nedelja, 14. julij 2013

Begunjščica

Noč ima svojo moč. Tokrat je bilo več kot zanesljivo tako. Grom je odmeval med gorami, da so se tla kar tresla, dež topotal po strehi. Le kaj nas čaka, smo se spraševali. 
Naredil se je dan
Pa je bil jutranji obraz umit. Modro nebo je odsevalo nad sivo skalo, le sem in tja se je še zapeljala senca belega puha. Lep dan bo. Treba je bilo zgolj najti pot. Že poznano, večkrat prehojeno. Zato dobrodošlo znanko. 
Tunel
In res nas je nekdanja lovska pot barona Borna prijazno sprejela. Prečili smo razgledna pobočja, pazili na korak, zrli proti ciljem nekih nedoločnih prihodnjih dni. Skozi tunele smo prišli brez svetilke, le nekoliko bolj previdno smo stopali. 
Znamenje na križišču poti
V gozdu so pred nami poplesavale sence, sonce je pošiljalo svoje žarke skozi krošnje. Postanek na planini je bil ravno prav dolg, da se je pred nami razkrila preteklost. Pripovedi o življenju na travnatih pobočjih gore pred stoletji. 
Srečanja
Košnja strmali, spravljanje sena v dolino. Nasmeh, namenjen možaku, ki je svoj ropotajoči in smrdeči moped skušal prisiliti k vzponu v breg. Crkljanje konja, številne krave ob poti. Pot čez Rožo. Oziroma mimo nje. Studenca sredi ničesar. Do ostankov rudarjenja. Tam pod Roblekom. 
Roža
Obujanje spominov na mladostne norčije. Kako zabavne zgodbe so se razvile iz nekaterih. Srečno končanih. In stopanje višje. Vse do vrha. Velikega. Nadvse razglednega. Z radovednimi belimi volnenimi kepami nekoliko nižje. 
Pod vrhom Begunjščice
Postanek, počitek, razmislek. Ločitev. Sam sem hitel navzdol, prečil pobočja, tekel proti Zelenici. In od tam naprej navzgor. Kot bi ujel nov val. Ta me je odpljusknil proti Suhemu ruševju. Divji svet. A lep. Na eno stran Zelenjak, prvi cilj. Na drugo Palec, naslednji. 
Pri spomeniku v bližini vrha
Stara znanca, je bil že pravi dan za ponovna srečanja. Nič se nisem menil za zmedo z imeni. Ko si tam, že veš. In ko poveš, še malo pokažeš. Ali pomahaš z rokami. Potem vedo tudi drugi. Vzpon ni bil dolg, ne prvi, ne drugi. 
Zelenjak
Na obeh pa nekaj trenutkov za počitek, razgled. Za to, da sem lahko v miru poromal k sebi. Tja, kjer sem premalokrat. Z obljubami, ki jim niti sam ne verjamem. Še zadnji pogled. Poln namigov, iskanj, razmišljanj, hrepenenj. 
Na poti
Nato pa navzdol, do Zelenice in naprej. Se vedno nekam mudi, te vedno nekdo čaka. Tako ali drugače. In res se ne spodobi, da bi na to gledal zviška. Švignil sem mimo Zelenice in po pobočjih nekdanjega smučišča navzdol. 
Palec
Klobasa je bila zašpiljena, dan je ostal zapisan nekje v naših srcih. Lep, kot se je začel, se je sedaj tudi zelo počasi končeval. In prav je tako. Ostalo je zgolj še hrepenenje. Po novem srečanju. Nekoč, nekje.
Begunjščica

(Ljubelj – planina Prevala – Roblek – Veliki vrh – Zelenica – Zelenjak – Palec – Zelenica – Ljubelj)

Ni komentarjev:

Objavite komentar