sobota, 05. maj 2012

Kapljice

April je razvil drevesne liste, zgodnji maj jim je vdahnil zelenilo. Tisto pravo, pomladno, ožarjeno. Ki je sijalo kljub sivini dneva. 
Dež
Deževne kaplje. Med letom se ujamejo na listih bukve, razpršijo. Ločene potujejo, sledeč sili težnosti, proti tlom. Tam odskočijo in nato znova pristanejo na listu, ostalini prejšnje jeseni. Njihovo potovanje se tu ne konča. Zdrknejo navzdol, na zemljo. Razmočeno od številnih predhodnic. A še vedno voljno, da vsrka tekočino življenja. 
Pot
In tako požene krog. Da moč bukvi nad njo, ki bo naslednjo pomlad znova ozelenela. In bo nova svežina na vejah prestregla kaplje. Neke druge. Ali celo isto. Znova vzeto v nebo. Kdo bi vedel? Današnji dan je bil tak. Deževen. Razmočen. Za nič. Razen za uživanje v čofotanju, poslušanje oddaljenega grmenja, premetavanje temnih oblakov. In razumevanje edinstvenosti dogajanja vse naokoli. 
Vršiček
Saj ni bilo povsem nič narobe, da se je videlo zgolj do nje. Je bilo čisto zadosti. Bil je čas, da pogledava eden drugega, da pogledava vase. Kako so takšni trenutki redki. Izgubljeni tavamo prav sredi poti. In je ne vidimo. Pa tako malo je treba, da se spet najdemo. Črni močerad je popeljal svoje rumene pike na sprehod. Počasi so njegove noge grizle v breg ob poti. 
Srečanje
Dvigal se je tja, kamor je hotel zgolj sam. Neskončna lahkost odločitve. Opazovan, je še hitreje stopil. Kot bi mu bilo na neki način nerodno. Čeprav bi moralo biti zgolj nama, ki sva posnemala njegove korake in se skušala narediti nevidna. Seveda neuspešno. Pa nič zato. 
Zeleno
Saj je tudi od naju kapljalo. Postala sva del deževnega gozda. Ura je bila še zgodnja, toda dan je ugašal. Zadnji koraki so izzvenevali, zaprla sva oči. 
(Olševek – Apnišče)

Ni komentarjev:

Objavite komentar