Sv. Primož

Včasih rada pobegneva. Si vzameva nekaj časa, za nežen pogled, pogovor, poljub. Saj ni treba prepotovati pol sveta, da bi znova našla skupno pot. Dovolj je zgolj skočiti do sosednje vasi. 

Pod oblaki

Neobetavna vremenska napoved nama ni vzela volje. Načrt je bil skovan nekje globoko v nama že dolgo nazaj. Ni bilo potrebe, da bi ga spreminjala. Jutro je mežikalo skozi okno spalnice. Kar težko je bilo zlesti iz postelje in stopiti v nov dan. Pod nogami je škripalo, sveži sneg včerajšnjega dne. 

Koraki

Nepredušni oblačni pokrov je zabrisal kontraste. Vse je bilo belo, nedolžno. Prvi pohodniki so tekli naprej, hoteli so prehiteti sami sebe. Midva sva klepetala počasi. Zaspane domačije, križišča, sledi. Vedno bližji sta bili cerkvici, kamor sva romala danes. Zaledeneli studenec, zadnji klanec, postanek pod cerkvenimi durmi. 

Duri

Trdno zaprta vrata so skrivala neznana bogastva. Naju niso zanimala, pravi zaklad je ležal zgolj nekaj korakov proč. Zakopala sva se v sneg, se smejala kot otroka. Kako sva bila potrebna sproščene razigranosti. Luknje med oblaki so pokrile prve modre flike. Jasno popoldne nama ni vzelo veselja. 

Obloženo

Od daleč sva pozdravila še bližnjega sv. Petra, nato pa kaj hitro zavrgla misel o korakih naprej. Napor bi izbrisal nasmeh. Katerega sva skrbno zavila v robec in skrila v globoki žep. Da ga poneseva domov, kjer bo še dolgo sijal v nas. Koraki mimo starih znancev, veseli pozdravi. 

Razgledi

Kapelica, s snegom obložena hruška, bodeča ograja. Prvi sončni žarek naju je požgečkal po nosu, žareča pomaranča je ležala ravno nad cerkvicama. Pot je postala polna, številne želje so hitele mimo, dobre, še boljše. Odgovarjala sva hitro, zamišljeno. 

Znamenje

In vsake toliko segla v žep, potipala dobro skriti zaklad. Včasih je prav, da rečeš nasvidenje. Da greš odvreč obloge, ki se dolge dni nabirajo v tebi. Nazaj prideš spet tak, kot si, kot moraš biti. Tak, da lahko daješ. Nič več namrgodeno tuj, temveč z iskricami v očeh.

Smejoče sonce

(Stahovica – Sv. Primož)