Dolnja Avstrija nasvidenje

ODHOD – 22.2.2012 –Nekako sem načrtoval odhod okoli devete ure. Zvečer. In res je bilo le nekaj minut čez, ko smo se odpeljali proti Mariboru. Dekleti sta zaspali, Maja je poleg mene ravno tako kinkala, le jaz sem bil kolikor toliko buden. 

Jutro pri Mariboru

V Mariboru smo zapeljali na že znano parkirišče, z Majo sva opazovala neka čudne lučke na drugem koncu parkirišča, potem pa imela vsega dovolj in zlezla v posteljo.

IKEA, LEOBERSDORF – 23.2.2012 - Dan za ležerno popotovanje proti severu. Nič se nam ni mudilo, vstali smo, nato pa peljali proti Gradcu. Avtocesta kot avtocesta. Živi dolgčas. Vidiš bolj malo, stalno se namreč s trenutnimi pogledi menjajo protihrupne ograje. 

Švedski paradiž

Navigacija nas je v Gradcu do končnega cilja peljala po do sedaj še neznani poti, a kaj za to. Sploh nas ni zanimalo katere parametre je vzela za odločitev o poti, važno nam je bilo, da nas pripelje do končne točke. In to je storila brez težav. Juhej. Dekleta so jurišala v trgovino, kot da bi kaj delili zastonj. 

Parkirali smo, sedaj pa hitro kupovat...

V prvem nadstropju se je vreča hitro polnila, vse je bilo zanimivo, ena stvar bolj potrebna kot druga. Ko smo prišli v pritličje in zagrabili voziček pa se je začel pravi stampedo. Ko sem hotel nekajkrat blago ugovarjati, sem doživel jezo gospodovo. Sicer sem si bil pa sam kriv. Ker sem zavil z očmi pri blazinah za pet evrov in kazal na tiste, ki so bile občutno cenejše, so se mi dekleta hitro maščevala, vrgla iz vozička blazine za pet evrov in jih nadomestila s takšnimi za deset. 

Platform Puntigam

Presneto, in ne kazat nekih nizkocenovnih zadev. Niso tako kompaktne, pa blago ni tako, pa tisti Pakistanec, ki jih je šival, je imel glivice na nogah. No ja, saj vem… Obupal sem in kot politi cucek tacal za vozičkom do blagajne, kjer sem, preden bi se ob sodbi blagajničarke onesvestil, raje pobegnil na oddelek s hrano. Da je bila nujna malica s hot dogi je bilo jasno, za dekleta je bil to glavni razlog, da smo sploh prišli. Presneti Švedi znajo prodati vse, brez težav. To jim je treba priznati. 

Dolgčas

Ko smo voziček potisnili do avtodoma, sem bil ob zavijanju z očmi, da to pa že imamo doma, prestreljen s pogledom tako smrtonosno, da sem brez ugovarjanja pobegnil do bližnje avtobusne postaje in se tam potolažil z najdbo škatlice. Ob iskanju prave smeri proti Dunaju, sem Francko, zaprto v navigaciji, malce razjezil. Pa ovinek ni bil prehud. Na sedlu, nedaleč naprej od Gradca, sem zavil z avtoceste. 

Samotno drevo

Zgolj kratek postanek, vpis in vožnja naprej. Pa ne prav daleč, že smo zapeljali na novo počivališče. Tu bi do škatlice prišli, če bi malo šteli, računali in nato seveda našli. Pa jade. Kaj vse bi morali šteti na strehi gostišča nam ni bilo jasno, kar smo preizkušali nam ni dalo pametnega rezultata. Ko sem še zagazil v sveže izkopano krtino, sem imel vsega dovolj, skočil sem za volan in nadaljevali smo našo pot. 

Ej fotr, a ti sploh kaj ven vidiš?

Pod krajem Warth smo naredili še en hiter postanek, potem pa se pustili v trgovini s kamping opremo nadlegovati domačemu psu. Ki je s svojo kostjo tekal po trgovini in praskal vsakega, pa če mu je to dovolil ali ne. Komplet šalčk in pobeg. Čas je bil še za postanek pri krožišču in vratolomno prečkanje do samotnega drevesa na sredini, potem pa vožnja do Leobersdorfa. Tam smo parkirali ob Wellness Oazi, zagrabili stvari in se šli pogret. 

Meni se nič ne da...

Bili smo kar prijetno presenečeni. Dovolj velik kompleks, v savnah ni bilo nobene gneče, teh pa dovolj, v celotnem temperaturnem razponu. Dekletoma je še najbolj ustrezala biosavna, ki ni bila pretirano vroča. Midva z Majo sva seveda prisegala na konkretno pregrevanje. Le vodenih programov sva se izogibala, saj je bila tam kot običajno prevelika gneča. In res, čisto odkrito. 

Wellness Oase

Saj sem neke vrste uživač, toda stiskanje med dva povsem prešvicana debelorita holcerja, ni na spisku mojih užitkov. Popoldne in večer sta minila kot bi mignil. Že smo se oblekli in odšli do avtodoma. Dan je bil naporen, ura pozna, izginili smo v svet sanj.

HEILIGENKREUZ, BADEN – 24.2.2012 – Zjutraj je še vse spalo. Jaz sem bil seveda prvi pokonci, skočil sem do bližnjega nakupovalnega centra, potem pa po kolesarski in sprehajalni poti prišel do centra mesteca. 

Bronasti šolarčki

V bližini mestne hiše kar bronasti šolarčki opozarjajo voznike na otroke na cesti. Navdušil me je tudi bližnji generacijski park. Vložek je bil velik, menda milijon in pol evrov. Vendar mi je bilo takoj jasno, da je bil denar dobro naložen. Park je postal priljubljen. Čudovit preplet uporabnosti tako za staro kot mlado. 

Center Leobersdorfa

Številna igrala, klopi, senčnice, manjša tribuna za nedeljske koncerte. Kdo bi si mislil, da pozimi celo hribček iz katerega so speljani tobogani, umetno zasnežijo in tako omogočijo sankanje. Na sredini stoji stolp, kjer ugledni meščani iz ust bruhajo vodo. Ni mi bilo jasno ali so jih hoteli počastiti ali jim zgolj vrniti za kakšne stare zamere. 

Generacijski park

Zastavice nad peskovniki so se dvigale v oblačno nebo. Vrnil sem se do avtodoma, dekleta so bila že pokonci. Pripravili smo vse za premik in se odpeljali proti Badnu in mimo njega proti kraju Heiligenkreuz, kjer stoji istoimenski samostan. 

Heiligenkreuz

Parkirali smo na dvorišču, v bližini teološke šole, katero so poimenovali po sedanjem papežu, ki je samostan pred nekaj leti tudi obiskal. Naredil sem nekaj fotk, potem pa smo že stopali proti vhodu. Na dvorišču samostana smo počakali na vodenje, bili smo sami. Tako smo lahko tudi izbirali jezik in Ajda se je seveda odločila za angleščino. 

Samostan in kužno znamenje

Začeli smo pri kužnem znamenju, izvedeli nekaj osnovnih podatkov o zgodovini reda cistercijanov in samega samostana, nato postali pred Jožefovim vodnjakom in vodički sledili v samo zgradbo. Na križnem hodniku smo izvedeli, da ženske ne smejo v bivalne prostore menihov in slišali anekdoto o tem, kako so kuharice skozi jedilnico menihov spravljali v kuhinjo. 

Križni hodnik

Pri vodnjaku smo izvedeli, da je ta letos po dolgih letih spet zamrznil. Sedaj verjetno ni težav, pred stoletji, ko pa je bila to tudi edina možnost za umivanje, so menihi verjetno kar vriskali od veselja, da jim ni bilo treba več do mrzle vode. Skozi bralni del hodnika smo odšli do zanimivega kapitlja z lepo rozeto. 

Vodnjak

Tu je pokopanih pet mogočnikov rodbine Babenbergov, na grobu Friderika smo našli tudi omembo dežele Kranjske. Juhej, tam smo pa mi doma. Je vedela tudi vodička. Pojasnila nam pa je, da je bil Leopold V. tisti, ki je zajel Riharda Levjesrčnega ob njegovem vračanju iz svete dežele. Seveda ga je na koncu izpustil, vendar proti odškodnini, ki je bila za tiste časa bajna. 

Kapitelj

Menda so mesto Wiener Neustadt zgradili v precejšni meri ravno s to odškodnino. Ustavili smo se pri mrtvaški kapeli, kamor prinesejo umrlega meniha, da se drugi menihi lahko poslovijo od njega. Truga, ki je sredi kapele, je zgolj za okras. 

Rozeta

Mimo nekdanjih delovnih prostorov, ob katerih je bila nekoč edina ogrevana sobica v samostanu, smo šli v zakristijo z omarami, okrašenimi z intarzijami. Niti ni bilo treba razlagati, koliko dela je bilo vloženega, da so nastali vzorci in slike v lesu. Iz zakristije je bil seveda logičen prehod v samostansko cerkev. 

Mrtvaška kapela

Sprehod skozi kor z velikimi, v les vezanimi knjigami. Kar slišali smo pesem menihov, ki odmeva od zidov. V tišini smo še malo postali, potem pa vodički sledili na dvorišče. Vodenje se je zaključilo s prijaznim povabilom na opoldansko molitev v Bernardovi kapeli. 

Zakristija

Zahvalili smo se, odšli v samostansko trgovinico, veliko firbcali in malo kupili, nato pa mimo starega pokopališča prišli do cerkve Sv. križa. Tam smo ugledali relikvijo – delček lesa iz križa na katerem naj bi križali Jezusa. Trgovina s temi relikvijami je bila nekoč zanesljivo precejšen vir dohodka za iznajdljive. 

Samostanska cerkev in kor

V avtodomu je bilo nekaj prigovarjanja, na koncu pa sta tudi dekleti nekoliko čemerno pristali, da gresta ob poldne poslušat menihe. Menda najmlajši menih v samostanu, nekaj čez dvajset jih šteje, nas je deset do ure pobral pred vhodom in odpeljal v kapelo. Tam smo sedli v zadnjo vrsto, opazovali menihe, ki so prihajali in njihove priprave. 

Relikvija Sv. križa

Posebej zanimiv je bil prihod opata in priklanjanje menihov, ki so tako izkazovali čast najvišjemu v samostanski hierarhiji. Molitev je bila seveda meditativna, kar bi dekleti prevedli kot dolgočasna. Nama z Majo je bilo všeč, trajalo je ravno prav, cel obred je bil nekaj posebnega. 

Opoldanska molitev

Latinščina, priklanjanje, obračanje. Vredno ogleda. Pa če skušaš mrmrati zraven ali ne. Da bi kdo od nas poskušal celo peti, nam seveda ni prišlo niti na misel. Ko so menihi v ravni črti ob zidu odšli proti jedilnici, smo jim počasi sledili, odšli iz samostana in odpeljali nazaj proti Badnu. 

Čas za kosilo

Vendar smo se ustavili najprej pri Sattelbachu, kjer sem pri nekdanjem obratu za pridobivanje apna našel škatlico. Hitro in enostavno. Pred Badnom smo ob cesti parkirali. Z Živo sva se sprehodila do Badenske pivovarne. Pa ni šlo za pravo pivovarno in tudi piva je iz pipe bolj malo priteklo. 

Ostal sem žejen...

Vrnila sva se do avtodoma, kjer je Maja pripravljala kosilo. Poročala sva, da sva našla prijetno parkirišče, ki pa je za hotelom pod starimi drevesi. Zato sem se bal, da bi ne dobili česa po glavi. Dobesedno. Pihal je res močan veter, ob sunkih se je avtodom kar pošteno stresel. Jaz sem se odločil še za en sprehod pred kosilom. 

Baden

Vzpel sem se na grad Rauhenstein. Hoje je bilo komaj kaj, zato pa so bile zapuščene in zaraščene grajske dvorane zanimive, pogled na del mesta in okolico pa prav lep. Le vleklo je tu gori še precej bolj. Tako mi je vpisno knjižico najdene škatlice skoraj odneslo. 

Pogled na grad z grajskega stolpa

Šel sem še do grajskega stolpa, ki je obnovljen in na katerega se da povzpeti. Z vrha se je odprl res zanimiv pogled na ostanke gradu, pa seveda tudi širše. Le prav dolgo ni bilo možno uživati na izpostavljenem razgledišču, saj je močno vleklo okoli ušes. Spustil sem se nazaj navzdol, z domačinom na vhodu poklepetal o parkiriščih v Badnu, nato pa tekel navzdol. 

Stolp

Kosilo me je že čakalo. Polnih želodčkov smo se odpeljali v mesto, navigirali do muzeja Rollett, se dvakrat peljali naokoli in na koncu za cesto parkirali. Med tem, ko je Maja pomivala posodo, sva z Živo odšla proti igralom v parku nasproti muzeja. Seveda je bilo zabavno, prav za oba. 

Juhej

Pridružili sta se nama tudi Maja in Ajda in skupaj smo se zabavali vse dokler se muzej ob tretji uri ni odprl. Blagajničarka nas je pozdravila z zagotovilom, da imajo v muzeju marsikaj, tudi toploto, veter pa je ostal zunaj.  

Vrtavke

Muzeja kaj prav veliko v resnici niti ni. Pogledali smo si zgodovino Badenske koče v Visokih Turah, nato pa stopali v prvo nadstropje. Antropološke študije, posmrtne maske, celo Napoleona, zgodovina, egipčanska mumija, pa zopet Napoleon. 

Mumija

Čas med in takoj po drugi svetovni vojni je bil seveda povezan z Nemci, ki so Avstrijo kaj kmalu priključili v veliki rajh in pa Rusi, ki so jo leta 1945 osvobodili. Zanimiva je bila še posebej slika, kjer je lokalni umetnik v strahu pred sankcijami sliko Hitlerja preslikal v lokalnega junaka. 

Pozdravljen, Bonaparte...

Ko so tega Bedanca dali pod rentgen pa se je znova pokazala prvotna faca. Teoretiki zarote bi iz tega verjetno potegnili, da Hitler sploh ni naredil samomora, temveč je v kakšni zakotni koči slikal svoje zmazane akvarele še dolgo po vojni. Bogsigavedi. 

Bedanc

Iz muzeja smo se skozi vetrovni dan napotili proti centru kraja. Tega je pred stoletji velikokrat obiskal tudi Beethoven in v eni od stavb, med svojim dopustom v toplicah, napisal tudi slovito deveto simfonijo. Seveda je mladina, ki doma noče nič slišati o klavirju kar jurišala pogledat posteljo v kateri je spal skladatelj. 

Beethovnova hiša

Da o klavirju na katerega nevredne tipke so udarjale njegove roke, sploh ne govorimo. Še posmrtna maska in šopek las nas nista pustila hladnih. Skozi prijetni center tega malega kraja smo se napotili do muzeja punčk, ki je varno spravljen v hiški blizu neprimerno večjega Casinoja. 

Po tem je tolkel znani skladatelj

Punčke na tisoč in en način, sanje vsake deklice, pa tudi kakšnega fantka. In seveda še kup drugih igrač, izdelanih daleč pred časom lego kock. Presneto, skiro je bil pa skoraj tak, kot ga imam tudi sam doma. Retro. Vsekakor zanimivo in če bi bili bližje doma, bi se verjetno odzvali prijaznemu povabilu na ponovni obisk. 

Sanjski svet

Mogoče pa čez leto ali dve… Dekleta so imela mesta dovolj, ubrala so jo nazaj proti avtodomu. O, jaz pa ne. Se je nekaj malega iskrilo to popoldne in je bilo treba, da se glava umiri in misli zbistrijo. Mimo Casinoja sem šel do Beethovnovega templja. Kaj točno tam slavijo, nisem mogel ugotoviti. 

Ko še ni bilo vse Made in China

Nekaj časa sem se vrtel okoli kot mačka okoli vrele kaše, potem pa obupal. In nadaljeval sprehod po mestu mimo policijske postaje, končne postaje mestne železnice, gledališča, dveh parkirnih hiš, zanimivega generacijskega parka. 

Beethovnov tempelj

Potem pa se tudi sam usmeril nazaj do deklet. Vse je bilo pripravljeno, že smo peljali v smeri Tullna. Ker je bila noč, videti ni bilo dosti, pa saj je bil tako za nami že zadosti razburljiv dan, čakali smo le še, da pridemo do parkirišča pred bazeni in izginemo v posteljo. Navigacija nas je peljala prav, brez zapletov smo lahko svoje želje kar hitro uresničili.

Baden

SAVNANJE, ČOFOTANJE IN DISKO NA LEDU V TULLNU – 25.2.2012 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Mahnil sem jo na sprehod. Najprej sem šel ob Donavi, nato na igrišču za baseball odtekel homerun, ugotavljal, da imajo gasilci v soboto izobraževanje v svojem centru in se že obračal nazaj proti avtodomu. 

Jutranja Donava

V Sparu je prodajalka skoraj omedlela, ko sem hotel dobiti malo večjo štruco. Ko me je vztrajno spraševala kakšen konec je hočem, namesto, da bi mi hitro zavila kar celo, sem le vprašal, koliko stane. No, potem sem pa sam skoraj omedlel, ko se je cena na tehtnici ustavila pri osmih evrih. 

Homerun

Pa tudi čisto navadna majhna bela štručka je bila skoraj tri evre. Presneto, kaj prodajajo kruh ali zlato? Odšel sem še do pokopališča, ob katerem stoji kontejner, namenjen merjenju kvalitete zraka. Zakaj, se ve. Potem pa z zajtrkom že šibal nazaj. Dekleta so mežikala, če je res treba vstati. 

Naša hiška

Nič preveč me niso bile vesele. Nisem priganjal, vzel sem le skiro in se odpeljal čez most. Tam sem pri vodarni našel zelo domiselno skrito škatlico, potem pa še eno ob Donavi. Le še obrat in že sem hitel na zajtrk. Ura se je že bližala deseti, vendar se nisem vznemirjal, danes se nam ni nikamor mudilo. 

Pogled na Tulln

Odšli smo do bazena in savn. Ker gre za objekt mesta Tulln, nismo pričakovali preveč in prav smo imeli. Uporabno, toda nobenih presežkov. Ko smo stopili do savn, se je po njih že trlo mestnih upokojencev. Sem si torej hodijo greti svoje kosti. Smo si rekli, da nas ne bodo motili in tako je tudi bilo. Mi smo se izogibali njim, oni pa morebiti nam. 

Nad Donavo se oblači

Ajda za pregrevanje danes sploh ni bila navdušena, Živa pa komaj kaj bolj. Le v obisk manj vroče savne jo je bilo možno pregovoriti. Sicer pa, zakaj pa ne? Gneče ni bilo nobene, temperature zmerne. Z Majo sva preizkusila vse suhe savne, med počitki pa delala družbo dekletom ob branju knjig na ležalnikih. 

Tribuna na Donavi

Ko smo imeli pregrevanja že zadosti, smo se prestavili na bazen. Ta je le en, plavalni. Ob našem prihodu so bili v njem le plavalci, že kmalu pa so se začele v vodo spuščati družine z majhnimi otroki. Čofotali so sem in tja, tako da o kakšnem resnem plavanju ni bilo več govora. 

Cesar Mark Avrelij

Mi smo vseeno vztrajali in malo vozili slalom sem in tja med njimi. Kaj bi se sekirali, čas za naše namakanje se je tako iztekal. Jaz sem, še preden je bilo treba v garderobe, skočil še enkrat v savno, potem pa smo že zapuščali stavbo bazena in pogledovali proti drsališču. Toda drsanje sredi dneva deklet ni navdušilo, glasovali sta za disko na ledu.

Priprava drsališča

 Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, sem sam odšel proti centru mesta in tam našel ozko uličico z nenavadnim imenom Blutgasse. Na tabli pred njo se da izvedeti, da je izvor imena neznan. Danes krvi ni bilo nikjer, mogoče so jo kakšni krvosesi ponoči popili. Še obisk v Lidlu, kjer so bile cene, tudi kruha, precej bolj zmerne, nato pa na kosilo. 

Drsanje

Polnega želodčka ni dobro pretirano obremenjevati, zato sem vzel skiro in bil z njim znova na poti. Šibal sem proti že znanemu Vrtu Tulln, pred njim neuspešno šnofal okoli debla sredi travnika, nato pa čisto blizu vhoda našel škatlico. Na poti nazaj sem razreševal še uganko, ki bi me pripeljala do zadnje stopnje. Vendar so izračuni in brskanje na terenu kazali, da nekaj ne bo prav. 

Čas za disko na ledu

Žal moje razumevanje nemščine ni bilo popolno. Maja je v mojem računu kmalu odkrila napako, potem pa sva še malo preračunavala ob različnih vrednostih edine še sporne postavke. Dekleta so šla še na krajši sprehod, potem pa smo že zagrabili drsalke in se napotili proti drsališču. Gneča se je že večala, zabave željna mladina je prihajala. 

Živček

Le krog ali dva nam je uspelo narediti, potem pa so že vse drsalce napodili na klopi. Na led je prišel stroj, ki je površino zgladil in odstranil sneg, nekaj minut čez pol šesto pa se je začelo. Dj je začel vrteti glasbo, če je imel kakšno posebno ime, smo preslišali. Mogoče Dj Eismen. Nad nami je utripalo nekaj pisanih luči, drsališče se je hitro napolnilo. 

Joj je smešno...

Na srečo smo vsi drsali v isto smer, vseeno pa je bilo treba kar nekaj uvijanja med počasnejšimi, tistimi, ki so se držali za roke ali otroci, ki so pred seboj porivali male pingvine. Ker nam doma nikakor ni uspelo odkriti, kam smo skrili ene drsalke, so se dekleta menjavala, počitek pa je bil vedno več kot dobrodošel. Najbolj vztrajna je bila Ajda, ki je kljub pripombi ob resda dokaj bornem light showu, če je »to vse« vztrajala na ledu skoraj do konca. 

Joj fotr, kaj pa ti iz glave raste?

Ob preklinjanju skupine mladih v bližini smo kmalu ugotovili, da je kar nekaj gastarbeiterjev iz bivše Juge zašlo tudi proti Tullnu. In tu ostalo, njihovi otroci ali celo vnuki pa za medsebojno komunikacijo ohranjajo jezik njihovih dedkov in babic. Da o tem, da je zaščitni znak mladine tega mesta cigareta niti ne govorimo. 

Disko na ledu

Žalostno. Tudi mi smo naredili nekaj krogov z roko v roki, potem pa znova šibali naokoli sami kot po prehitevalnem pasu. Ko so ob osmih izzveneli zadnji takti, smo sneli drsalke in se napotili do avtodoma. Z Živo sva se sprehodila še do ene možne lokacije iskane škatlice, svetila z baterijo po parku in na koncu obupala. Dneva je bilo konec, treba je bilo v posteljo.

KOSITRNE FIGURE, DOMOV – 26.2.2012 – Zjutraj sem šel še enkrat ob Donavi in v bližnji park. Tokrat sem bil uspešen, škatlica je bila prav blizu mesta, kjer sva iskala dan poprej z Živo. V temi je bilo težko, podnevi pa skoraj nemogoče zgrešiti. 

Med vožnjo proti Dunaju

Vrnil sem se do avtodoma, kmalu smo bili pripravljeni na premik. Peljali smo po lokalnih cestah proti Dunaju, ob njem in mimo Schönbrunna do avtoceste, ki pelje proti jugu. Na obcestnem počivališču sva z Živo našla še eno škatlico, potem pa smo že sledili smeri proti Katzelsdorfu. 

Schönbrunn

Do muzeja kositrnih figur smo prišli še pred odprtjem, tako da je bilo zadosti časa za zajtrk in moj sprehod do središča kraja. Le toliko, da sem naredil fotografijo cerkve, potem pa smo že stopali proti vhodu. Figure iz kositra ali cina. Kar je povedalo že ime Zinnfigurenwelt. 

Katzelsdorf

V pritličju nekdanje konjušnice so razstavljene številne figurice, ki prikazujejo največkrat vojake in znane bitke, pa tudi druge zgodovinske dogodke. Občasno seveda tudi bolj sodobne motive, sploh iz začetka prejšnjega stoletja. Da o povsem sodobnih filmskih igralcih ob upodabljanju likov iz znanih filmov, smrkcih in miki miškah ne govorimo. 

Figure iz kositra

Predstavljenih je bilo tudi veliko iger, pri katerih so nekoč otroške roke prestavljale figurice po igralni plošči, v prvem nadstropju pa različni instrumenti in celi regimenti glasbenikov, seveda iz kositra, ob njih. Na koncu je bil potreben tudi nakup, saj, zakaj smo pa hodili do sem. 

Turki oblegajo Dunaj

Na srečo je bilo tudi dekletoma jasno, da škatlice s tromestnimi cenami niso za nas. In sta se zadovoljili s figuricami iz outlet škatlice. Fino. Kar takoj smo odpeljali naprej, navigirali na avtocesto in na prvem počivališču hitro pobrali škatlico. 

Gorile ugrabljajo nagice

Potem pa se zoper prepustili avtocesti, dokler nas ni navigacija na ovinku pred Gradcem poslala na stransko cesto. Aha, bližnjica. Tudi prav, če navigacija pravi, da je to optimalna pot. In sem ji čez nešteto krožišč sledil do mesta, kjer bi morali zaviti na res čudno cesto. 

Inštrumenti in kositer

Končno sem pogledal nastavitve in ugotovil, da sem ob preizkusu različnih poti pozabil prestaviti iz najkrajše na optimalno. Ups. Popravek in že je bilo spet vse v redu. Zavihteli smo se na avtocesto in mimo Gradca po še enem postanku odbrzeli proti Celovcu, se odcepili proti Železni kaplji in čez Jezersko peljali proti domu. 

Proti domu

Brez težav, brez zastojev, s komaj kakšnim postankom. Že kar malo naveličani vožnje smo zgodaj popoldan parkirali na domačem dvorišču. Fino.