Mežikajoč pogled skozi jutranje okno. Sonce je nebesni svod prepleskalo z modrino. Posamezne ovčice so se pasle na njem. Tri generacije smo zadihale pod njim. Sledile poti. Tako domači.
Besede so se povezale v stavke, ti so zaplesali med seboj in pletli zgodbe. Prešerni kolovoz je peljal prav. Mimo samotnih hišk in lesenega možica z vodno fajfo smo ujeli stezo. Strmina je bila večja, zadihali smo hitreje.
Prišli smo skoraj do doma, beli mejniki so nekoč delili. Danes nepomembni še vedno stojijo, obrašča jih trava, povozil jih je čas. Stopinja je postala zanesljiva, tako je tudi prav. Prepadna pobočja, daljni pogledi. Hladno železo. Topla jesen.
Nežne jutranje ovčice so se nabrale v čredo. Željno smo pričakovali greben. Vrh in križ na njem sta se že kazala, oddaljena zgolj dih ali dva. Danes ni bil dan za vprašanja. Ni nas zanimalo kdo, kdaj in predvsem, zakaj.
Zgolj postavili smo se poleg, nasmehnili in bili zadovoljni. Za našimi hrbti je nad Grintovce legel sivi pokrov. Skozi njega so še presevali sončni žarki. Kmalu bodo ugasnili. Rojeval se je dež. Pozdravi, negotovi nasveti. Hvaležen pogled.
Med spustom preseneti beseda. Domača, a vseeno drugačna. Prijazno. Nasmeh na ustnicah le počasi bledi. Korak je previden, drsi. Travnato sedlo, smeri. Zgodbe dolgih romanj visijo v zraku. Živopisne stojnice, bogato okrašene cerkve, ponosni gospodarji, sramežljive gospodične in vriskajoči fantini. Krajcar v zraku.
Slutnja počasi bledi. Mi zavijamo v drugo smer, danes ni časa za dolge poti. Potopimo se v gozdove, stopamo mimo nenavadnih znamenj, mejnikov preteklosti. Vračamo se tja, od koder smo prišli. Zadovoljni, bogatejši, nasmejani.
Dežne kapljice padajo na razgrete obraze. Ravno malo. Toliko, da je prav. Že se rišejo načrti, ideje, zamisli. Nove poti.
(Jezerski vrh – Pristovški Storžič)
Pogled skozi jutranje okno |
Sončni kolovoz |
Oblaki se zbirajo |
Ujeti |
Križ |
Presevanje |
Oblačni razgledi |
(Jezerski vrh – Pristovški Storžič)
Ni komentarjev:
Objavite komentar