sobota, 04. maj 2013

Okus Avstrijske Štajerske

PROTI ŠTAJERSKI – 29.4.2013 – Za letošnje prvomajske praznike sem si sprva obetal dolg ter zanimiv izlet v Nemčijo in morebiti še kam naprej. Je bilo celih devet dni prostih, to pa ni kar tako. Toda potem je prišla novica, da so farji na zadnjo nedeljo praznikov postavili birmo. H kateri je šla letos tudi Ajda. In za povrh so ta zakrament povezali s kupom drugih obveznosti, tako da se je čas, ki nam je ostal za družinske počitnice med prazniki, močno skrčil. 
Znamenje
Nekaj preračunavanja in odločili smo se, da če že ne gremo daleč, gremo vsaj nekam, kjer bo zanimivo. Avstrijska Štajerska se je kazala kot odlična izbira. Že vnaprej smo kupili kartice, ki omogočajo cenovno ugodno spoznavanje pokrajine, vse pripravili in zvečer, po inkvizicijskem izpraševanju birmancev, končno odrinili na pot. Seveda z običajno zamudo, pa nič zato. 
Cerkev v Spielfeldu
Peljali smo proti Mariboru, pa pred njim pri Slivnici zapeljali na ostanek nekdanje ceste, parkirali in kmalu zaspali. Ura je bila res že pozna. 

GRIČEVNATA DEŽELA VINA – 30.4.2013 – Kot po navadi sem bil zjutraj znova pokonci precej zgodaj. Skočil sem na kolo in odbicikliral do znamenja v bližini. Da je bil razlog škatlica, je seveda jasno. Vendar poganjanja pedalov še nisem imel zadosti. 
Grad Spielfeld
Na poti nazaj sem zavil še do motokros proge. Se nisem zapodil po njej, samo pofirbcat sem šel v njeno bližino. Potem pa zapeljal še do mostu čez avtocesto. Nekaj časa sem gledal avtomobile, zmajal z glavo in se vrnil do avtodoma. Da so dekleta še spala, je seveda jasno. Bujenje precej po vojaško, nato pa smer proti našim ciljem, tam čez mejo. 
Pogled na oboke
Že predhodno sem preračunal, da potrebe po vinjeti ne bo, zato smo pri Šentilju zavili z avtoceste in pot nadaljevali po stari cesti. V Spielfeldu smo naredili zajtrk, sam pa sem se sprehodil še do velikega gradu, le slab streljaj oddaljenega od glavne ceste. Pri Ehrenhausnu smo parkirali pri Vinofakturi, deželi okusov Štajerske. 
Okusi Štajerske
Zanimiva kreacija razgledne ploščadi, ki kar vabi k obisku. S še bolj zanimivim imenom. Vino. Prekomejni vpliv in namesto Wein se je znašla v imenu klena slovanska beseda. Na vhodu smo dobili kozarec vina oziroma soka. Tako da nismo žejni gledali filma o Štajerski. Nato pa smo v roke vzeli lične keramične žličke in se napotili pokušati lokalne dobrote. 
Pokušanje in študij recepta za polnjeno kamelo
Bučna semena s čilijem, karijem, čokolado in meto. Mmmmm. Med tem, ko smo spoznali še različna olja, smo si ogledali, kako se pripravlja filana kamela. He, he. Štos je seveda v olivi. Kdor ne ve, zakaj, naj si gre pa pogledat film. Na skutrčku iz sredine prejšnjega stoletja smo oddrdrali po Štajerskih gričih in skoraj povozili natakarico v eni izmed gostiln. Virtualno seveda. 
Živa na mopedu
Na vrsto je prišlo okušanje medu, kisa, žganj in predvsem čokolade, ki si jo stisnil iz fontane. Da bi tako imel doma, je seveda jasno. Poleg fontane je bilo možno pokusiti tudi zrna kakavovca. Ker je bil Maji še posebej všeč pesto iz bučkinih semen, smo ga v trgovini kupili. Je bil kljub kuponu za popust kar drag. Vsaj meni se je tako zdelo. 
Dobrote
Toda kaj lahko kot zagrizeni ljubitelj špagetov sploh vem o zadevah gurmanov. Vzeli smo še nekaj bučnih semen, nato pa že peljali po svoji poti naprej. Do Gamlitza ni bilo daleč. Seveda se bomo ustavili, če se že peljemo mimo. Moja logika. Dekletom malo tuja, a so se kot vedno vdala v usodo. 
Dvorec Gamlitz
V dvorcu Gamlitz smo si obetali ogledati vinski muzej. Na dvorišče smo prišli mimo štirih Ausländerjev, južnih bratov, tam nekje izpod Šentilja, ki so se obešali na lopate. Hitro smo našli vstop v muzej. Malo večjo sobo. Z nekaj sodi, amforami, pripomočki za vinogradništvo. 

Muzej vina
Opise smo preleteli, nato pa zunaj našli tudi blagajno. Ob vprašanju, če je to vse, nam je možakar pokazal še vinsko klet. A sode ob tem pustil varno zaprte. Potem pa, ko sem mu pod nos pomolil naše kartice, samo zamahnil z roko. Nič ni treba, je že dobro. 
Vinska klet
Še nekaj besed smo rekli o Sloveniji, dobro jo pozna. Kaj ne bi, če mu po dvorišču leta s samokolnicami kup slovenceljnev. Do naslednjega postanka je bilo nekoliko več vožnje. Gor in dol, sem in tja. Vedno se prepustim navigaciji, nato pa na nekih kozjih stezicah gruntam ali bi se dalo z nekaj deset metri daljšo potjo priti okoli po kulturni dvopasovnici. 
Razgledi
Nič zato. Razgledi so bili lepi. Štajerska na dlani.  Mimo dvorca Seggau smo se spustili znova v dolino in parkirali pri centru krajinskega parka Grottenhof. Najprej smo si pogledali moderno zastavljeno, interaktivno razstavo o preteklosti in sedanjosti krajev tu okoli. 
Grottenhof
Povrh pa še razstavo fotografij. Nekatere so bile res zanimive, druge nič posebnega. Vsaj meni se niso zdele. Ali pa sem bil zgolj malo ljubosumen, ker meni posnetki ne uspejo vedno tako dobro. Naj si vsak misli svoje. 
Predstavitev lepot Štajerske
Med tem, ko je Maja kuhala kosilo, sem se v zanimivem parku ob centru sprehajal od ene škatlice do druge. Ko sem ravno dobil podatke o zadnji, je poleg nje parkirala ženska z malim psom. Vrtela se je naokoli in debelo gledala gumpca, ki je ril po grmovju na strmem pobočju ob reki. 
Sestavljanka
Dokler nisem obupal in odšel še po Živo, za kamuflažo. Ko sva se vrnila na mesto zločina, na končni stopnji ni bilo nikogar več. Mogoče kak pasji kakec za grmom, vendar naju to ni zanimalo. Po kosilu smo odpeljali proti živalskemu vrtu Preding. 
Razstava kmečkih pripomočkov
Parkirali smo v senci ter se sprehodili naokoli, po predlagani smeri ogleda. In bili razočarani. Ograde živali so se nam zdele kar majhne. Pa tudi železne rešetke iz gradbenih mrež, ki so jih ograjevale, so bile vse prej kot lepe na pogled. 
Za mrežo
Sicer pa klasična »ponudba« butičnih zadev te vrste. Nekaj opic, jelenjad, dva prašiča v blatu, emuji, lame, takšno in drugačno govedo, nekaj miši in pižmovk, vse kar je nezahtevno za varovanje in oskrbo. Seveda tudi kakšna raca in petelin na ali ob poti. 
Rogonosec
Predstavo je začinil noj, ki se je poscal pred nepreobsežno gnečo opazovalcev. Obstali smo z odprtimi usti. Sploh ko smo ugotovili, da ima izjemno zanimiv način vzdrževanja intimne higiene. Bljak. Lastnik se je ponosno postavljal ob kletko z legvanom, mi pa smo zehajoč odhajali. 
Prasca
Ugotovil sem, da imamo časa dovolj še za en obisk. Muzej gasilstva. Kje? Seveda v Velikem svetem Florijanu. Ni bilo daleč, torej gremo. Parkirali smo sredi kraja in se sprehodili do muzeja. Nekaj umetniških slik in ostankov keramike, najdenih v neposredni bližini, je dajalo muzeju bolj kulturno noto. 
Muzej gasilstva
Seveda pa smo pričakovali in tudi dobili predvsem gasilsko vsebino. Nevarnosti doma, kaj vse in kje lahko zagori. Gasilski pripomočki, vse od takšnih iz daljne preteklosti do sodobnih. Pa gasilstvo med vojno. In končno seveda tudi gasilska vozila, od lojtrnikov do Pucha 6x6. 
Ko zagori ...
Zadovoljni smo odšli iz muzeja tik pred zaprtjem. Dekleta v trgovino, sam pa sem še malo šaril okoli in ko se je vhod zanimivo in povsem skladno s tematiko končno zaprl, tudi našel iskano škatlico. Ogledov je bilo za danes dovolj, dekleta so si kar malo oddahnila.
Brizgalna
Naslednji cilj jim je bil bolj zanimiv. Po kratkem postanku ob pokopališču za male živali smo navigirali skozi Gradec in parkirali pred Ikeo. Sprehod skoznjo je bil itak nujen, nakupili smo nekaj malenkosti, glavnega aduta za obisk pa je zmanjkalo. Se zgodi. 
Raketa za izstreljevanje vrvi
Seveda so bili za večerjo hot dogi, to je postalo ob obisku švedskega trgovca že stalnica. Zunaj se je med našim brskanjem po trgovini stemnilo, vrnili smo se do avtodoma in se odločili tu prespati. Vremenska za naslednji dan je bila lepa, toda ker se je večina zanimivosti na vzhodu odpirala šele v četrtek, smo sklenili praznični dan preživeti v Gradcu. 
Pri najboljšem trgovcu

HAUPTSTADT IN MIŠICE – 1.5.2013 – Jutro me je spet ujelo na kolesu. Mahal sem jo po Koroški cesti, zavil v breg in konkretno sopihal do cerkve s čudnim imenom Straßgang. Pa ne za dolgo, že sem lezel v breg naprej, klanca kar ni hotelo biti konec. 
Straßgang
Ko sem imel vsega skupaj dosti, sem se zagnal v gozd, lomastil toliko časa, dokler nisem prišel do gozdne poti, ki vodi do Florijanove cerkve. Zanimivo. Vozil sem se do razgledišč in ugotavljal, da je cel hrib prepreden s sprehajalnimi in tekaškimi potmi. 
Florijanova cerkev
Zjutraj sem v samoti splašil nekaj srn, potem so se domačini zbudili in vedno več tekačev je šibalo naokoli. Iz doline pa so se slišale budnice, tudi tu praznik dela jemljejo zelo resno. Spust nazaj v dolino je bil seveda hiter, bremze so začele na mojo srečo škripati šele čisto na koncu. 
Razgledna slemena
Zgroženi pogledi me niso vznemirili, mirno sem odškripal do glavne ceste in se tam začel počasi obračati proti znanemu parkirišču. Obhodil sem še panoje za jumbo plakate, odkrival ponaredek ptičjega gnezda in našel podhod pod železniško progo. Mi bo prišel še prav, to sem že vedel. 
Mura
Dekleta je bilo treba vreči pokonci, kolo je pristalo na prtljažniku, odrejen je bil premik v center, na znano parkirišče za cesto. Ker je bil praznik, brezplačno. Po zajtrku smo se čez deročo Muro odpravili v mestni Augarten. Se je kar hitro polnil, lep dan in še praznik za povrh, pravi magnet. 
Izdelovanje prosojne stene iz papirja v FRida&freD
Mi smo zeleno oazo sredi mesta zgolj prečili in hitro našli vhod v muzej FRida&freD. Otroški muzej. Na blagajni so dekleti takoj ocenili za del, ki je namenjen večjim otrokom. Pa smo kmalu videli, da sta še za tu malo preveliki. Čeprav je muzej zanimivo postavljen. Vsekakor. 
Maja s svojo tapeto
Na vsakem delu se na ekranu pokaže film, ki je uvod v pojasnila na panojih in nalogo, ki naj bi jo tam naredil oziroma rešil. Tako sta dekleti med tem, ko sem sam postavljal črno gradnjo v beneški laguni, ustvarjali prosojno steno japonskega doma. 
Gradnja katedrale
Videli smo različna prebivališča po svetu, obujali celo spomine na svoja potepanja in se prelevili v kreatorje najbolj čudnih in bizarnih tapet. Čudili smo se bolj ali manj (ne)navadnim materialom iz katerih se da postaviti zgradbo, gradili oboke katedrale in na zanimiv način popotovali skozi čas. 
Potovanje skozi čas
Znova na svežem zraku smo se odpravili proti toku Mure. Pa ne prav daleč, v predelu Joanneum smo se potopili pod površje in se med dvema možnostma najprej odločili za naravoslovni muzej. Ni nam bilo žal, čeprav tistega v Ljubljani dobro poznamo. 
Joanneum
Nagačene živali, postavitev nekaterih v povečani velikosti, školjke, okostja. Posebej zanimiva je bila predstavitev živali v gibanju. Na podlagi okostja v enakem položaju je bilo možno videti, katere kosti dajejo živali osnovo za gibe. 
Naravoslovni muzej
Ob ogromni bogomolki je bilo seveda logično razmišljanje o tem, kdo bi vladal zemlji, če bi res lomastila naokoli. Fosili vseh možnih vrst in nato geološka sestava, projicirana na relief Štajerske. Tej je sledila seveda kaj drugega kot razstava mineralov. 
Muca
Kamni vseh možnih barv, oblik in vrednosti. Bolj se bleščijo, bolj so ženskam všeč. Se ve. Ker smo bili že tu, smo se odločili še za hiter obisk Nove galerije. Najprej smo povsem nevede zajadrali v del, ki je namenjen gledališkim predstavam. 
Oči, tu so pa stvari iz let tvoje mladosti ...
Na platnih so se vrteli igralci, okoli so bili razstavljeni nenavadni kostumi in številne skice, potrebne za kostumografijo in sceno neke odrske postavitve bolj ali manj znanega gledališkega dela. 
Bolj se blešči, bolj mi je všeč!
Sledil je ogled slik. Pri modernih in nenavadnih kreacijah enostavno dostikrat nismo imeli pojma, kaj je z njimi umetnik hotel povedati. Nekatere bi celo zlahka zamenjali za ostanke dela vzdrževalcev. No ja, nepoučeni smo se zmrdovali, ljubiteljem umetnosti pa bi bil to višek obiska te provincialne prestolnice. 
Gledališče od blizu
Ogledali smo si še dela starejšega datuma. Klasika, zanimivi motivi, pisani avtorji. Če bi se hotel poglobiti v posamezno sliko in začutiti, kaj vse je avtor hotel z njo prikazati, bi bile naše počitnice prekratke. 
(Pre)moderno
Delali smo se, da smo hudi poznavalci, vendar bili prepričani, da so še varnostniki v sobanah nad nami vihali svoje nosove. No ja, svoje delo so vsekakor dobro opravili, slike namreč nismo odnesli nobene, zgolj nekaj površnih vtisov. 
Sva na sliki videli, da se takole garbajo ...
Iz podzemlja smo se dvignili znova na sončno svetlobo. Dan je bil še vedno lep in topel, prijeten sprehod ob Muri nas je ogrel. Čez enega od mostov smo prišli do Kunsthalle. Umetniška dvorana, presneto nenavadnih oblik, je bila Majina želja. 
Pogled proti Kunsthalle
Videti je kot neka čudna morska klobasa, ki jo je iz Sredozemlja izstrelilo ravno na sredino Gradca. Arhitekt je mogoče dobil pohvale in vsakovrstne nagrade, marsikateri domačin pa bi ga nedvomno najraje strpal v kakšno norišnico. 
Bizarno
Ženske na vhodu so nas malo sumničavo pogledovale. Ni mi bilo jasno, zakaj, dokler nismo prišli v prvo razstavno dvorano. Performans per excellence. V svoji najbolj odpuljeni obliki. Vrtanje v koleno, zažiganje križev pa to. Na vsakem ekranu in platnu se je vrtelo nekaj svojega. 
Krneki
Od najbolj običajnih televizijskih poročil izpred štirideset let do vedno bolj krvave ženščine iz naše južne sosede. Na enem od ekranov so se v šestdeset minut dolgem filmu vrtele ustne spretnosti druge »umetnice«, v tretjem je nekdo snemal gozd, morje. Kar tako, brez vsebine.
Jest grem ...
Ja, saj vem. Umetnost, ki je meni čisto nerazumljiva. Še eno nadstropje višje je bilo samo stopnjevanje že videnega. Iz kož sešita konja, pa neke vrste trupla, zmetana na kupe, skupaj s kupi rogovja. Ma, vsekakor to ni za nas. 
"Bradavica" morske kumare
Pobegnili smo do Igle, razgledišča nad mestom in tu ujeli nekaj miru. Brez ropota in robotskega ponavljanja istih stavkov. Huh. Grajski grič je bil skoraj nasproti nas, mesto pod nami. Dekleta so pohitela ob Muri nazaj do avtodoma, na vrsti je bilo hitro kosilo. 
Pogled na Gradec iz Igle
Sam sem se odpravil na trenutno prepovedano pot ob sami reki. Verjetno zaradi visoke in deroče vode. Toda to ni čisto nič zmotilo srfarjev, ki so uživali na prelomnici in valovih. Malo sem jih opazoval, nato pa tudi sam lačen odšel pogledat, kaj je v loncih. 
Ključavnice
Po kosilu smo se izvili iz Gradca in sledili navigaciji do rojstne hiše Arnolda Schwarzeneggerja. Prijetna hiška, sedaj preurejena v muzej. Posamezni sklopi te popeljejo čez Arnijevo mladost, leta krepitve mišic, njegove igralske dosežke in seveda njegovo vodenje Kalifornije. 
Srfanje na Muri
Veliko je originalnih predmetov, tudi iz filmov. Harley Davidson in Arni s šibrovko in seveda temnimi sončnimi očali za njim. Terminator, Conan Barbar, Policaj iz vrtca, kaj vse ni bil. Dekletoma ni bil najbolj znan, njegovi filmi so bili popularni pred njunim časom. 
Arni pred lepotno operacijo
Ko pa sta videli robota iz Terminatorja, so vsi štirje deli prišli visoko na lestvico potrebnih ogledov. Preproste uteži, postelja, vojaška oprema. Presneto, za konec smo videli še stranišče na štrbunk, ki ga je nekoč grela tudi Arnijeva rit. In navdušeno rekli – we'll be back! 
Fitness
Vsak je dobil še sok, ki smo ga spili na lepem vrtu, s pogledom na ostanke gradu, nato pa prav pri avtodomu našli še škatlico. In se odpeljali. Naslednji cilj je bila spodnja postaja žičnice Schöckl. Malo gor, malo dol in na koncu še nekoliko brez potrebe naokoli.
Oboževalka
Še posebej, ker smo morali zaradi ovinka zlesti čez gradbišče. Ko smo končno dočakali zeleno luč pri enormno dolgem intervalu. Parkirali smo, malo v dvomu, če ne bo kakšnih težav. Ker je bila na uvozu rampa. Pa pogled na drugo stran ceste in pregled preostalih možnosti ni pokazal kakšne boljše variante. In smo ostali tukaj.  
Arnijev štrbunk
Z Majo sva se odpravila na sprehod, šla sva mimo Hubertove kapele in do Albertininega izvira. Z menda čudežnimi močmi. Pri Maji je to delovalo, že naslednji dan jo je malo začela kuhati vročina, hripava pa je bila še celih štirinajst dni. Jah, ni vsaka arcnija za vsakogar. Dekleti sta se med tem zabavali po svoje. 
I'll be back!
Po najini vrnitvi sem na robu večera znova odšel na pot, tokrat sam. Nočni pohod do vrha Schöckla žal ni zanimal nikogar drugega. Po pravi poti so me vodile škatlice in občasno odsevniki, malo prav, malo pa sem jo ubiral kar po svoje. 
Zdravilni izvir
Seveda v neko hudo strmino in to brez potrebe, pot je šla blizu. A kdo bi to ponoči vedel. Na koncu sem prilezel do vzhodnega vrha, pogledi v dolino in na številne lučke so bili kot vedno nekaj posebnega. 
Hubertova kapela
Poiskal sem škatlico in jo mahal navzdol po zelo strmi in delno kamniti poti, prav pod žičnico. Nižje sem pogruntal, da grem skoraj mimo še treh škatlic in zopet je bilo na vrsti iskanje. Seveda so bili vsi dostopi nočni. Do ene naokoli po hudi strmini, čeprav se da od zgoraj priti po ravnem. Ja, noč ima res svojo moč. 
Nočno razgledišče
Za cel krog sem potreboval tri ure, kar dober rezultat. Ob pol polnoči sem prilomastil nazaj, srečno, brez hujših poškodb. Avtodom je bil še na svojem mestu, preganjal nas ni nihče. Juhej. Hitro sem se stuširal, nato pa v posteljo. 

SCHÖCKL, ZVOK IN PREKAJEVANJE – 2.5.2013 – Ob treh je začelo deževati, oddaljeno bobnenje se je tudi približalo. Celo nekaj sodre je padlo vmes. Toda ko so bile mične gospodične pripravljene odpreti oči, je dež že ponehal. 
Gujsnica
Priganjal sem, hitro napravljanje, zajtrk, priprave. Bogsigavedi, koliko časa bo ta suša trajala. Ob devetih smo bili na žičnici, izvedeli, da vozi stalno in ne le ob polnih urah. Tudi prav. Zgolj Ajda se je takoj jezila, da sem jo malo prinesel okoli. Verjetno ni imela zadosti časa, da bi se primerno uredila za hribe. 
Zahodni vrh Schöckla
Gondola nas je dostavila do osrednjega vrha. Kljub oblačnemu vremenu se je videlo v dolino. Dekleta so bolj zanimala igrala, gugalnica je bila takoj na vrsti. Videti je bilo, da bo vreme zdržalo, zato smo se odpravili do križa na zahodnem vrhu, od tam pa po bregu navzdol, vse do križišča poti. 
Nočem se slikati!
Zavili smo še nekoliko navzdol, do skale, ki jo skušajo »prodati« kot najmanjšo goro na svetu. Hja, če je ta kucelj gora, potem imamo mi doma Himalajo. Pa smo vseeno zlezli nanj, se slikali ob križu, poskusili proti pravemu vrhu priti nazaj po cesti brez nadaljevanja. 
Mali Schöckl
Seveda je bilo nekaj zavijanja z očmi, ko je bilo treba nazaj in naokoli. Vzpon do zahodnega vrha nas je kar konkretno ogrel, še enkrat smo se razgledali, nato pa po iskanju škatlice v bližini odšli proti gondoli. Odpeljali smo se v dolino, sedli v avtodom in šibali novim dogodivščinam naproti. 
A sem zadela?
Ker je vreme še dobro kazalo, smo šli do letnega sankališča. Smer proti Birkfeldu je bila prava, spodnja postaja je bila le nekaj metrov proč od glavne ceste pri kraju Kogelhof. Počakali smo, da je prišel možakar, ki zadevo upravlja, nato dobili po tri žetončke, da je bilo vse po regelcih. 
Sankališče
Čeprav mu je moral vsak takoj enega vrniti. Spusti so bili hitri, z Živo skoraj nisva zavirala. Pri prvem sva bila nazaj pri spodnji postaji kar precej pred Majo in Ajdo. Pri drugem sva Majo spustila naprej, kar pa je bila napaka, saj je šlo za naju vse prepočasi. 
Bremzaaaaaj!
Ko sem tako med vožnjo še buljil v fotoaparat, ki mi med divjim poskakovanjem ni hotel delati kot se zagre, sem se zakantal v Živo. Pa se je vse dobro končalo, malo sva poskočila, nato pa odpeljala naprej. Kakšen je bil razpored pri zadnji vožnji, se ve. Juhej. Pogledali smo si še panoramsko karto, da vidimo kam vse se pride, če nas še kdaj zanese v bližino. 
V kovinski cevi
Nato pa odpeljali do Birkfelda in parkirali malo pod mestom. Med tem ko je Maja kuhala, sem odšel čez dolino do ostankov nekdanjih gaug. Danes ni bil tam nihče obešen, bi bil pa morebiti sam, če jo ne bi takoj popihal nazaj na kosilo. 
Gauge
Skozi mestece smo se sprehodili pod budnim pogledom turške družine iz bližnje kebabčinice. Klang tunnel se nahaja v dvorcu v centru kraja. Vstopili smo in čakali. Čakali. Čakali. In še enkrat čakali. Nato smo imeli vsega zadosti in smo se odpravili na ogled razstave. 
Klang Tunnel
To je bilo zadosti glasno, da je pritekla gospa, ki nas je razsvetlila, da se muzej v resnici odpira šele čez dva dni. Sedaj so bila v teku dela in končna ureditev, nam je pa vseeno omogočila, da se sprehodimo naokoli kot nekakšni poskusni zajčki. 
Potovanje skozi uho
Dekleti sta se kmalu razburili in me obtožili, da ne prevajam zadosti hitro. Presneto, z mojo polomljeno nemščino naj se grem simultanega prevajalca pri filmu, kjer dva mlada lezeta proti bobniču. Pajade. Je bil pa zanimiv model ušesa in v zgornjem nadstropju časovni stroj. 
Časovni popotniki
S porivanjem ekrana levo in desno se vklapljajo filmi o dosežkih na področju zvoka skozi desetletja prejšnjih stoletij. Z Živo sva še preskusila vibriranje bakrenih posod, nato pa smo brez slovesa odšli. Če pa spet ni bilo nikogar živega nikjer. 
Uho in njegova zgradba
Odločili smo se, da se danes ustavimo še pri Rauchstubenhausu. Hiši s črno kuhinjo. Do nje nas je iz kraja Anger pripeljala strma in zavita cesta. Parkirali smo za kmetijo, v domači gostilni povprašali za vodenje in nato kmalu dočakali domačega fanta v jerharcah. 
Birkfeld
Njegova predstavitev je bila zanimiva in po svoje unikatna. Predvsem pa je bilo posebno to, da je bil vnuk zadnje prebivalke te hiše. Razložil je marsikaj o življenju njegovih prednikov in sami črni kuhinji. Čeprav smo jih videli že kar nekaj, smo izvedeli tudi marsikaj novega. 
Rauchstubenhaus
O tem, zakaj so bila nizka vrata in kako, da je kruh zdržal cel teden. Ogledali smo si vse prostore, domiselno posteljo, shrambo za kruh in pod streho zbirko predmetov iz te hiše in okoliša. Fant nas je počakal in nam namignil, da se izpred hiše vidi daleč, celo do Slovenije. Tako se v zimskih večerih vidijo luči smučišča na Pohorju. Zanimivo. 
Črna kuhinja
Ko sem ga malo pobaral za kakšno parkirišče, ni hotel nič razumeti, da je pri njih čisto luštno. Pa nič zato. Sprehodili smo se do križišča, nato pa odpeljali nazaj po strmini v dolino. V Angerju smo gladko zgrešili parkirišče, ki nam ga je omenil, malo sumljivo gledali tisto za mestno hišo in na koncu parkirali na velikem makadamskem parkirišču pod glavno cesto.
Shramba za kruh
Čisto dovolj tiho in mirno, videti je bilo, da ne bo težav. Maja se je še zdravila zaradi posledic učinka zdravilne vode, dekleti o kakšnem sprehodu nista hoteli niti slišati. Zato mi ni preostalo drugega, kot da se do gradu nad krajem odpravim sam. 
Visoki sprehodi
Ni bilo prav blizu, pa nič zato. Za zvečer prav v redu. Še zadnji vzpon in že sem začel raziskovati ruševine. Presenečen nad velikostjo Waxenegga sem hodili skozi sobane in v največji prestrašil graščaka. 
Ostanki Waxenegga
No ja, tudi on je kar dobro mene. Zbežal je skozi skrivni izhod in nato užaljeno rukal iz daljave in se tako pritoževal drugim rogatim bratom. Še malo sem kukal okoli, pogledal v (žal prazno) grajsko klet, nato pa odlomastil nazaj proti mestu. 
Anger
Vmes sem skočil še na razgledni kucelj in do začetka medene učne poti. Potem pa v avtodom. Spat. Noč poprej je bila kratka in burna, rabil sem spanec. 

ŽIVALSKI SVET, BROŠKE IN ILUZIJE – 3.5.2013 – Zjutraj sva jo naokoli mahnila z Živo. Prijeten sprehod je bil, šla sva po medeni poti. Izvedela ob tem marsikaj zanimivega o čebelah, čebelarstvu, pa tudi knajpanju in vremenu. 
Jutranji pogled na Anger in grad Waxenegg
Ustavila sva se pri skrivnostnem mlinu, nato pa malo naokoli prišla do kar velike škatlice. Nazaj je šlo zgolj navzdol. Med tem, ko sta Maja in Ajda šele vstajali, sva z Živo odšla po nakupih v Spar. 
Na učni poti
Pred zajtrkom smo se prestavili do Töchterlehofa. Tam nas je presenetil velik leseni konj, pravi trojanski. Toda preden smo po plohi prišli do njega, smo si šli pogledat hleve na posestvu. V njih so bile kobile s svojimi mladiči in prav lepi konji. 
Töchterlehof
Dobrikali so se in se pustili čohati. Žrebički so se skrivali za mame, le redki so se dovolj opogumili, da so nas prišli pogledat bližje. Še posebej zabaven je bil konj, ki so ga verjetno ukradli Piki Nogavički. Pikast kot dalmatinec. 
Crkljanje
Majo smo pripravili, da je sedla na zanimivo gugalnico, nato pa smo skozi trgovino odšli še do lesenega velikana. Vzpeli smo se nanj, se razgledali, nato pa bili znova na cesti. Peljali smo proti živalskemu vrtu Herberstein. 
Hijaaa!
Ni bilo daleč, parkirali smo na skoraj praznem parkirišču. In kmalu ugotovili, da je bolj polno parkirišče bližje vhodu. No, bomo vsaj za drugič vedeli. Že kmalu po vstopu smo videli, da je za razliko od živalskega vrta, ki smo ga obiskali v Predingu, to prava stvar. 
Trojanski konj
Velike ograde, kjer so se živali lahko skrile, če so imele buljenja radovednih dvonožcev dovolj. Nobenih gradbenih mrež ali česa podobnega, diskretno varovanje, kot se šika. Poti urejene in ne polne drekov. Bravo. 
Živalski vrt Herberstein
Sam vrt je razdeljen na posamezne sklope. Najprej smo šli mimo pelikanov in opic, v Evrazijskem delu. Zebre in Antilope iz Afriškega dela so dodale malo eksotike. Mimo Bizonov smo prehajali počasi v Ameriški del. 
Pelikani
Polarni volkovi, medvedi, prerijski psi, jelenjad. Bilo je kaj videti. Lame so bile ravno pri kosilu, puma pa se je nama z Ajdo skrivala, Živi in Maji pa za trenutek pokazala. Čez Sigmundov vrt in zgodovinski vrt s številnimi vrtnicami smo se spuščali do gradu, saj smo hoteli ujeti vodenje. 
Lama
Ta so ob polni uri in res se nas je nabrala manjša skupinica, tudi še ena slovenska družina. Prvi postanek je bil v kapeli, nato pa smo nadaljevali do sobe z orožjem. Čeprav je bil na začetku napis, da je slikanje prepovedano, se je že začelo bliskati. 
Grad Herberstein
Vodička je lepo prosila, da se fleši izključijo, saj so po gradu postavljeni alarmi, ki se ob bliskanju sprožijo. Ni panike, tudi brez fleša se seveda da fotografirati. Sprehodili smo se po grajskih prostorih, sobanah plemenitih Herbersteinov, videli kuhinjo, sobo za mične gospodične, učilnico. 
Grajska kuhinja
Na koncu pa seveda tudi zbirko porcelana. Po slabi uri smo znova zadihali sveži zrak na dvorišču. Podali smo se še do Afriškega dela, kjer smo želeli obiskati kralja živali. Eksotični ptiči, lev in levinja, gepardi. Ajda je o njih vedela marsikaj, z veseljem sem ji prisluhnil. 
Soba s sedli
Ura je bila že dokaj pozna, vsaj če smo hoteli ujeti vodenje pri naslednji zanimivosti. Zato smo pohiteli. Je šlo kar hitro, navigacija je odštevala minute, vse je kazalo, da bomo točni. Dokler nismo prišli do Gleisdorfa, kraja tik pred ciljem. 
Nekatere zveri prosto letajo naokoli
Dela na cesti, obvoz, vse je bolj ali manj stalo. Mater, nimam sreče. Seveda sem v mislih imel marsikaj povedati čez gradbince pa to. Nič ni pomagalo. Končno smo se prebili in s četrt ure zamude prišli do parkirišča Steirish Ursprunga.
Še ena muca
Maja in dekleti so zašibale naprej in se seveda izgubile. Tako sem moral najprej najti njih, potem pa na recepciji hotela dopovedovat za kaj smo sploh prišli. Halo! Vodenje ob treh, kje je, mi bi zraven. Vodenje? Kje, kaj? Naš direktor to najraje opravi ob petih, je več časa. Kako? Nič več nam ni bilo jasno.
Steirish Ursprung
Ko smo bili že naveličani čakanja in se je receptorka stoprvič opravičila, je možakar res prišel. Aha, vi, aha, štajerske kartice, no, za mano. To tukaj je sedaj hotel, gremo skozi, vidite, tu so sobe, pogled na bazen, v nekakšen pavilijonček oblike panja, vitrine z broškami. Slednje je bilo kar zanimivo, toda, kje je varjenje piva, pokušina izdelkov?
Takšne in drugačne broške
Na koncu smo res videli vstop v pivovarno, dobili za pokušino nekaj zrnc ječmena in pokasirali vprašanje, če bomo še kaj jedli ali pili. Seveda ne na račun hiše. Malo poparjeni smo odšli do avtodoma, bentili čez »vodenje« in odpeljali proti Gradcu. 
MUWA
Maja je dokončno obležala, z dekletoma pa smo navigirali do znanega parkirišča. Tokrat plačljivega, zato smo v požrešna usta vrgli slab evro za eno uro, Maji zaželeli hitre ozdravitve, nato pa čez mostiček in park odšli do vhoda. 
3D
Pa niti nismo točno vedeli, kaj naj pri muzeju MUWA pričakujemo. Zato nas je pojasnilo, da gre za muzej iluzij, kar malo presenetil. Najprej smo se napotili v klet, pa eksperimentov ne čisto razumeli. V nadstropju je bilo bolje. Tam smo se zabavali, ustvarjali iluzije, presevali eden čez drugega, gledali slike v 3D tehniki in si na koncu ogledali razstavo slik v računalniški tehniki. 
Presevanje
Tako se menda imenuje. No ja, čisto na koncu v resnici še nismo bili. Čakal nas je neke vrste masažni stol, kjer smo se skupaj z blagajničarko, ki ga je priklopila na štrom, izvrstno zabavali. Premasirani smo se skozi park odpravili nazaj do avtodoma in odpeljali proti Ikei. 
Groza
Z dekletoma smo zašibali skozi štacuno, nabrali stole in mizo, ki so bili sedaj lepo zloženi v regalih. Videt je, da so si že vsi Štajerci svoje balkone in terase napolnili z njimi. Fino. Večerja je bila znana, po njej sem skočil na kolo in med bicikliranjem obdeloval bližnjo okolico. 
Računalniška umetnost
Zanimivo. Bingljati skoraj nad avtocesto. No ja, do vrnitve si je Maja opomogla toliko, da sva šla še enkrat skozi nakupovalni center, potem pa smo mirno utonili v spanec. Ponoči so sicer robantili lokalni pijančki nekje v bližini, do nas pa niso prišli.
Masiranje

OKUS ŠTAJERSKE ZA SLOVO – 4.5.2013 – Zjutraj se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo s parkirišča, zavili proti letališču in sledili navigaciji proti Sloveniji. Pa smo imeli še enega asa v rokavu. Le kilometer ali dva stranpoti in že smo parkirali poleg Vinske fakture. Maja je še vedno smrkala, Ajda pa nos samo vihala. Nič zato. 
Nasvidenje
Sam sem skočil na kolo in odbrzel do lepega parka v bližini, nato pa čez most preskočil do Ehrenhausna in ob Muri raziskoval krajino. Bolje rečeno seveda brskal za škatlicami. Eno sem našel na otočku, na katerega sem prišel čez povsem prerjavelo brv. S kolesom vred. Pri drugi pa bi mi trda predla, če se ne bi kmalu v bližini ustavil avto. Seveda možakar z enakimi nameni. 
Park
Razjasnil je dilemo, zadnji vpisi so navedli tudi prave koordinate. Kar nekaj proč. Juhej. Že sem brcal nazaj, zavil do avtodoma, vrgel nanj kolo in z Živo sva stala pred blagajno. Pa sva dočakala zgolj nasmeh in pojasnilo, da je danes ob enajstih predstavitev lokalnih proizvajalcev. Zato je vstop zastonj. Tudi prav. 
Vožnja skozi Štajersrko
Vseeno sva dobila žličko, poskušala do onemoglosti bučne pečke in si pogledala med tem znova filmček o receptu za polnjeno kamelo. Saj se ve, olivo daš ptičku, z njim filaš drugo žival, pa spet drugo, vedno večjo in tako do kamele. To potem zakoplješ za ne vem koliko dni in na koncu serviraš – olivo. 
Gumpi
Lep prikaz današnjega sveta. Ko izrabljamo ogromno Zemljinega bogastva, da bi dobili neko malenkost. Zaradi lastne požrešnosti. No, seveda sva skočila na moped in se ustavila pri čokoladni fontani. Žal se nama je potem že mudilo, do enajste je manjkalo še kar nekaj, zato sva vedela, da bova proizvode lokalnega proizvajalca čokolade morala poskusiti drugič. 
Kje vse smo že bili?
Potolažila sva se z obilnim pokušanjem čokolade iz fontane in zobanjem praženih kakavovih zrn. Skozi trgovino sva švignila, danes v najinem žakeljčku ni bilo kupona za popust. Do mejnega prehoda ni bila dolga vožnja, od tam naprej do doma pa kot vedno dolgočasna avtocesta. (Pre)kratki dopust se je tako zaključil, čakal nas je nov dan, razburljiva birma.
Gremo domov ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar