kako deluje sušilnik v stranišču in si posušil nekaj otokov na premočenih hlačah. In da je pir pregrešno drag. 
Vuurtonen
Potem pa smo se že vkrcali na trajekt, zasedli strateška mesta in zadnje hlape energije naših komunikacijskih naprav porabili za brezplačen dostop do neta. Da je tudi v Den Helderju pošteno lilo je bilo itak jasno. Na srečo pa do avtodoma ni bilo daleč. 
Deževni večer na trajektu
Pripluli smo uspešno, privezali naša kolesa kot stare barke ob živo mejo in se stlačili v avtodom. Tuširanje, sušenje, gremo spat! 

POMORSKI MUZEJ V DEN HELDERJU, SCHOORL, CASTRICUM AAN ZEE – 29.6.2013 – Že tradicionalno jutranje poganjanje pedalov se je danes osredotočilo na Den Helder. Spomenik padlim letalcem, vodni stolp, nekakšen zvonik z vrsto lepo pojočih zvončkov. 
Spomenik
In seveda trdnjava, še vedno v uporabi strumnih vojakov. Tam sem škatlico iz dolge cevi potegnil, kot pravi McGywer, nato pa boreč se z vetrom brcal nazaj do avtodoma. Bujenje, zajtrk, ob desetih se odpre muzej. Pa jade. 
Vojašnica
Ker je bilo vse naokoli videti povsem izumrlo, sem šel pogledat in ugotovil, da se ob koncu tedna odpira dve uri kasneje. Presneto. Pa nič zato. Ko smo obšli vse mine, torpeda in druge prosto dostopne predmete, smo bili močno navdušeni, hkrati pa je kazalec na uri zlezel čez enajsto. 
Zunanji del pomorskega muzeja
Itak, da bomo počakali. Vmes sem še izpraznil kaseto, nato pa že ponujal evre blagajniku na vhodu. Pa je samo zamahnil z roko. Nič plačila, danes je gratis. Zgodovinski vikend. Juhej. Seveda se nisem razburjal. Gremo deca, dajmo si duška. In smo si ga dali. 
Spomenik padlim mornarjem
V prvem prostoru je bil predstavljen boj pogumne nizozemske mornarice s sodobnimi pirati. Dekletoma je bilo hitro jasno, da temni zaraščeni možaki na slikah niso ravno neki Jack Sparow in njegovi kolegi, dolgi čolni, polni kant z bencinom, orožja in drugih potrebščin pa nikakšrni Črni biser na romantičnem potovanju do skrivnega zaklada. 
Pripomočki sodobnih piratov
V nadstropju smo se seznanili z radarjem, sonarjem, orientacijo, delovanjem orožja. Vse interaktivno, zanimivo, igraje. Tako da nam nikakor ni bilo dolgčas in poleg vedno malce dolgočasnih razlag smo sestrelili še kakšno letalo in kar težko je bilo iti naprej. 
Poglej, poskusi in se uči
Ustavili smo se na poveljniškem mostu fregate De Ruyter, ki je bila, preden so jo prestavili v muzej, poveljniška ladja kraljevega ladjevja. Seveda je njena največja znamenitost 3D radar, menda iznajdba domačega znanja, ki lahko spremlja do 10 ciljev v oddaljenosti do 400 kilometrov. 
Na komandnem mostu fregate
Pri čemer daje vrsto podatkov o posameznih ciljih, ne le smer in razdaljo, kot večina drugih. Seveda se pohvalijo s tem, da so med vajami sil NATO Nizozemce zaprosili, da radar izklopijo, saj bi bilo sicer nemogoče simulirati napad presenečenja. 
Radarska soba
Sprehod skozi radarsko sobo in občutek vetra, ki ga je povzročal radar v veliki kupoli, so bili res nekaj posebnega. Vseeno pa je ob vseh slavospevih nizozemski vojski ostajal grenak priokus iz ne tako davne zgodovine in presneto bližnjih krajev. Kjer pa so si prislužili veliko črno piko. 
Schorpioen
Toda to je že druga zgodba, mi smo se znašli na Schorpioen, oklopljeni leseni ladji, ki je nekoč ponosno plula po svetovnih morjih, bila dalj časa v Novi Zelandiji, od leta 2000 pa je na ogled v muzeju. Salon, kabina kapitana, častnika, prostori posadke, zapor za uporne mornarje, motor. Zanimiv sprehod, le na igranje ansambla, ki je sedel v restavraciji, smo zaman čakali. 
Zapor
Naslednji postanek je bil na minolovcu Abraham Crijnssen. Včasih je bil to polagalec min, ki pa je kasneje v svoji zgodovini dobil ravno obratno nalogo. V drobovju ladje nas je presenetil keramični pribor, krožniki, jušniki, posode za omako. Halo! Kdo je to lovil, ko je morje postalo malo bolj razburkano? 
Keramika
Ostali prostori so bili dokaj skromni, kajute za posadko, poveljniški most, motor, mine na palubi. Ravno pravi časovni prehod, ki nas je v še eni od stavb muzeja popeljal v zgodovino. S pomočjo slik, predmetov, maket ladij. Vse od časov lesenih barkač do modernih bojnih ladij. 
Mine
In mednarodnega sodelovanja. Tega smo zgolj preleteli. Sramotni madež je bil le preveč blizu. Srebrenica. Gremo dalje. Povzpeli smo se na podmornico Tonjin in se z njo potopili v globine morja. Ven smo gledali le skozi periskop. 
Zgodovina
Torpedne cevi so bile pripravljene, sonar vklopljen, posadka na svojih mestih. Presneto. Kako so mogli spati, jesti, živeti v tej piksni. Še danes se teh nekaj obiskovalcev komaj obrne. Možakar sredi podmornice je razlagal zanimivosti o življenju in posameznih napravah. 
Gremo na podmornico
Prisluhnili smo, nato pa pokukali v malo sobico kapitana. Mornarji svojih prostorov niso imeli, spali so eden nad drugim v več štukih, tik ob torpednih ceveh. Tako blizu, da bi po nesrečnem naključju kakšnega lahko porinili v torpedno cev. Groza. 
Periskop
Vsak pameten bi pobegnil po nekaj dneh. Če bi seveda imel kam. Mi smo lahko, po stopnicah smo se spustili znova na trdna tla, odšli do avtodoma in odpeljali proti jugu. Mimo je drsela ravna pokrajina, prepredena s kanali. 
Ležišča za posadko in torpedne cevi
V kraju Schoorl smo ugotovili, da je parkirišče, ki so ga obetali tisti, ki so bili tu pred časom, majhno in povsem polno. Drugo, nekoliko oddaljeno parkirišče pa je bilo več kot polovično zasedeno z luna parkom. Smo tako parkirali kar ob cesti, na mestu za tovornjake in tovrstne večje zverine. 
Peščina v kraju Schoorl
Maja se je odločila, da jo mivka ne zanima, spravila se je za štedilnik. Z dekletoma pa smo odšli do sipine, največje znamenitosti mesta. Do vrha smo bili hitro, nazaj prav tako. Nič pretresljivega. Za nas. Nizozemci so se obnašali kot otroci, vreščali, se kotalili in uživali. Tudi prav. 
Tudi nas se je dotaknilo navdušenje
Po kosilu sva z Majo odšla še do trgovine, nato pa smo z vožnjo nadaljevali do Castricum aan Zee. Veliko parkirišče ob obali je bilo plačljivo, zato smo obrnili in ob vožnji nazaj opazovali, kako nam je velik terenec zasedel lepo mesto čisto blizu. Presneto, a je moral. 
Plaža pri Castricum aan Zee
Sledil je obrat tri kilometre višje, dekleta sem dostavil na plažo, sam pa parkiral za cesto nasproti športnega centra. S kolesom sem bil hitro na mivki. Počitek je užitek. Stopili smo do morja, opazovali valove, školjke v mivki in naredili odtis naših stopal. Kar ob zbiti mivki niti ni bilo tako lahko. 
Odtisi
Ajda je izrisala pravo mojstrovino, deklico. Potem pa smo jo mahnili proti svojemu parkirišču. Dekleta peš, sam tudi nekaj časa, nato pa sem se zapodil ob sipinah do škatlice v manjšem gozdiču in nazaj. 
Dekleta
Ravno prav, skupaj smo prišli do avta in odpeljali proti kraju Purmerend, zavili na dokaj neugledno parkirišče in našli še prosto mesto poleg dveh avtodomov. Sam seveda še nisem imel miru, mahnil sem jo do zanimivega mostu in čezenj dosegel center mesta. 
Ustvarjanje
Na glavnem trgu me je navdušil kip zaljubljencev na klopci, ravno pred mestno hišo. Kdo bi si mislil. Seveda je bilo treba najti še škatlico, nato pa sem že stopal nazaj. Pri tem sem se nasmehnil črnobeli raci, ki si je gnezdo naredila ob vodni poti, tik pod mostom, vsem na očeh. 
Poljub

ZAANSE SCHANS, AMSTERDAM – 30.6.2013 – Jutranji krog je bil tokrat seveda namenjen kraju Purmerend. Stikal sem pod mostovi, nad mostovi, pred hišami, ob železniški postaji. Kar zanimivo. Tokrat je bila Maja ob moji vrnitvi čudežno že pokonci. Juhej. Le še dekleti sta morali vstati, kar pa ni bilo več tako enostavno. 
Zaanse Schans
Pozajtrkovali smo, nato pa odpeljali do muzeja na prostem Zaanse Schans. Pa smo pri plačljivem parkirišču pred njim zgolj obrnili in odpeljali dobra dva kilometra nazaj do počivališča ob cesti. Burger King nas ni zanimal, zložil sem kolesa z nosilca in vrnili smo se do nečesa, kar naj bi bila Nizozemska v malem. 
Sirarna
Že na vhodu so nas skupaj s kupom poševnookih slikali, pa najsi smo to hoteli ali ne. Ko smo čez čas odhajali, so nam takoj na steni našli naše slike, pripopane na koledar, pa obesek, sami spominki, vse po zasoljeni ceni. Smo samo zamahnili z roko, naj si ga obesijo doma v dnevno, če hočejo. Nas ne zanima. 
Mlinov kolikor hočeš
Zavili smo v sirarno ali nekaj takšnega. Večji del je trgovina z dragimi siri, ki jih vzhodnjaki kupujejo kot za stavo. Presneto, ko jih prinesejo domov, so že polni (ne)plemenite plesni. Mi smo samo odšli naprej, se sprehodili ob mlinih na veter in si ogledali seveda samo tistega, ki je imel brezplačen vstop. 
V notranjosti mlina
Pa smo tam videli vse, kar smo hoteli. In potem prihranek zapravili v trgovinici na izhodu. Itak. Da je bil tukaj senf en evro dražji kot v nekoliko oddaljeni kolonialni trgovinici, je bila postranska zadeva. Šli smo še po naselju delavskih hišk, malih, prijetnih, kičastih, kot smo jih bili sedaj že vajeni. 
Kolonialna štacuna
Nato pa do delavnice z razstavo slovitih cokel. Je bilo kar zanimivo v živo videti, kako poteka izdelava. Leseni opilki so leteli vse naokoli, pred nami so nastale … cokle itak. Na koncu je bila kot po navadi trgovinica. Tukaj smo jo dobro odnesli, z nakupom v Alkmaarju smo prihranili deset evrov. 
Hiške
Z Majo sva kot jamajška bob ekipa skočila v ogromno plastično coklo, nato pa smo že odbrcali do avtodoma in brez težav našli pot do Amsterdam City Campa. Počivališče za avtodome je vsekakor zanimivo. Na začetku plačaš ceno za predvideni čas bivanja, kasneje pa lahko z doplačilom čas podaljšuješ. 
Pred enim od mlinov
Ob tem si tudi izbereš parcelo, bolje rečeno parkirni prostor in odločiš ali rabiš elektriko ali ne. Cel prostor je ograjen in nadzorovan, tako da smo se počutili povsem varno. Povrhu je bil možakar, ki je pripeljal, ko smo se mi že odpravljali proti mestu, zelo prijazen. Natrosil nam je kup koristnih informacij in dal uporaben zemljevid mesta. 
Izdelovanje cokel
Do brezplačnega trajekta, ki pelje proti glavni postaji, je bilo treba naokoli. Most, ki bi precej skrajšal pot, je bil namreč dvignjen in sredi gradbišča. Toda danes prigovarjanja niso pomagala, Ajda je vztrajala, da kolesa pustimo na avtodomu in gremo peš. 
Cokle, takšne in drugačne
Tik pred trajektom smo opazili zanimiva stanovanja, narejena iz odsluženih kontejnerjev in pa z grafiti porisano podmornico. Pa s tem zanimivosti v pristanišču še ni bilo konec. Botel je sestavljanka iz Boat in Hotel. Domiselno. 
Amsterdam
Na glavni postaji smo najprej potrebovali minuto ali dve, da smo pogruntali, da se skoznjo brez karte ne da, zato je bilo treba naokoli. Nič zato. Sprehod ob kanalih je bil prijeten, čeprav smo videli tako blišč kot bedo Amsterdama. 
Kanali
Številni Coffeeshopi so bili videti povsem nedolžno, klošar je brez sramu brskal po smeteh in se ob tem ni zmenil za mimoidoče. Pri rojstni hiši slovitega Rembrandta smo zavili proti glavnemu trgu in ob tem buljili v izložbe. Dekleti sta vedeli povedati, kaj je moderno. 
Blišč in beda
Ustavili smo se na Damu, posedeli pred narodnim spomenikom, tako kot še stotine drugih. Tam smo v miru malo pomalicali, nihče se ni zmenil za nas. Potem pa opazovali nastope uličnih zabavljačev, ki so si »oder« kar podajali. 
Spomenik vsem žrtvam na Damu
Tisti, ki so malo proč »igrali« kipe, so bili pa sploh nekaj posebnega. Zanimivo je bilo opazovati, kdo bo privabil več slikanja željnih. Spiderman, morska pošast, Freddy. Eden bolj hecen kot drugi. Sam sem skočil še na vhod nove cerkve. 
Detajl s tički
Potem pa smo opazovali nastop mladih plesalk, ki so prešerno korakale po trgu gor in dol ter delile reklamo za plesni nastop, ki naj bi se začel sredi julija. Ko nas ne bo več naokoli. Škoda. Ravno prav razgreti smo stopali proti najbolj razvpiti četrti Amsterdama. Red light district. 
Velemestna gneča
Dva sprehoda naokoli, nekaj prikritih posnetkov, mične gospodične v spodnjem perilu so vabljivo poplesavale v svojih izložbah. Pri drugem obhodu je gospa Domina imela že zagrnjene zavese. Delo kliče, kaj se more. Na ulicah pa daleč več firbcev in turistov kot strank. 
Nastop mladih plesalk
V trgovini smo nakupili nekaj za dodatno malico in se ustavili na Meester Visserplein, kjer smo se ob oljkah spraševali, kam jih umaknejo pozimi. Naslednji postanek je bil pri mostu Magere Brug, eni od znamenitosti mesta. 
Red light district
Sicer je bilo še daleč prezgodaj, da bi si ga lahko ogledali v lučkah, pa je bilo vseeno zanimivo in lepo. Predvsem pa smo na most gledali povsem z drugimi očmi, ko nam je Maja iz vodnička prebrala zgodbo o njem. 
Zapeljivi pogledi izza stekla
Videli smo zanimivo plovilo, nekakšno dnevno sobo, ki je plula po reki Amstel in se smejali (ne)znanju parkiranja, saj so bili vsi stebrički ob ulici premaknjeni, na enem pa je še slonel avto. Groza. Napotili smo se naprej, proti cvetlični tržnici. 
Magere Brug
Nekaj trgovin ob kanalu, čebulice tulipanov, takšnih in drugačnih. Menda poceni. Ali ne. Mi smo zgolj firbcali, kupili nič. Imamo rož že doma dovolj. Ob kanalih smo jo mahali nazaj proti glavni postaji, nasproti enega od njih videli še najožjo hišo v mestu. 
Cvetlična tržnica
Maja je dekletoma razložila, zakaj so bile hiše nekdaj ozke in visoke. Potem pa smo že našli pravo pot do glavne postaje (central station). Ladjica je kmalu priplula in nas odpeljala do znanega pristanišča ob podmornici. 
Še ena posledica neumne politike dacarjev
Žal je bil tudi sedaj most, ki bi predstavljal bližnjico, zaprt. Zatorej nam ni preostalo drugega, kot da gremo naokoli. Utrujeni smo nekaj pojedli, nato pa med načrtovanjem naslednjega dne popadali v posteljo. 
Garažna hiša za kolesa

AMSTERDAM – 1.7.2013 – Jutro ni bilo tako zgodnje, kot sem si želel. Pa nič zato, saj smo imeli ves dan pred seboj. Snel sem kolesa, po zajtrku smo podaljšali naše bivanje v kampu do večera, potem pa že peljali proti trajektu. Dekleti sta se strinjali, da gremo s kolesom, volje pa nista bili nič kaj prave. 
Rijksmuseum
Hitro smo peljali skozi mesto, težav ni bilo. Naš cilj je bil seveda Rijksmuseum, državna zakladnica umetnosti. Kolesa smo zaklenili v bližini muzeja. Nekajkrat. Celo spretni in vsega hudega vajeni tatovi koles, ki menda garajo po mestu v več izmenah, bi se ob pogledu na tako zavarovane dragocenosti premislili. 
Skulpture pred muzejem
Pri napisu I am sterdam sva se slikala zgolj midva z Majo, dekleti sta še kar vihali nos. V parku ob muzeju je bila razstava skulptur Henryja Moora, nekaj smo jih videli v mimoletu, mudilo se nam je. Menda naj bi bile tu običajne dolge vrste. Pa smo kmalu ugotovili, da v muzeju ni nobene gneče. 
I amsterdam
Kupil sem vstopnice in ob tem doživel novi šok. Blagajničarka je ob pogledu na mojo torbico s fotoaparatom povedala, da lahko brez ovir fotografiram, le fleš ni dovoljen. Halo! Slikanje v muzeju, bolje rečeno galeriji. Redko videno, super. Oddali smo nahrbtnike v garderobi, nato pa že šibali proti prvim umetninam. 
Azijska umetnost
Obtičali smo pri azijski umetnosti, Bude, takšni in drugačni, starodavni pujsek – hranilnik, kimoni, kipci. Razlaga pri vsakem od predmetov je bila tudi v angleščini, razumljiva in zanimiva. Dekleti sta nekaj že vedeli, sam sem dodal kakšno kapljico k razumevanju. Tako smo se dopolnjevali in učili.
Zanimivosti iz preteklosti
In ob tem ne vedoč kako obsežne zbirke nas še čakajo, porabili kar preveč časa. V pritličju smo se potopili v srednji vek in renesanso. Pred nami so ob slikah starih mojstrov zrasle nove zgodbe. Pripisi k slikam so razkrivali pikantne podrobnosti. Kako se je slikar poigral v detajlih in na ženski narisal muho. 
Ženska z muho, da o ptiču ne govorimo
Diptih Piera di Cosime nam je pričaral očeta in sina ter prvo nakazovanje poklica, ki sta ga opravljala. Čudoviti kipi Renierja van Thienena, vsaj kar jih je ostalo, so nas navdušili. Potem pa je pogled na uro nakazal, da bo treba spremeniti načrt, če nočemo, da bomo do ure zaprtja prilezli ravno do polovice. 
Stari vek 
Zato smo se izstrelili v najvišje nadstropje in preleteli 20. stoletje z razstavo pohištva, posterjev in celo letala. Art Nouveau in to. Potem pa nadstropje nižje stopili v galerijo največjih mojstrov. Gneča, ki je bila tu seveda največja, niti ni pretirano motila. 
Sodobni interierji
Ljubka deklica, oblečena v modro Johannesa Cornelisza Versproncka je pritegnila pogled, pijani par Jana Havicksza Steena pa pokazal humorno grenak svet na dnu. Vrhunec so seveda predstavljale Vermeerjevi sliki ženske, ki bere pismo, mlekarice in pa seveda nenadkriljivi Rembrandt. 
Deklica, oblečena v modro
Zanikanje sv. Petra, njegov avtoportret v podobi istega svetnika, Amsterdamski inšpektorji in seveda nenadkriljiva Nočna straža. Tu smo se res potopili v detajle in s pomočjo slikovne razlage doumeli marsikatero zanimivost same slike. 
Zanikanje sv. Petra
Kar obsedeli smo, dokler nas ni ura spet začela priganjati. Pogled na knjižnico, delftske mojstrovine vključno z znamenito violino, ogromna slika Waterlooja. Portreti takšni in drugačni, vse do znamenitega avtoportreta Vincenta van Gogha. In čudovitih pokrajin. Ne prav pretirano, zgolj za okus. 
Nočna straža
Za kaj več bi morali v njegov muzej v bližini. Toda danes ne bo šlo, časa je premalo. Bomo morali priti znova. Midva z veseljem, dekleti pa sta že tako vihali nos. Kot vedno. Odbrzeli smo še skozi preostanek muzeja, bolj površno, časa je zmanjkovalo. 
Študij detajlov posamezne slike
Čeprav so ga pred leti menda pošteno oklestili in razstavljeno pustili zgolj najboljše, je bilo vsega za eno dopoldne še vedno preveč. Kolesa so nas počakala, treba je bilo odpeti vse naše verige, potem pa smo skozi mesto zdrveli proti Damu. 
Knjižnica
Vodil sem, gledal na navigacijo in se ravnal po nizozemskem pravilu. Kolesar je kralj. Nihče se ni razburjal, nihče bentil ali žugal. Razen deklet, ki so tik pred ciljem ostala nekoliko zadaj. In iz meni neznanega razloga na pločniku za kraljevo palačo mozgala, kje bi ta zgradba znala biti. 
Umetnost iz Delfa
Sam sem jih nestrpno čakal, drobna pripomba, ko so se končno prikazala izza vogala in že se je iskra razplamtela v požar. Nepotrebno. V kraljevi palači, ki daje tisto pravo sliko Damu, seveda predvsem navduši glavna dvorana. 
Dvorana v palači na Damu
Skoznjo in ostale prostore so nam bili v pomoč avdio vodiči. Marmorna tla pokrivata zemljevida vzhodne in zahodne hemisfere. Veliki lestenci, kipi, slike. Še vedno duh po borbi, kdo bo izdelal slike. Osebne zamere med Rembrandtom in njegovim učencem Flinckom in na koncu neuspeh obeh. Tako in drugače. 
Bogato opremljeni kabineti
Sobe okoli glavne dvorane so nekoč zasedali razni mestni uradniki in inšpektorji, saj je bila vendarle grajena kot mestna hiša. Danes imajo sobane predvsem rezprezentativno vlogo. Kadar po njih ne šarijo turisti, kot smo bili tudi mi. Ena soba za drugo, razlaga je odmevala iz slušalk, zgodbe, zanimivosti. 
V tej sobani je prešla oblast z matere na sina
V eni izmed soban, je konec aprila dosedanja kraljica Beatrix predala svojo krono sinu Willemu Alexandru. Prvemu kralju po več kot 150 letih. Hm, verjetno ogromna sprememba za Nizozemce. Ali pa tudi ne. Je še prekmalu, da bi se prav pokazalo. 
Pravična sodba iz časa Rimljanov
V mestni hiši je nekoč delovala tudi sodna oblast, tu so lopove obsojali, tudi na smrt, če je bilo treba. V sobi, kjer so čakali na razglasitev, velikokrat prav smrtne kazni, so jih »pomirili« več kot zgovorni prizori primerov pravičnosti iz zgodovine. Dokaj kruto ni kaj. 
Počutite se varno
Znova na Damu so dekleta odkorakala na tipično nizozemsko pozno kosilo. Mc rula. Sam sem raje opazoval zabavljače in priprave na demonstracijo skupine, ki se zavzema za ohranitev deževnega gozda. Skupaj z dekleti sem odbicikliral še do hiše Anne Frank, z značilo dolgo vrsto pred vhodom. 
Spomenik Anni Frank
Pa saj nismo imeli namena, da bi vstopili. Dekleta so brez slovesa odbrcala proti trajektu, sam pa sem šele dobro začel z bicikliranjem po mestu. Našel sem zanimiv kip možica, ki skuša prežagati debelo vejo platane, peljal skozi Vondel park in se ustavil pri bronastem poklonu Rembrandtu in njegovi nočni straži. 
Nenavaden gozdar
Potem pa našel še točko, ki kaže na višinsko ničlo in je referenčna za celotno Nizozemsko. Zanimivo. Pri centralni postaji sem našel še eno škatlico in se seznanil z domačimi zakladolovci, potem pa lovil trajekt. 
Rembrandt in njegova Nočna straža v bronu
V kampu smo natočili še vodo, nato pa odpeljali proti jugu. Naš cilj je bil Mijdrecht, kjer smo brez težav našli želeno parkirišče. Ura je bila pozna, kmalu smo zaspali. 

HAAG, SCHEVENINGEN, DELFT – 2.7.2013 – Zjutraj smo odpeljali proti Haagu, vmes naredili postanek, da so se ob dvignjenem mostu po kanalu zapeljale ladjice, nato pa seveda še za iskanje škatlic. Rezultat je bil ena proti ena. 
Hofvijver
V Haagu smo peljali proti centru, brez težav in zastojev, pod zanimivo stavbo. Ali mostom. Ali nečem vmes. Parkirišče, ki sem ga imel shranjenega v navigaciji, je bilo plačljivo. In to kar konkretno. Hiter preračun je povedal, da to ne bo za nas. 
Vodnjak
Zato smo se vrnili na glavno cesto in malo naprej, prav ob ministrstvu za okolje parkirali. Zastonj. Super. Snel sem kolesa in že smo brcali proti centru. Zavijali smo kar prav in kot bi mignil stali nasproti muzeja Mauritshuis. Da je zaprt, saj ga prenavljajo, sem že vedel. Zato smo mu namenili zgolj pogled čez vodo, njegove zaklade si bomo ogledali drugje. 
Binnehof
Šli smo okoli Hofvijverja in vstopili v Binnenhof, kjer ima sedež nizozemski parlament. Našli smo škatlico, skrito pri gospe v kiosku s spominki. Prijetno je bilo poklepetati, kupili smo še razglednico, se sprehodili po dvorišču, nato pa odšli mimo bronastega kralja Williama drugega naprej. 
Willem ll. 
Dekleti sem skušal v dobro voljo spraviti z zgodbico, kako je Franc Jožef ll. nekoč dal objaviti razglas, da je nek njegov dvorni podložnik osel. Bobnarji so hodili naokoli in brali razglas, da je dvorjan osel, Franc Jožef drugi. 
Center Haaga
Šli smo mimo zanimive pisane zgradbe, za katero smo presenečeno ugotovili, da je neke vrste blagovnica, zavili okoli velike cerkve, kot se neizmerno domiselno imenuje in iskali pot proti kraljevi palači. Eni izmed treh. Toda v tej kralj in sorodstvo res prebiva, tako da je bila zastražena, vstop nemogoč. 
Kraljeva palača
Smo pa firbca pasli zgolj zunaj, nič zato. Zgolj nekoliko naprej je bila impozantna stavba palače miru, kjer domuje mednarodno sodišče. Ogledov danes ni bilo, smo pa dobili avdio vodiče in se sprehodili skozi razstavo, ki govori o zgodovini stavbe, pridobivanju sredstev za njo in predvsem delu in nalogah mednarodnega sodišča. 
Palača miru
Že meni je bilo zanimivo, dekletom pa še bolj. Celo toliko, da sem jih prvič po dolgem času moral čakati. Fino. Ustavili smo se pri svetovnem plamenu miru in našli oznako Slovenije med drugimi državami in kamne, ki jih je naša država prispevala. 
Razstava o Mednarodnem sodišču
Gemeentemuseum je bil naš naslednji cilj. Vanj so prenesli mojstrovine iz Mauritshuisa. Tiste seveda, ki niso bile na posodo različnim muzejem in galerijam po svetu. Med njimi tudi znamenita Vermeerjeva deklica z uhanom. 
Plamen miru
No ja, kaj se more, jo bomo pa prišli pogledat drugič. Mogoče. Nekoč. Seveda je bila ravno slovita zbirka tisto, kamor smo se zapodili najprej. Top atrakcija. Hodili smo od ene slike do druge, skušali »ukrasti« kakšen posnetek. 
Anatomska lekcija in druge Rembrandtove mojstrovine
Postanek ob Rembrandtovi anatomski lekciji je bil razumljivo nekoliko daljši. Je že takšna umetnija. Potterjev bik nas je povabil na podeželje, Vermeer pa v Delft. Smo pogledali nanj. Super. Nekatere slike so dekleti toliko pritegnile, da sta stopili poleg in pogledali detajle. 
Bikec
Včasih pa sta zgolj sedli na klop na sredini prostora in zrli v slike. V sobi za izhodom iz zbirke Mauritshuisa so bili sami znani mojstri. Van Gogh, Rodin, Cezanne, Monet, Schiele. Super. Razlago, ki nam jo je v prejšnjih prostorih nudil audio vodič, smo sedaj dobili s tablic poleg slik in kipov. 
Slike znanih mojstrov
Preostanek muzeja je bil ogromen, v njem smo se praktično izgubili in se nato iskali po sobanah. Te so bile polne sodobne umetnosti. O kateri imamo čisto svoje mnenje. Nič kaj pozitivno se mi zdi. Obešeni psi, ki se ob pritisku na gumb vozijo na svojem večnem vrtiljaku, iluzionistične slike, nekakšen bankomat. 
Veliki mojstri
Iz ožganih končkov lesa sestavljen Hamburg po drugi svetovni vojni. Hm. In soba iz blaga, ki je dejansko pogorela. Nič nismo bili pretirano navdušeni, ta umetnost se nas še vedno ni dotaknila. Mogoče je ne razumemo dovolj. Oziroma sploh nič. Kaj se more. 
Spet moderna umetnost, spet nisem nič razumel
Za konec sem si prihranil še ogled delftskih mojstrovin, v nekaj sobanah je prikazano vse od motivov izpred stoletij do delftske Hallo Kitty. Posode, kipci, pagode. Klasične in sodobne, produkt zmedenega uma nekega arhitekta. 
Delftska modra
Ob vsem videnem mi je bilo jasno, da je seveda delftska keramika prišla iz Kitajske, od koder tudi danes pride daleč največ izdelkov, ki jih turisti kupujejo kot najbolj pristno nizozemsko mojstrovino. Pa jade. 
Hello Kitty
Znova na kolesu smo se mimo mogočne stavbe Evropola odpeljali do palače, kjer ima sedež mednarodno kazensko sodišče za zločine na območju bivše Jugoslavije. Za okni so bili uradniki, kakšnega kosmatega četnika nismo ugledali. 
Območje sodišča za zločine na območju bivše Jugoslavije
Peljali smo dalje, vse do obale, kjer smo ob kipu ženske, ki s pogledom na morje nekoga čaka, pomalicali. Svetilnik v daljavi, galebi okoli nas. Po promenadi smo odšli do mesta, kjer smo sklenili pustiti kolesa. Proti slovitemu pomolu v Scheveningnu smo šli po mivki peš. 
Scheveningen
Sam pomol je zapuščen, trgovine prazne, vse prašno, prepuščeno propadu. Le na koncu je sameval lokal, nad njim na stolpu pa so izvajali bungy jumping. Dva sta se v globino pognala ravno, ko smo prišli na razgledno točko na vrhu stolpa. Skupaj v življenju, skupaj v smrti. Pa sta preživela, že so ju spuščali proti ploščadi pod stolpom.  
Zapuščeni pomol
Z vrha se je videla neskončna plaža, bunkerji na sipinah za njo in seveda poleg hotelov in številnih lokalov ter restavracij še bloki za sipinami. Vrnili smo se na promenado, se nasmejali bronastim figuram, nekaterim ogromnim, drugim čisto majhnim. Domiselno in zabavno.
Sprehod po pomolu
Nato pa odbiciklirali nazaj, avtodom nas je počakal tam, kjer smo ga pustili. Naložil sem kolesa, nato pa smo se odpeljali proti Delftu. Ob vožnji iz mesta smo ugledali stavbo mednarodnega kazenskega sodišča, splošnega, za največje zločince sodobnega sveta iz bolj ali manj eksotičnih držav. 
Zabavne figure na promenadi
Nato pa v Delftu parkirali v eni od stranskih ulic, nedaleč od centra mesta. Prijeten večerni sprehod, zemljevid mesta smo dobili iz zanimivega avtomata, potem ko smo potegnili dolgo ročko. Sedaj se nismo mogli več izgubiti. 
Koncert Magdalenskega kolidža
V cerkvi Maria van Jesse smo prileteli na slabo obiskan koncert zbora Magdalenskega kolidža iz Cambridga. Tako slabo obiskan, da je po našem odhodu, nekaj pesmi kasneje, ostalo zgolj še pol publike. Hm, Nizozemci očitno ne znajo ceniti tistega, kar je zastonj. Pri nas bi se trlo poslušalcev. 
Markt in mestna hiša
Sprehod smo nadaljevali do glavnega trga. Markt na eni strani nezmotljivo zaznamuje ogromna nova cerkev, na drugi pa mestna hiša. Malo smo posedeli, nato pa so dekleta odšla nazaj do avtodoma, sam pa sem našel še nekaj škatlic. Za lahko noč. 
Le kako prideš v Delftu do informacij?
No ja, ne čisto. Čakal me je še premik. Odpeljal sem do Bleiswijka, majhnega mesteca, kjer je parkirišče za dva avtodoma. Koordinate so bile povsem napačne, tako da sem najprej obvozil naselje hišk, nato pa obupano zapeljal na že prej opaženo parkirišče za tovornjake. 
Mestna vrata v Delftu
Tam sem potem takoj odkril iskano. Eno mesto je bilo še prosto, ravno za nas. Super. 

GOUDA, KINDERDIJK – 3.7.2013 – Zjutraj sem bil zgodaj na kolesu, zapodil sem se po kraju in iskal škatlice. Pa mi ni šlo najbolje. Brskal sem pred hišami, na robu parkirišča in čakal, kdaj me bo kdo poslal v tri krasne. Ali celo poklical policijo. 
Kjer je prijateljstvo, tam je življenje
Na srečo je vse minilo mirno, obupal sem in navdušeno ugotovil, da je naslednja škatlica ob parku, daleč od hiš. Super, veliko bolje za iskanje. Prišel sem do kupa skulptur, narejenih tako, da je nekdo vrsto dreves odrezal na višini treh metrov in potem z motorko izrezljal kipe. Hint, po prevodu iz nizozemščine, skrito kot običajno. Torej skoraj povsem neuporaben. 
Moški in osel v Gaudi
Seveda ni bilo nič. Brskal, iskal, celo splezal na en kip. Nič. Potem pa je po cesti pripeljal kombi. Marica po domače. Ustavil, vzvratno. Že je čez grmovje policaj spraševal nekaj v nizozemščini. Angleško, prosim. Kaj počnem? Jah, zanimivi kipi, pa slikam pa to. Je kakšen problem? Ne, samo sumljiv kraj, sumljiv ti. 
Mestna ulica
Čez grmovje se je prebil do mene, za njim še policistka, malo kasneje še eden. Samo še specialci so manjkali. Presneto. Saj je res, da bi bil čas, da se obrijem, toda Osamo so ubili že lep čas nazaj. Ker je bilo videti, da mojim fotografskim ambicijam ne verjamejo, ni bilo druge, kot da razložim celotno zgodbo. 
Bolšjak in mestna hiša
Sem na željo policista pokazal še navigacijo, razložil vse okoli hinta, tudi kje bivam. Smo že kar lepo klepetali. Na koncu sem dobil še nasvet, da naj na Nizozemskem nosim s seboj vsaj kakšen dokument, potem pa smo se, ko so z menoj celo malo pogledali v luknjo ali dve, prijazno poslovili. 
Deževno dogajanje
Začelo je rositi, zato sem sklenil pustiti vse skupaj in odbrcal nazaj do avtodoma. Da so punce še spale, je seveda jasno. Nič nisem posebej priganjal, kislo vreme je bilo bolj za lenarjenje kot kaj drugega. Končno smo se odpeljali, smer Gauda. Da vidimo, kakšen okus ima ta vrsta sira tam, kjer je dobila ime. 
Vaga za sir
Kmalu smo ugotovili, da so parkirišča v bližini Markta plačljiva, zato smo odpeljali malo nazaj in parkirali ob cesti. Vzeli smo dežnike in jo mahnili proti centru. Saj ni bilo nič predaleč. Ravno toliko, da smo se malo pretegnili. In se že smejali človeku, ki je nosil osla. Mu je bilo že dolgo nazaj tako nerodno, da se je spremenil v bronast kip. Če bi bil živ, bi se smejali še precej bolj. 
Figure vsako uro oživijo
Na glavnem trgu, okoli mestne hiše, pa je kar vrvelo. Številne stojnice, prodajalci, firbci. Ko smo pogledali bližje, smo videli, da gre za bolšjak. Zanimivo je bilo opazovati dogajanje, kar dolgo smo hodili od ene do druge stojnice, kupili pa na koncu (na srečo) nič. Sicer pa veliko vsega, od kitajske robe do verjetno res prave delftske modre keramike. 
Takšne in drugačne gaude
Celo ploščice, odtrgane z neke stene, je bilo možno kupiti. Pa lonce, kipce, obleke. Ni, da ni. Ustavili smo se v poslopju vage. Za sir seveda. Si jo pogledali, nato pa po obleganju lokalne trgovine pristali še v sosednji prodajalni sira. Živa si je omislila sir z zelišči, za babico pa smo kupili seveda pristno Gaudo, kos iz ogromnega sirnega koluta. 
Pisani mali koluti
Je bila odlična, to smo morali priznati. Še nekaj fotografij in obrat na sprehajalni ulici ter vrnitev proti avtodomu. Čas se je približeval kosilu, zato se je Maja odločila, da nam pripravi dobrote, sam pa sem zašibal do lokalnega rekreacijskega centra. Se ve, zakaj. Da se znebim kakšne kile ali dveh. Pa sem jih pri kosilu takoj dobil nazaj. Taklemamo. 
Dežela mlinov
Naslednji cilj - Kinderdijk. Do mlinov ni bila težava priti. Večji problem je bilo najti parkirišče. Brezplačno. Tista ob cesti so bila delno namenjena stanovalcem, na enem pa tablice ni bilo. Zato smo parkirali in jo peš mahnili do začetka steze ob kanalu. 
Race
Šele ob povratku sem ugotovil, da je ob tem delu ceste prepovedano parkiranje za vse večje zverine, tudi avtodome. No ja, listka nismo dobili, torej konec dober, vse dobro. Napotili smo se ob mlinih, pogled na številne lesene lepotce je bil res nekaj posebnega. Ti mlini niso bili namenjeni mletju, temveč črpanju vode iz kanalov v višje ležečo reko. 
Notranjost mlina
To delo so dolgo časa uspešno opravljali. Ogledati se da enega od mlinov, seveda za zasoljeno vstopnino. Toda obljuba izpred nekaj dni je delala dolg in tako smo videli prostore, kjer so živeli mlinar in njegovi otroci, delovanje mlina in notranji ustroj. Potem pa zunaj opazovali mlinarja, kako je ročno obrnil mlin toliko, da so se vetrnice spet začele sukati. Zanimivo. 
Mlinska kolesa se vrtijo
Ostali mlini so zasebni in dostop do njih ni dovoljen ali pa tudi ni mogoč. Zatorej smo se napotili zgolj naprej ob kanalu in opazovali ostanke preteklosti. Prav super. Na koncu, pri zadnjih mlinih, smo obrnili in se vračali do začetka, kjer si je možno ogledati še film o samem Kinderdijku, izvoru imena, funkciji. 
Mlinar po obratu še zasidra mlin
Na več platnih in znotraj strojnice, kjer so na ogled dizelski motorji, ki so zamenjali mline na veter. Živa razlaga še pred filmom in pa nato številne podrobnosti o delu mlinarjev, so bile več kot zanimive. Tako smo izvedeli tudi, kako so nekoč vedeli, kdaj je treba začeti črpati, kako je potekalo obveščanje med mlini in kako so uravnavali obračanje mlinskih vetrnic. 
Ogledni mlin
Za konec smo si ogledali še velike polže, s katerimi danes črpajo vodo, nato pa že šibali do našega prepovedanega parkirišča. Odpeljali smo do bližnjega Alblasserdama, parkirali pri Lidlu in obnovili zaloge. Nato pa sva z Majo skočila še do bližnje škatlice. Pred hišo. Itak. 
Kinderdijk
Ko sem sam še buljil v navigacijo, je Maji ženska v hiši že kazala, da bo treba pogledati pod loncem rož. Nasmejala sva se in se vrnila do avtodoma. Odpeljali smo proti mestu Dordrecht, kjer smo zasedli eno od dvoje praznih mest za avtodome. Super. 
Veter je zamenjala para
Sam sem se sklenil zvečer sprehoditi še do centra mesta, nasproti Grote Kerk (ja, itak, spet domiselno ime – velika cerkev) sem brezuspešno buljil v vogal ene hiše, nato pa počasi odpeketal nazaj. Vlaki na bližnji postaji so šli spat, pa tudi mi smo jim kar hitro sledili. 
Dordrecht
DELTA PROJECT – 4.7.2013 – Zjutraj sem se s kolesom pojal po Zwijndrechtu, našel nekaj škatlic, potem pa še enkrat zavil v Dordrecht. Sem upal, da bo trgovina z lokalnim pivom, kjer bi se lahko oskrbel tako s to osvežilno tekočino kot tudi našel škatlico, že odprta. Pa jade. 
Cyrano de Bergerac
Še sosednji sex shop je že dvigal žaluzije, ko so bila zaželjena vrata še trdno zapahnjena, za njimi pa vse temno. Tudi prav, pa nič. Kolo sem vrgel na nosilec in že smo peljali usodi naproti. Šibali smo mimo Rotterdama in z avtoceste opazovali največje evropsko pristanišče. Kar se ga je seveda videlo čez nasip. 
Delček pristanišča Rotterdam
Že na podlagi tega in obcestnih tabel, ki so pri izvozih usmerjala na posamezne dele pristanišča, smo lahko zaključili – ogromno. Odcepili smo se proti jugu in peljali do mesteca Ouddorp, kjer smo na velikem parkirišču ob obali parkirali. 
Rožica
Po zajtrku smo se odpravili proti plaži in ob tem malo čudno pogledovali proti dvem moškim, ki sta pohajkovala naokoli, gledala v avtomobile in nekaj čakala. Lopova, ziher. Toda ko smo se le malo dlje obirali, nam je postalo jasno, da smo ju čisto narobe ocenili. Dejansko sta bila nosača, ki sta bila pripravljena pomagati odnesti stvari na plažo. Kakšno hladilno torbo, senčnik ali kaj podobnega. 
Na plaži
Mi te pomoči nismo rabili, na plažo smo jo mimo razglednega stolpa in čez sipine Goeree mahnili kar sami. Z Ajdo sva se seveda razgledala z visokega mesta in nato sredi sipin našla še škatlico. Na plaži so se dekleta ulegla pod sipine, sam pa sem se odpravil na otoček mivke, do katerega se je dalo priti čez plitvino. 
Prišel je iz morja ...
Prijetno je bilo hoditi po topli mivki, puščati minljive odtise, opazovati školjke. Ko sem se vrnil do brisače, sva z Majo odšla na krajši sprehod in tako raziskala še del plaže. Potem pa sva, znova na brisačah, z Živo sklenila, da je čas, da se me zasuje. Vsaj noge. 
Oči, tukaj pa ne boš ven prišel ...
Naredila sva ogromni kup, komaj sem se še rešil izpod njega. Vreme je bilo oblačno, pihalo je, tako da kakšne posebne toplote ni bilo čutiti. Ko si je noge zasula še Živa sama, smo spokali stvari in odšli gledat umetnijo Ajde. V mivki je naredila prav super zmaja. Z bruhajočim ognjem. 
Zmajček
Živa je z Majo udarila nekaj partij križcev in krogcev, potem pa sva se z njo med vračanjem proti avtodomu še sprehodila do bližnjih škatlic. Imel sem označeno še parkirišče pri Westenschouwnu, smo šli pogledat. Ko pa smo ugotovili, da je plačljivo, smo z vožnjo nadaljevali. 
Zapornice pod oblačnim nebom
Mimo številnih zapornic smo po visokem nasipu pripeljali na umetni otok Neeltje Jans. Najprej smo zavili proti nečemu, kar smo ocenili kot sprejemni center, pa so nas odvrnila draga plačljiva parkirišča. Zato smo se odpeljali na drugo, morsko stran in tam brez težav parkirali zastonj. Prostora več kot dovolj, super. 
Nad nasipom
Z Ajdo sva odšla do centra in ugotovila, da gre v resnici za neke vrste zabaviščni park, ki pa vključuje tudi ogled notranjosti zapornic. Hm, prepozni, predrago, ne gremo. Z Majo in Živo smo se dobili nad zapornicami in tam ugotovili, da so vrata, ki vodijo vanje odprta. Gremo si to pogledat. 
Elektro postaja
Razstava je bila vsekakor zanimiva. Izvedeli smo vse o Delta projektu, zakaj so se ga sploh lotili, kako gradili in zakaj je bila sprejeta odločitev za zapornice in ne samo visok nasip. Videli smo makete, notranjost zapornic in se na eno od njih celo povzpeli. 
Shema 
Pod nami je voda drla skozi zapornico, višina ni bila zadosti visoka, da bi se zaprle. Torej nobene nevarnosti za poplave. Ko smo se vrnili v notranjost in so nad nami znova vozili avtomobili, smo ugotovili, da so vrata, skozi katera smo vstopili, zaklenjena. Šele sedaj smo na njih opazili napis, da je to samo izhod. Ups. 
Vodni pretok je velik
Skozi park, ki se je med tem že zaprl, smo se vračali malo naokoli do avtodoma. Sam sem pogledal še v center naravnega parka, nič velikega, toliko, da je nekaj bilo. Z Živo sva se zapodila proti sipinam, pogledala na drugo stran, kjer je plaža. V teh hladnih časih še čisto prazna in osamljena. 
Zaliv
Potem pa izvedla tobogan po mivki in po njej minljivo risala ter pisala. Super. Do mivke in na ogled okoli sta šli še Maja in Ajda, nato pa smo prijaznemu otoku pomahali in se odpeljali mimo novih zapornic naprej. Naš cilj je bil Hansweert. Tam smo ugotovili, na srečo prvič na naši poti, da je parkirišče za avtodome povsem polno. 
Igra na plaži
Dva sta svoji gajbci stisnila celo nižje, pod nek lesni obrat. Nam to ni odgovarjalo, odpeketali smo nazaj do glavne cesti, vmes pogruntali rezervno možnost in priplužili na parkirišče v kraju Bergen op Zoom. Na velikem parkirišču ob jezeru Binnenschelde je bilo ravno še eno mesto za avtodome prosto. 
Tobogan
Domači avtodomar nam je prijazno pokazal, kam naj zavijemo. Seveda sem se mu odšel zahvalit za prijaznost, poklepetala sva o marsičem. Tudi o domnevni hladnosti Nizozemcev in kako Slovenci konec koncev nismo prav nič drugačni. In o dogodivščinah tu in tam. Izvedel sem še, kje je tu odprti wifi. Nato pa sva že lovila sanje vsak v svojem avtodomu. 
Peskovnik za male in velike

ČEZ BELGIJO IN LUXEMBURG V NEMČIJO – 5.7.2013 – Zjutraj sem pustil dekleta spati. Vedel sem, da bo dan dolgočasen. Avtocesta bo naša celodnevna spremljevalka. In ker ni bilo predvidenih kakšnih posebnih postankov ali ogledov, se nam tudi ni pretirano mudilo. 
Bronaste koze
Snel sem kolo in odpeljal najprej ob jezeru levo, se nasmejal bronastim kozam na travniku, nato pa že bicikliral v drugo smer. Kar dobro mi je šlo in hitro, skoraj nevede, je bila sprejeta odločitev, da grem vse naokoli. Pogledi na jezero Binnenschelde, narava, ptice. Mir. 
Binnenschelde
Ko sem zaokrožil in tako zaključil klobaso, sem že vedel, da volje za kakšno kopanje danes ne bo. Oblačnost in hlad, bomo kar šli. Še prej sem znanca od prejšnjega večera opozoril, saj je skoraj odpeljal z dvignjeno satelitsko anteno. Mi smo zavijali s parkirišča v drugo smer, iskali pot proti avtocesti in se odpeljali v Belgijo. 
Trstičje
Vožnja je sedaj zahtevala zbranost, zguncan asfalt, luknje, Belgijci so kar se tovrstnih cest tiče, nekaj posebnega. Vsaj veš, zakaj jim je tako pomembno, da so ponoči v celoti osvetljene. Da bi kdo, ki pade v luknjo, znal splezati ven. Ko bi bil kaj poliglota, bi verjetno kakšnega izmed napisov ob cesti uspel prevesti kot: Če se vam stemni pred očmi, sledite pramenu svetlobe. 
Postanki pod oblačnim nebom
Nekaj postankov, za zbistritev in škatlico ali dve. In ob tem najdba še ene belgijske domiselnosti. Odbojna ograja sredi gozda, dejansko prave goščave. Kar tako, brez ceste ali česa drugega. Verjetno jim je pri izgradnji njihovega cestnega presežka nekaj metrov ostalo in da je ne mečejo proč … Noro. 
Odbojna ograja sredi džungle
Peljali smo mimo Antwerpna, Bruslja in že švignili mimo table z oznako Luxemburga. Na prvem počivališču je bil spet čas za postanek. Tam nas je presenetil cel šlepar ACSI, kartice, katere uporabljamo že več let, pa so ponujali kar pod senčnikom vsem, ki so pripeljali čez bencinsko črpalko. 
Avtocesta
Luxemburg ni velik, seveda pa je bil pred zapustitvijo te državice obvezen postanek na bencinski črpalki. Cena je tu takšna, da bi najraje napolnil z nafto še tank za vodo, če ne bi mislil, da ga bomo še kaj potrebovali. Le nekoliko naprej sem zapeljal na izvoz in med opazovanjem zastoja poiskal nekaj škatlic. 
Igrišče
Ena je bila na igrišču, praznem. Skoraj. Ob njem je sedela skupina otrok z učiteljema. Slednja se za kosmatega gumpca na kolesu nista zmenila, otroci so pa vsake toliko le poškilili proti meni na igralih. Še nekaj neuspešnega brskanja pod mostom avtoceste, nato pa smo se že zarili v zamašek, ki pa na srečo ni bil prav dolg. Samo do odcepa proti Franciji. 
Škatlica sredi tunela
Postanki ob vožnji skozi Nemčijo so bili obvezni, z Ajdo sva zlezla v tunel pod cesto, obiskal sem vodno učno pot. Počasi se je večerilo in na koncu že povsem stemnilo. Vedeli smo, da je Günzburg cilj, do katerega danes ne bomo hiteli. Zato smo pobrskali po bukvicah, ki jih vedno vozimo s seboj in našli primerno parkirišče v mestecu Kirchheim unter Teck. 
Gumpi
Ob nekaj avtodomih smo parkirali, mir je vladal naokoli. Tudi mi ga nismo dolgo kalili, že nas je zmanjkalo. 

LEGOLAND IN KITAJSKE NORČIJE – 6.7.2013 – Zjutraj ni bilo časa za odlašanje. Saj nismo imeli daleč. Toda ob desetih smo želeli biti že v Legolandu. Odpeljal sem do avtoceste in z obveznimi postanki peljal proti Günzburgu. 
Miniland
Pa nekatere škatlice niso bile kar tako. Našel sem ploščo iz skrila, v katero si svoj podpis vrezal. Iznajdljivo. Pa nekakšni predal v mizi na počivališču, ptičja hiška v maskirnih barvah. Malo pred deseto smo pripluli na znano počivališče, sledile so mrzlične priprave. No ja, tako se je zdelo dekletom, sam sem se znašel v neki absurdni komediji, kjer se vse premika neprimerno počasneje kot sicer. 
Legoland
Končno smo odhiteli skozi vhod in mimo miniaturnih hiš proti Ninjagu. To je bil naš prvi cilj. Dan je bil lep, tako da se je vrsta počasi daljšala. Pa nismo čakali predolgo. Že smo poleteli kot pravi zmaji. Skoraj. Meni obrat še vedno ni uspel, Maja pa je vriskala od navdušenja. Ma, imam pa bolj noge na trdnih tleh, sem se tolažil. 
Dežela vitezov
Kar tožilo se nam je po filmčku v tovarni, kocke z letnico 2013 smo dobili prvič. Na Bioniclih smo izbrali najbolj noro izmed petih možnosti, sami tako nismo mogli izbirati kaj več. Šli smo še na zmaja in se zmrdovali nad kričanjem otrok. Za nas je bilo to vse zelo na izi, njim pa nedvomno vrhunec obiska. 
Kraljestvo faraonov
Po zmaju smo se prvič odpravili na strelski obračun pri faraonu, čisto nova zadeva, nato pa skočili še na Niagaro, kot ji mi po navadi rečemo. Ali ekspedicija po džungli. Veliki splash. Sledil je nastop kitajskega nacionalnega cirkusa oziroma njegovih akrobatov v areni. Znova smo bili navdušeni, nekaj novih točk, izredno. 
Tik pred spustom
Premeti pošasti, deček in moški sta po drogu skoraj hodila, pravi opici. Vrtenje blaga, žongliranje s klobuki, težkimi posodami, preskoki skozi kroge. Ploskanju ni bilo konca. Zavili smo v kino, nov film Chima, nič pretresljivega. Smo že malo preveliki za risanke. Dekleta so šla na pico, ena za dva, kupon smo dobili na vhodu. 
Hoja po drogu
Sam sem se nad mini izvedbo samo namrdnil. Malo večji kruhek, slabo obložen, presneto, kdaj bodo končno zaposlili kakšnega italijanskega picopeka. Maji seveda ni bilo prav, da štrajkam, spet se je kresalo. Tako sem sam zakrožil po parku, ponovno snidenje je sledilo pri Affentheatru, kjer je nastopal Tobi van Deisner. 
Žongliranje z vazami
Umetnik z baloni in humorjem. Mumija, reševanje mladenke, pa kup smeha. Sledil je vidik na park od zgoraj, razgledni stolp da res pravi pogled. Ob vprašanju kam še gremo, je bil jasen odgovor, da na Racerse, teh res nismo smeli spustiti. Za konec smo šli še na počasne čolniče in v tovarno, dekleta pa so ujela tudi zadnjo vožnjo z Ninjagi. 
Preskok
Sam sem jih zgolj počakal. Pred odhodom smo izpraznili stranišče na mestu, kjer se je praznilo včasih. Zakaj pa ne, luknja je še vedno, gre pa v kanalizacijo, kam drugam. Na izhodu smo ugotovili, da zapornice ne delujejo. Saj bi bil še navdušen, če ne bi tako ali tako imeli parkiranja brezplačno. 
Tobi van Deisner
Odpeljali smo do Autohofa in tam ugotovili, da zna biti ponoči v bližini diskoteke kar bučno. Vrnili smo se proti gradbeni trgovini v bližini krožišča, ki pa je bila še odprta, zapeljali proti kapelici in parkirali na mirnem parkirišču pod drevesom. Čisto v redu, jutri je nedelja in bližnje gradbišče bo zagotovo zaprto. 
Pogled na Legoland iz zraka
Med tem, ko je Maja kuhala, sem pregledal okolico drevesa in kapelice, brezuspešno. Nato pa po večerji skočil na kolo, odbicikliral najprej do znanih kock na gričku sredi krožišča in nato raziskoval gozd in polja nad Legolandom. Pri zanimivem izviru sem srečal Poljaka z otroki. Sveže pečeni iskalci. 
Tekma s čolnički
Malo smo poklepetali, odbrzel sem še do zadnje današnje škatlice, pred njo skoraj zletel s kolesa, nato pa jo v mraku uspešno našel. V avtodom sem se vrnil sredi kino predstave. Dekleta so gledala film. Mene ni pritegnil, kot bi mignil sem zaspal. 

LEGOLAND IN RIBICE – 7.7.2013 – Zjutraj sem bil spet na kolesu, bicikliral sem v Günzburg, krožil po kraju, našel ogromno škatlo praktično sredi mesta in nato ob Donavi obupal. Škatlice ni bilo več, bil je pa čas za vračanje. 
Drugi dan Legolanda
Šibal sem nazaj proti avtodomu, z nekaj postanki seveda. Prestavili smo se na parkirišče, tokrat na konec avtomobilskega, na velikem avtodomarskem verjetno še vedno niso delale zapornice. Malo čez deseto smo se že sprehajali mimo miniaturnih stavb, zavili proti tovarni in robotom Bionicle, klasični začetek dneva torej. 
Gusarska ladja
Potem, ko smo imeli vsak svojo Lego kocko in nas je robotska roka prešejkala, sta se dekleti zavrteli z medvedom. Šli smo streljat k faraonom in ob tem upali na ne vem kakšen rekord. Mene na divjo gusarsko ladjico še vedno ni bilo možno spraviti. Bi bil bolj slab pomorščak. 
Hobotnica
Danes smo odšli ven na kosilo, tako se ni nič iskrilo. Še toliko bolje. Po Majinih dobrotah so bile na vrsti predstave. Dekleti sta bili še vedno navdušeni nad norčijami klovna z baloni in pa spretnostmi kitajskih akrobatov. Sam pa sem zgolj zamahnil z roko, da je bilo enkrat dovolj in šel raje na strelsko vožnjo, kasneje pa sem obiskal še akvarij. Sicer majhen, vendar če smo že tukaj, zakaj pa ne. 
Grdoba
Akvarij smo z dekleti nekoliko kasneje obiskali tudi skupaj. Že večkrat viden, nekaj drugačen zgolj zaradi Lego figuric v vodi. Eden od morskih psov se je ulegel na vrh podvodnega tunela in ni hotel nikamor. Verjetno je čakal, da ga kdo od spodaj počoha po trebuhu. Saj bi, pa je bilo steklo vmes. Vsekakor pa je postal prava atrakcija, v tunelu pa pravi prometni štofelc. 
Bi me kdo požgečkal?
Ker se je naš čas v parku iztekal, smo sklenili izkoristiti preostanek za obisk nekaterih atrakcij, kjer letos še nismo bili. S Tret-o-mobilom smo se zapeljali nad parkom in se osvežili na divjih vodnih skuterjih. Smo bili že tako izkušeni, da nikomur ni uspelo, da bi nas pošprical. Itak, vaja dela mojstra in letos nismo prvič tukaj. 
Kaj se dogaja pod vodo ...
Ko je bila ura blizu šeste in so se razni vlakci počasi ustavljali, je bil čas za odhod. Želja je bila, da pridemo čim dlje, tako da bomo jutri tudi zgodaj doma. Peljali smo proti jugu, avtocesti seveda ni bilo težko slediti. Da pa bi ostal bolj ali manj buden, so bili nujni postanki, za škatlice seveda. 
Pogled s Tret-O-Mobila
Takšne in drugačne, nekatere bolj domiselne, druge manj. Končno smo se približali meji z Avstrijo, tam sva z Majo najprej pogledala, kako je s počivališčem blizu avtoceste. Pa so ga prestavili, medlo se mi je v eni od lukenj spomina nekaj svitalo o plačilu. In res je nekdo kar s flomastrom na tablo z obvestilom dopisal cene. Samo za nekaj borih nočnih uric kar visoke. Tudi prav, gremo pa drugam. 
Arena München
Do Freilassinga ni bilo tako blizu, pretirano daleč pa tudi ne. Znova smo ugotavljali, da je počivališče priljubljeno, tudi tokrat je bilo namreč skoraj nemogoče dobiti prosto mesto. Pa smo vseeno za enim od avtodomov našli zadosti prostora. Ura je bila pozna, utrujenost znatna, torej gremo spat. 

DOMOV – 8.7.2013 – Zjutraj sem šel po Freilassingu in reševal dva multija. Večstopenjski uganki. Sta bili prav zanimivi, še posebej prva. Ki me je od starega gasilskega doma pripeljal do novega. Kjer sem potem našel tudi škatlico. 
Frailassing
Drugi je bil sredi gozdička, tik ob dvorcu. Tu sem sicer imel nekaj več težav, vendar pa je bila na koncu vseeno uspešna najdba. Vrnil sem se do avtodoma, zbudil preostanek naše odprave in že smo se peljali proti avtocesti. Pot smo po postanku na bencinski črpalki nadaljevali proti Sloveniji. 
Razgled pred Tauern tuneli
Avtocesta je bila dolgočasna, prekinil jo je zgolj postanek pred Tauern tuneli, toliko, da sem poravnal še dolg izpred dveh tednov. In ni bilo težko, kar debelo sem gledal, ko sem škatlico držal v svojih rokah. Kaj sem od poti proti severu že na pol spal ali kaj? Nič mi ni bilo jasno. 
Malo si je treba pretegniti noge ...
Še en postanek pred Beljakom, nato pa čez karavanški tunel proti domu. Že smo priropotali na domače dvorišče. Auspuh je zdržal, tudi moja domača vezava je preživela nekaj tisoč kilometrov vožnje. Sem bil kar malo ponosen nase.
Made by MacGyver

Ni komentarjev:

Objavite komentar