četrtek, 03. maj 2012

Dalmacija 2012

NA POT – 26.4.2012 - Načrt, ki je bil še pred dobrim mesecem kot zabetoniran, se nam je po dobrem razmisleku podrl kot hiša iz kart. Treba je bilo najti novo pot, ki bo v veselje vsem. Prijatelji so po preverjanju imeli načrte, ki nam niso bili blizu ali pa so bili zbegani kot mi. Povrhu so bila tudi dekleta zbegana. Ne le, da so v dneva po prvomajskih praznikih stlačili šolo. Šesti razred naše Žive je imel tudi nacionalno preverjanje znanja.
Pred odločitvijo
Tako se je začel počasi oblikovati nov načrt. V sredo torej domov, torej pot ne sme biti predolga. Split, sem predlagal. Srce Dalmacije, ki je bilo že dolgo na našem spisku. Dekleta so se takoj zagledala na plaži, kako lovijo rjavo barvo, da ima morje zgolj okoli 15 stopinj jih ni zanimalo. Da bi bila zmeda še večja, sta se dekleti začeli še malo izmišljevati in tako begati že tako povsem nesrečnega očeta. Kaj vzeti s seboj, katere pripomočke, kaj bomo potrebovali. 
Jutro
Maja je optimistično napovedovala odhod ob osmih. Jaz sem se zgolj posmihal, še toliko bolj, ko smo res odpeljali okoli pol desete. Končno. Ker so zaradi dvotedenskega stanja zavore na začetku kar malo zaškripale, sem se na Lomu ustavil, jih preveril in ugotovil, da je bil oblaček, ki sem ga opazoval med vožnjo dejansko voda. Zaradi slabo zaprte pipe in odprtega varnostnega ventila Trume, smo izgubili vso vodo. 
Ilirska Bistrica
Peljal sem naprej do Postojne, kjer smo na počivališču pri jami ugotovili, da črpalka neumorno brni v prazno, zaprli nesrečno pipo in napolnili vodo, nato pa peljali naprej do Ilirske Bistrice, kjer smo za Sparom parkirali. Varnostnik iz sosednje tovarne je prišel iz svoje hiške radovedno pogledat, kaj se dogaja, potem pa izginil nazaj na toplo.


DALMACIJA, PRIHAJAMO! – 27.4.2012 – Zjutraj se ni nič vedelo, da je praznik. Zbudili so nas tovornjaki, še z zaprtimi očmi nismo mogli ugotoviti ali gre za dostavo v trgovino, odprto tudi na praznik ali odhajanje prevoznikov s sosednjega parkirišča. 
Zastoj
Vsekakor nas je dokončno pokonci vrglo zvonjenje vaške cerkve. Pa nič zato, saj bi bilo brez potrebe dolgotrajno poležavanje. Sem si mislil sam in Majo seveda lep čas budil. Sprehodil sem se še okoli avtodoma, potem pa smo res odpeljali proti meji. Smo bili hitro mimo vseh formalnosti, sledili smo avtocesti proti Reki. Nad njo smo naredili kratek postanek za nekaj fotk in zajtrk, nato pa peljali naprej. 
Nad Bakarjem
Dokler se pred koncem hitre ceste ni vse ustavilo. Še sreča, da se nam ni nikamor mudilo. Po polžje smo lezli, še več pa stali, do ovinka in nato še naprej proti semaforju nad Bakarjem. Ovinek čez to obmorsko mestece je bila dobra rešitev, z Živo sva se vmes še vpisala v novo škatlico. Potem pa je šlo spet počasi. Pred Bakarcem smo tudi videli zakaj. 
Trdnjava Nehaj nad Senjem
Vrli Hrvati so sredi dopoldanske konice, ko je pol Slovenije drlo na Jadran, na cesto spustili prevoz izrednih dimenzij. Naj si vsi dobro ogledajo lepo njihovo. Grrr… Po odcepu ceste za Krk se je promet sprostil, sedaj je šlo vse veliko bolj tekoče. S postanki za iskanje škatlic, kosilo ali zgolj zajem svežega zraka, smo napredovali. Počasi, a zanesljivo. 
Podzemlje Senja
V Senju sem se sam sprehodil v center, dekletom se ni dalo. Limone, sem si brundal v brado. Ko sem se vrnil, smo se zapeljali tistih nekaj deset metrov do trdnjave in si jo ogledali od zunaj. Za kaj več ni bilo volje. Tudi če bi želel bolj detajlen pregled, bi bil takoj preglasovan. Zgolj malce naprej smo v Sv. Jureju naredili postanek za sladoled, nato pa že nadaljevali pot do Karlobaga. 
Prestreljeni
Tam je bil nujen postanek za kosilo, sam pa sem sem sprehodil do cerkvice nad krajem. Z Majo sva šla tudi poskusit, če voda ni premrzla. Seveda zgolj z roko, do plavanja nam ni bilo. Dekleti so bolj kot to zanimali namišljeni junaki računalniške igrice. Mislim, kam gre ta mladina, sem se jezil pri sebi. 
Voda...je!
Med tem, ko sem se sprehodil do škatlice v Šibuljini, je Maja pomila posodo. Potem pa smo peljali naprej. Nismo imeli volje, da bi zapeljali na avtocesto, zatorej smo izbirali lokalne ceste. Peljali smo skozi Starigrad, malo jezili navigacijo v smeri proti Zadru, nadaljevali našo pot proti Šibeniku, Trogirju in Splitu. Znočilo se je, lučke v Malom mistu so že gorele. Pogled iz obvoznice je bil prav zanimiv. 
Dom netopirjev
Pa smo zgolj odbrzeli naprej, peljali do Omiša in proti Makarski. Ravno preden bi nas velik napis pozdravil v teh krajih, smo zavili proti celini. Na vrhu klanca smo odvili na stransko cesto, malo naprej zapeljali v gozd in parkirali. Dekleta so spala, Maja jima je delala družbo, sam pa sem jo mahnil v breg. Na srečo hoja po ozki asfaltni poti ni bila težavna, le metre do končne točke sem zaradi številnih zavojev nabiral počasi. 
Pri Pivovcu
Nad mano zvezde, lunin krajec, tišina, zgolj veter je vsake toliko potegnil naokoli. Občasno sem lučko kar ugasnil in se tako počutil še bolj prvinsko. Na koncu me je pričakala zapuščena hiša, počasi propadajoča. Kdo ve, kje so stari lastniki, novih, kot je videti ni. Našel sem škatlico - prvi in se ob prvih korakih navzdol pridušal, da jih bom lastniku še napel, kar nekaj začetniških napak je naredil. 
Sredi noči...sredi ničesar!
Z Majo sva se slišala, njen glas je skozi zvočnik ročne postaje prišel do mene. Bila je zaspana, jaz pa bi kar klepetal. Pod seboj sem čutil prepade, lučke v dolini so kazale, da nisem sam. Čeprav je bila dogodivščina zanimiva, sem bil vseeno vesel, ko sem pod seboj začutil glavno cesto. Maji sem sporočil, da prihajam. Odpeljala sva do obcestnega postajališča, le nekaj metrov stran sem slikal tablo, ki je vabila v Makarsko. 
Makarska riviera? Kdaj drugič...
Pa ne tokrat, bo treba dati v srednjeročni plan. Ura je bila že blizu polnoči, ko smo se znova pripeljali do kampa v Omišu. Nič nisva spraševala, zgolj parkirala in sama pri sebi sklenila, da je kamp za danes že zaprl svoje vrata. Kot bi mignil, je zmanjkalo tudi naju. 


OMIŠ – 28.4.2012 – Zjutraj sem bil že po tradiciji prvi pokonci. Prijavil sem se in zapeljal v kamp. Našel sem parcelo, ki mi je odgovarjala, nikogar naokoli in lep pogled na morje. Čeprav malo bolj od daleč. 
Trsje ob Cetini
Snel sem kolo in med tem, ko so dekleta še spala, odpeljal proti centru Omiša. Tam sem ujel cesto, ki vodi ob Cetini. Pod stenami ob cesti sem opazil napise, torej prebrano o pravem plezalnem paradižu niso bile zgolj prazne marnje. Peljal sem ob reki, naredil nekaj posnetkov, nato pa ravno na začetku ovinkov in vzponov, zapeljal po ozki cesti navzdol. 
Privid
Ob vikendu sem presenetil domačine, ki so imeli udarniško akcijo. Kaj natančno zidajo, nisem mogel ugotoviti. Sem pa dobil vse potrebne podatke o poti. Ta je res zavila ob reki, markacije so kazale pravo smer. Hodil sem ob regljanju žab, pred menoj se je odpiral pravi pragozd. 
Žabji raj
Reka je leno tekla, ob njej sta bili dve koči. Na srečo ni bilo nikogar. Kajti drugače bi se moral samo še oglasiti bendžo in kriče bi pobegnil nazaj v civilizacijo. Deliverance. Uf. Steza se je odcepila od reke in zavila navzgor. Da je nad menoj cesta sem lahko prav dobro videl. Vse naokoli sebe. 
Zračni pogled na kanjon
Kosovni odvoz odpadkov bi bil tukaj nujen, če bi se seveda kdo hotel prebiti nekaj deset metrov pod asfaltno prevleko. Jaz sem zlezel do nje, tam ugotovil, da sem itak zamočil in zgrešil pot. Hrvati imajo zanimivo označevanje smeri. Za razliko od naših puščic narišejo klasično knafeljčevo markacijo in iz nje zarišejo v smer hoje črtico. Domiselno. 
Brzice
Mimo izvira sem se vzpel na čudovito razgledišče in se začel spuščati nazaj navzdol proti reki. Pri potočku bi skoraj znova zašel, včasih je res dobro malo pogledati naokoli. Ostanki mlinov so kazali na življenje, ki je nekoč napolnjevalo bregove reke. Še bolj so bile zanimive ostaline teras, kjer so nekoč pridelovali marsikatero dobroto. 
Markacije
Človek je ozko dolino zapustil, terase pa je hvaležno zasedlo drevje. Znova ob reki me je pričakalo grozljivo odkritje ob stezi. Velik ptič, mogoče kormoran, se je ujel v fračasto zrasli veji in se zadušil. Njegovi ostanki so bingljali tik ob poti. Presneto, spet sem zaslišal bendžo. Pa res samo v moji glavi? 
Zatrep
Hoja ob reki, ki se je razigrala na brzicah, je bila sicer prijetna. Na jasi mi je navigacija kazala nulo. Poiskal sem škatlico, še dobro, da jo je lastnik tako dobro označil. Vpisal sem se v prazno knjižico in jo mahnil nazaj. Utrujenost se mi je že poznala. Ko sem mimo mrtvega ptiča znova zagrizel v breg, je šlo počasneje. 
Kukavičnica
Pot je bila sedaj že poznana, razgledi pa ravno tako zanimivi, če ne še bolj. Časa za premišljevanje, sklepe, ki jih bom seveda pozabil, če ne pa prekmalu prekršil. Sedaj nisem več zašel, pot je bila znana. Pobegnil sem mimo smeti in znova ob reki nazaj v civilizacijo. Čeprav imam včasih občutek, da je samo še bistveno večja goščava. Skoraj že nepregledna. 
Omiška Dinara
Pri vikendu se je delo že zaključilo, piknik se je ravno razvnemal, prihajali so novi gosti. Jaz sem le pokimal v pozdrav in odpeljal nazaj. Na mestu enega od ponudnikov rafting spustov je mladenka delila vodo udeležencem trekinga. Sem se ustavil, jo milo pogledal in tudi sam odpeljal naprej s steklenico Cetine. Žeja je bila namreč že huda, da bi zjutraj jemal s seboj kaj pijače…zakaj pa? Jojmene. 
Reka
Ustavil sem se še pri gostišču nekoliko nižje in brskal za škatlico. Pa je nisem našel. Ali pa je tudi ni bilo. Kdo bi vedel. Vožnja navzdol proti Omišu, po največji vročini, je bila res naporna. Počasi sem potiskal pedala mimo plezalcev in naprej skozi kraj do kampa. Dekleta so med tem seveda že vstala, naredila zajtrk. Tako na izi. 
Nič drugega nočem...
Tudi sam sem se odžejal in nekaj pojedel, potem pa že vlekel iz boksa plavutke in masko. Zanimalo me je, če je voda kaj mrzla. Seveda je bila. Toda nič zato, saj je občutek mraza zgolj stanje duha. Sem se prepričeval, hitro dihal in brcal. Dekleta na obali so se samo čudila in smejala. Čofotal sem res že daleč od obale, pa mi je bilo vode še vedno komaj do pasu. Raj za male otroke. 
Smajli
Počasi sem se ogrel, nabral nekaj školjk in odplaval nazaj do tolpe mivke na obali. Tudi dekleta so zaplavala, bolj na kratko, pa vendarle. Maja in Ajda sta odšli do avtodoma, midva z Živo pa sva se še martinčkala. Tako dolgo, da me je Živa skoraj zakopala. Se nisem branil, raje sem črpal toploto mivke in se ogreval. 
Čofotanje
Po kosilu smo šli še enkrat v vodo. Odlična in predvsem res učinkovita ohladitev. Živa me je znova zakopala v mivko, dekleti sta na obali zgradili tudi vsaka svoj grad. Kateri je bil lepši? Večno vprašanje. Najverjetneje tisti, ki sem si ga zidal v oblakih. Ko se je zrak že malo shladil, sonce pa je že zehalo, smo se odpravili na sprehod. 
Grad
Šli smo do mesta, se sprehodili po centru in ozkih ulicah starega dela. Nato smo se ločili, dekleti sta se med lizanjem sladoleda odpravili proti avtodomu, midva pa sva se napotila proti stari trdnjavi nad mestom. Do nje je peljala lepo markirana pot, vzpona pa je bilo kar nekaj. Današnji dan je bil kar aktiven. Juhej, je čisto prav tako. 
Omiš in izliv Cetine
Trdnjava je odprta, da je z nje lep razgled na mesto nižje doli, je seveda jasno. Obšla sva vse možne kotičke, splezala tudi na stolp. Nekoč so topovi z gradu predstavljali odlično obrambo mesta in zapirali vhod v dolino Cetine. Dan je ugašal, čas je bil za vrnitev. Odločila sva se za spust na drugo stran. Poiskal sem še škatlico, nato pa sva že zastavila korak. 
Stara trdnjava
V vršnem delu je bilo potrebno nekaj previdnosti, saj je pot potekala po naloženem pesku. Nižje doli, v gozdu, je bila hoja bolj prijetna. Maja je stikala za divjimi šparglji, mudilo se nama ni nikamor. Sedla sva na skalo ob poti in razmišljala, kakšne načrte ima mlada družina, ki se je šele v mraku vzpenjala proti gradu. 
Vasice
Pot se je iztekla na robu parkirišča, tik ob nametanih odpadkih. Hrvati bodo res morali vzeti kakšno lekcijo o čistilnih akcijah. Plezalci so zaključevali z današnjimi vzponi, midva pa sva skozi tunel odhitela na sladoled. Dan se je iztekal, v kampu sta bili dekleti prikovani na televizijo. 
Ožarjeni vrh


SPLIT – 29.4.2012 – Zjutraj sem bil pokonci dokaj zgodaj, korak sem zastavil v smeri Starog sela. Cesti sem sledil do pokopališča, tam pa sledil stezici navzgor proti steni. Vedel sem, da moram priti nad njo, cerkvica na sedlu je kazala, da bo tam prehod. 
Kje je prehod?
Ko je steze zmanjkalo, sem šel naprej malo po svoje, možakar pod steno je dajal vedeti, da bo tam spet pot. In res je bila. Sledil sem ji čez steno, ujel možaka in potem, ko sva razčistila, da nisem domačin in od kod prihajam, rekla še marsikatero. Takšna srečanja so vedno nekaj posebnega, veliko bolj zanimiva kot razlaga naučene vodičke. 
Kapela
Postala sva pri cerkvici, posvečeni Mariji snežni, nato pa je on odšel proti cerkvici Sv. Jurija, jaz pa do Damoklejevega meča. Skalna luska, kjer se samo vprašaš, kaj jo drži na robu stene, je skrivala škatlico. Zanimivo. Kratek premislek o tem kam in kako sedaj, se je končal z vrnitvijo do cerkvice in spustom nazaj pod njo. 
Marija snežna
Sedaj sem sledil stezi, ki me je pripeljala do vasice Staro selo. Pri cerkvi sem reševal uganko. Ni mi je uspelo razvozlati, vseeno pa sem z nekaj sreče našel škatlico pri mali kapelici. In le nekaj minut kasneje, na poti nazaj proti Omišu, z zajetja natočil vodo. Hladno in osvežilno. Cesta se je vlekla, koraki so se vendarle morali izteči. To sem vedel. In res so se. 
Barkača
V kampu nič novega. Dekleta sem presenetil, da še ne odhajamo. Da sem se malo premislil. Tako smo po zajtrku odšli do plaže, z Majo sva zaplavala, pojedli zgodnje kosilo, potem pa res vse pospravili in odpeljali proti Splitu. Navigirali smo do parkirišča malo izven centra, v nedeljo v hiški na vhodu ni bilo nikogar. Mesto v senci je bilo sicer zasedeno, pa nič zato. 
Visoki pogled
Glavno, da je bila senca ob cesti, po kateri smo stopali proti centru in trdnjavi nad njo. Pomorski muzej, ki je sedaj v njej, je ob nedeljah zaprt. Zato smo si ogledali le eksponate, ki rjavijo na dvorišču in si mislili svoje o pogruntavščinah vojnih strokovnjakov. Torpeda, mine, topovi. 
Mesto Hajduka
Med tem, ko sem tičal v trdnjavskem jarku je Maja dekletoma prebrala marsikaj zanimivega o mestu in Dioklecijanovi palači. Potem pa še meni pomagala najti škatlico. Pridna punca. Mestne ulice so nas vodile nižje. Mesto na vsakem koraku kaže, da je predvsem mesto Hajduka. Grbi, napisi. Uvijek čemo samo tebe voljeti. 
Pomorski muzej
Hajduk. Ki je leta 1950 postal prvak Jugoslavije brez enega samega poraza. In istega leta ustanovljena Torcida. Menda najstarejša navijaška skupina v Evropi. Pred palačo nas je pozdravil Meštrovičev monumentalni spomenik Grgurju Ninskem, seveda smo morali tudi mi zagrabiti njegov povsem zlizano svetleči palec na nogi. 
Zbogom, orožje!
Za srečo. Kakšno? Morda za to, da na kakšnem bazenu ne bomo dobili nožnih glivic. Skozi Zlata vrata smo stopili v palačo rimskega cesarja, ki je menda izviral prav iz teh krajev. In si je zato za vrnitev v bližino doma na obali morja zgradil vikend. Malo večjo hiško. Kdo bi mu zameril. 
Zlizani prst
Morebiti tisti kristjani, ki jih je med svojimi preganjanji neke »krive« vere zmetal levom. Če mu niso v maniri svoje vere vsega odpustili. Sprehod po natrpanih ozkih uličicah Malega mista je bil seveda vedno nekaj posebnega. Tudi tokrat. Na trgu pred katedralo sv. Dujma smo ugotavljali, kako so nekdanjo palačo kasneje spremenili. 
Grgur Ninski
Višek sarkazma je seveda, da so mavzolej cesarja, ki je kristjane preganjal, spremenili v katedralo. Ta je bila danes zaprta, neko čaščenje. Zato smo z drugimi turisti le postali pred njo, nato pa stopili v Jupitrov tempelj. Zanimivo, sva rekla midva z Majo. Kr neki pa dekleti. Ajdo smo skoraj morali zvleči v notranjost. Joj, a je spet eden od tistih dni… 
Zlatna vrata
Seveda nam je prodajalec vstopnic šele na izhodu povedal za kombinirano vstopnico in se kislo nasmehnil, da nam denarja sedaj ne more več vrniti. Bi ga najraje postavili poleg obglavljene sfinge pri vhodu. Pa nič zato. Nismo se dali prepričati sprehodu po podzemlju palače. Smo vse videli na posnetkih varnostnih kamer pri prodajalki vstopnic. 
Sv. Duje
Kup bolj ali manj praznih prostorov. In zasoljena vstopnina. Raje smo stopili na rivo, sedli na klopco, zmedli prodajalko sladoleda, da nam je naložila dvojne kepice za ceno ene. Počitek je dobro del. Potem pa smo že stopali proti Marjanu. Zelenemu srcu Splita. Ozke ulice so nas vodile višje, vse do roba mesta. 
Krstilnica
Objel nas je gozd, pokukali smo na nekdanje židovsko pokopališče, stopali vedno višje. Agave pod potjo so razkazovale svoje mogočne cvetove. Presneto, kakšni »štili«, sem se muzal. Maji pa nekako ni bilo do smeha. Le zakaj? Vzpenjali smo se do uravnave, kjer sta dekleti kislo ugotovili, da so igrala šele v izgradnji. Je bil pa zato odprt živalski vrt. 
Riva
Na pobočju Marjana so v nekaj (pre)majhnih kletk stlačili celo medveda, volkove, lamo, opice. Obiskovalci so zavijali z očmi, živali, ki bodo morali svoje življenje preživeti na skopo odmerjenem prostoru, so se jim smilile. Vsaj nekaterim. Drugi so se pačili opicam, grgrali in stokali. Kdo je tukaj večja opica? Se je povsem upravičeno spraševala Ajda. 
Na Marjan!
Čez mljaužent stopnic smo se vzpeli še do razgledišča, od koder se nam je odprl lep razgled na mesto in zaledje. Posedeli smo, našli škatlico, nato pa še eno ob spustu nazaj navzdol. Med tem, ko sem sam namig razumel narobe in lezel visoko v drevo, je Maja že mahala s škatlico. Juhej. Spuščali smo se naprej, vse do rive. 
Prase
Hiteli smo naprej proti katedrali, saj je Maja prebrala, da je ob sedmih maša. Njo je vlekla duhovna rast, mene notranjost katedrale, Živa je zavijala z očmi, Ajda pa se odkrito spraševala, če sva malo čez les. Pa nisva bila. Mladeniča, ki sta spuščala v cerkev zgolj vernike, smo vprašali, kam lahko damo skirco, ki smo jo imeli s seboj. 
Osliček
Na koncu smo jo dali kar za vrata. Stali smo ob slovitih hrastovih vratih in pogledovali po nekdanjem rimljanskem mavzoleju, danes krščanski cerkvi. Oba sloga, oba namena, obe kulturi sta se mešali. Sledili smo maši, Maja je vsaj Živi malo prevajala. Zanimivo. Tudi pridiga. Smo je bili že kar malo potrebni. 
Poljud
Čeprav je bila zelo zagnana, nas za duhovniški poklic ni zagrela. Po maši so začeli vse pripravljati za koncert domačega ženskega pevskega zbora. Pa zanimanja za kulturni večer ni bilo več, šli smo znova na peristil pred katedralo in po postanku v pekarni nazaj proti avtodomu. 
Pogled na Split z vidikovca
Odpeljali smo proti Stobreču, zavili do kampa in po prijaznem pojasnilu varnostnika, da mu damo dokument, potem pa zapeljemo na izbrano parcelo, sklenili, da gremo še enkrat pogledat do Omiša, če bi se dalo izvesti kaj podobnega kot pred dvema dnevoma. 
Malo misto...
Pa je tudi tam tokrat do naju pristopil možakar in pojasnil enako. Jah, pa nič. Znova sva odvijugala nazaj do Stobreča, se nasmejala varnostniku in zapeljala v kamp. Našla sva lepo parcelo v bližini morja. Da je bila prva vrsta bolj ali manj polna, se nisva sekirala. Smo imeli namen naslednji dan dokaj zgodaj znova na pot. Torej bo čisto v redu.
Katedrala


KLIS, SALONA – 30.4.2012 – Zjutraj sem odšel do recepcije, uredil prijavo in takoj tudi plačilo. Hkrati sem izvedel kako je z odpiralnimi časi. Kar pa se je izkazalo za zelo relativno, saj smo res povsem točne podatke dobili šele na kraju samem. Po zajtrku smo odšli do plaže. 
Plaža v Stobreču
Zaplaval sem, za mano pa tudi Maja in Živa. Ajda se je tokrat takšnim užitkom odpovedala, zgolj opazovala nas je s plaže. Strinjali smo se, da je tukaj voda še bolj mrzla. Kar niti ni čudno, saj je bila tudi globina dosti večja. Pogreli smo se na toplem soncu, z vremenom smo imeli res srečo. Potem pa pospravili stvari in odpeljali. 
Mrzlaaaa!
Med vožnjo proti antičnemu mestu Salomi smo uzrli akvadukt preko katerega je nekdaj tekla voda proti domku Dioklecijana, nato pa začudeno izvedeli, da je Salona odprta do sedmih. Torej gremo do Klisa, saj je tam trdnjava odprta zgolj do štirih. Prav. Dobili smo napotke za pot, jim sledili in pod trdnjavo zaradi grozeče nizke višinske omejitve na parkirišču, pustili avtodom za cesto. 
Trdnjava v Klisu
Vzpeli smo se do vhoda. Kjer bi verjetno, tako kot družina pred nami, obrnili. Če ne bi za nami prišel nekdo, ki je malo bolj umetelno segel skozi vrata, jih odprl in odšel v trdnjavo. Nam pa naročil, naj jih kar pustimo odprte. Tako smo tudi naredili, se sprehodili po trdnjavi, uživali v razgledih z obzidja vse naokoli. 
Pogled proti Splitu
Split, morje, otoki. Trdnjavo obnavljajo, delavci so bili na delu, za nas se niso zmenili. Pokukali smo v vsako luknjo, prebrali spominsko ploščo o (kratkotrajnem) zavzetju trdnjave, ki so jo sicer dolgo zasedali Turki. Majhni stolpiči so bili zanimivi. Nismo bili čisto prepričani ali so bili namenjeni zlivanju vročih tekočin po zavojevalcih ali primitivnim straniščem. 
Kula
Vodnjaki niso bili prav globoki, domnevali smo, da so zgolj odprtine do cistern pod gradom. Ko smo znova prišli do izhoda, je bil v hiški domačin, ki mi je zabrusil, da se »plača ulaz«. Nisem mu ostal dolžan in sem odgovoril, da se sigurno plača »ulaz« a ne »izlaz«. Nato sva se nasmehnila eden drugemu, plačal sem, kar je bilo treba, ne glede na to ali bi to štel kot vstopnino ali izstopnino. 
Mandlji
Zato smo dobili prospekt o gradu, dovoljenje, da narabutamo lovor na bližnjem lovorjevem grmu in predavanje o letošnji zimi v teh krajih. Mraz in številne slike zasneženega Klisa. Brrr. Povrh smo izvedeli tudi to, da je trdnjava danes uradno zaprta, vanjo nas je spustil delovodja. 
Trdnjavo počasi obnavljajo...
Sogovornik, ki je ob našem prihodu kofetkal v kavarni na izhodišču, pa se je teh nekaj metrov do vhoda potrudil zgolj zato, ker je pričakoval skupino mladih. Te smo na poti navzdol tudi srečali. In pri avtodomu ugotovili, da nas je domačin skoraj zaparkiral. 
Osvajalci
Na milimetre je šlo, da sem se izvil iz objema in nato sit ožin sklenil, da ne bom obračal, temveč sem se v dolino spuščal kar naravnost. Ožja in bolj zavita cesta, je bil njen opis, ki sem ga dopoldan dobil v Saloni. Pa ni bilo sile. 
Ostaline preteklosti
Zgolj spodnji konec je bil v velikem delu razkopan. Obnova kanalizacije. Nič posebnega. Če pa sem se zaradi odločitve še kaj jezil, me je to minilo, ko sem prispel do ceste po kateri smo se vzpenjali. Sedaj se je po njej namreč navzdol vila kolona. Smo jo z mojo izbiro uspešno preskočili. 
Gugalnica
Parkirali smo pred Salono, z Živo sva raziskala bližnjo lokalno prodajalno, po kosilu pa smo zakorakali proti vhodu. Že pred njim smo si pogledali Manastirine, ostanke starokrščanskega pokopališča z množico sarkofagov, od preprostih kamnitih do precej bolj umetelnih z reliefnimi stenami. 
Manastirine
Nekatere so nas prav navdušile, hodili smo okoli njih in tako dali skupini mladih, da je pred nami odžuborela skozi vhod. Plačali smo vstopnino, blagajnik, ki je precej tenko piskal, nam je pri otrocih pogledal skozi prste. Po pravici povedano pa je bilo še tisto, kar smo dali preveč. 
Detajl enega od sarkofagov
Zakaj? Cel kompleks je dokaj zaraščen, visoka trava prerašča ostaline preteklosti. Ker ni ograjen, ga uporabljajo prebivalci okoliških krajev za trimčkanje, nočne zabave in sprehode svojih psov. Zatorej ga krni tudi kar nekaj odpadkov. Škoda. Ker je kompleks sicer res zanimiv. 
Faca
Mimo Tusculuma smo torej stopili proti amfiteatru, ki leži nekoliko odmaknjeno. Tam so potekale gladiatorske igre, nekoč zelo priljubljena zabava. Še posebej, če so lačni levi preganjali kakšnega nadškofa. Krščanska cerkev je bila v času Dioklecijana dokaj nepriljubljena zadeva. 
Tusculum
Skušali smo podoživeti huronsko vpitje, stisko umirajočih in slavo junakov. Sam sem se seveda odločil predvsem za slednje. Stopil sredi z deteljo bogatega gladiatorskega prizorišča in užival v vzklikih redke množice. Bolje rečeno treh gledalk. No ja, naslednjič bo sigurno bolje. Če ne bo lev preveč lačen. Ups. 
Pljuvalnik
Sprehodili smo se do nekdanjih tribun, nato pa odšli nazaj, se ustavili pri Kapljuču, starokrščanskem pokopališču z baziliko, posvečeno petim mučencem in nadaljevali hojo do gledališča in foruma. Tik ob hitri cesti, sredi povsem zaraščenih tribun nismo mogli doseči nekih kulturnih užitkov. 
Amfiteater
Tudi Maje nismo prepričali, da bi na nekdanjem odru odigrala kakšno predstavo ali vsaj preverjala, kako je publika nekoč slišala kričanje zabodenega igralca. Pa nič. Šli smo skozi vrata Porta Cesarea, ki so poleg srednjega vhoda za vozove imeli še dva stranska za pešce. In so ga nekoč imeli tudi namesto slavoloka zmage. 
Ostanki gledališča
Točno se je videlo, kje so nekoč sedla vrata. Tokrat jih ni bilo, pa tudi branilcev ne. Vstopili smo v mesto, šli mimo petih mostov do term. Žal danes niso delovale. Čeprav smo si kar predstavljali, koliko užitka so nekoč nudile meščanom. Imele so vse od garderobe, fitnesa, sobe s hladno vodo, sobe s toplo vodo, masaže, savne. Ni da ni. 
Pet mostov
Seveda tudi kristjani niso zanemarili teh prostorov, so jih uporabljali še naprej. Poleg term so ostanki Centruma Episcopale. Nekdanji krščanski center je bil res pravi verski kompleks, sestavljen iz dveh bazilik in vrste drugih, verskemu pouku potrebnih stavb. Sprehodili smo se med ostanki, obzidja so kazala, kakšna je bila nekoč razporeditev. Mogočno. 
Nenavadni frizerski dosežki v Rimskih termah
Skozi drevored smo se napotili proti izhodu in šli še do Marusinca, ostanka še ene bazilike in grobov okoli nje. Presneto, tu pa je bila velika koncentracija cerkva na relativno majhnem prostoru. Saj se v nedeljo nisi mogel odločiti v katero bi šel poslušat pridigo. Vrnili smo se do parkirišča, zapeljali na glavno cesto in sledili osmici proti Zadru. 
Centrum Episcopale
Vse do Vodic, kjer smo po postanku na bencinski črpalki zapeljali v kamp. Na recepciji ni bilo več nikogar, tudi prav. Jaz sem zvečer naredil še pohod do Vodic, se sprehodil po centru, v restavraciji je igrala in pela dekliška dalmatinska klapa. Zvonki glasovi so me spremljali tudi, ko sem se zgubil v ozke ulice, našel pri cerkvi škatlico in nato šibal do kapelice, malo izven mesta. 
Marusinac
Me je vleklo še naprej, pa sem se premislil in vrnil do avtodoma. Je bil dosti dolg in naporen dan, čas za spanje!


ZADAR – 1.5.2012 – Zjutraj smo bili zgodaj pokonci, zapeljal sem proti glavni cesti, naredil postanek pri še eni kapelici, nato pa pri starokrščanski baziliki v bližini počakal, da so se tudi drugi začeli zbujati. Z Ajdo sva se sprehodila po ostankih stare gradnje, v krstilnici iskala škatlico, ki pa je očitno izginila. 
Starokrščanska bazilika v bližini Vodic
Potem pa sem že peljal nazaj, pri Vodicah zavil na stransko cesto in parkiral pod hribom Okit na katerem stoji cerkev Gospe iz Karmela. Moja želja od dneva poprej. Z Živo sva opravila romanje ob križevem potu do vrha, od tam občudovala razgled in si ogledovala zanimivo cerkev. Že tretjo tu gori. 
Okit
Prvo so podrli Italijani, drugo JNA, tretja bo morebiti zdržala dlje. Nazaj grede sva v škatlico položila ročno narejeni križ, nato pa smo po zajtrku pod hribom že peljali proti Zadru. Kratek postanek v kraju Pakoštane, nato pa smo že iskali mesto za naš avtodom v Zadru. 
Drevo, polno roženkrancev
Do želenega nismo našli prehoda, pa nič zato, saj je bilo polno, kot smo videli kasneje. Zato smo parkirali pred starim delom, na velikem in praznično brezplačnem parkirišču. Sprehodili smo se do parka kraljice Jelene Madijevke, kjer je bil v času Rimljanov amfiteater in najvišjega kuclja sredi njega. 
Zadar
Nato šli čez trg petih vodnjakov do kopnih vrat in nato po mestnih ulicah mimo trga pred Arheološkim muzejem in cerkvijo sv. Marije do vodnih orgel. Seveda smo posedeli ob njih, čeprav je gneča turistov preprečevala tisti pravi užitek ob nenavadnih zvokih, ki jih ustvarjata valovanje morja in zrak. Sonce je prav pripekalo. 
Kopna vrata
Vrnili smo se do samostana in cerkve sv. Marije in se odločili za ogled muzeja cerkvenih zakladov. Monštrance, kelihi, bogastvo. Ob relikvijah smo kar malo zavijali z očmi. Koščice in organi, domnevno svetnikov in mučencev, v okovanih posodicah iz srebra, zlata in bolj ali manj dragih kamnov. Nekatere v obliki organa, stopala, roke, oprsja. 
Morske orgle
Le kdo bi verjel, da niso spretni trgovci bogaboječim iskalcem tovrstnih artefaktov podtaknili marsičesa. Toda to sploh ni bil presežek tega muzeja. Ta je bil dejansko v nunah, ki nadzorujejo obiskovalce in jim hkrati podajo pojasnilo, če to le želijo. Samo vprašati moraš, namigniti. In potem lahko poslušaš, kolikor dolgo hočeš. 
Kaj pa se tukaj sliši?
Izvedeli smo vse o sv. Kerševanu, prodaji njegove roke, sv. Piju in seveda sv. Juriju. Zgodovina Zadra, križarski pohodi, osvajanje mesta, Benetke in njihove spletke. Ma, zgodovina cele Hrvaške nam je bila na voljo. Samo poslušati smo morali. Dekleti sta se počasi naveličali, nekoč skupni jezik jima je tuj. 
Cerkveni zakladi
Celo sam sem imel obširne razlage že počasi zadosti, sprašujoč se, kje pod kuto je skrit gumb za izklop sem v primernem trenutku odšel naprej. Maja je med tem izvedela še marsikaj, hote ali ne, tudi vse o goreči cerkvi in reševanju slike, ki smo jo videli nadstropje višje. Tudi tu je starejša nuna z veseljem odgovorila na vprašanje. 
Relikviarij
Sprehodili smo se med slikami, nato pa znova na ulici iskali pot proti sv. Šimetu. Cerkev je bila zaprta. Domačin, ki je prišel mimo je potarnal, da sploh ne ve, če je kdaj odprta. V bližnji galeriji pa so znali povedati, da je ogled sarkofaga svetnika možen zjutraj in zvečer. Tako nekako. Kakšnega točnega urnika niso vedeli, na cerkvi tudi ni nič pisalo. 
Krona svetega Šimeta
Kr neki, sem se jezil. In po drugi strani spoznaval, da še vedno nisem čisto padel v dalmatinsko ležerno sceno. Dekleta so imela puhtenja vročine tlaka mestnih ulic zadosti, odšla so do avtodoma, kamor sem prišel tudi sam z ovinkom do parka v naselju Vruljica. Izvili smo se iz mesta in peljali proti Starigradu. 
Mestna straža
Cesta je bila dokaj prazna, težav ni bilo. Zapeljali smo v kamp in malo čarali. Prva vrsta je bila seveda polna, pa nič zato, raje smo našli mesto v senci, pod borovci. Z Majo sva si malo skočila v lase ali je bolj naravnost, če avtodom stoji z zadkom meter višje ali nižje. Kot da bi bilo to kaj važno. Med tem ko je pripravljala kosilo, sem znosil ven stole in mize. 
Kamp Paklenica
Po kosilu smo kar obsedeli. Čisto nič se nam ni dalo. Vročina. Končno smo le zbrali toliko moči, da smo se premaknili na obalo in skočili v vodo. Mrzla itak. Ravno prava za osvežitev v teh vročih dneh. Presenetilo pa me je, da na morskem dnu ni bilo skoraj nič zanimivega. Sivina. Nenavadno. No ja, pa nič. 
Obala
Komaj dobro iz vode sem skočil na kolo in se odpeljal do Male Paklenice, na vhodu našel škatlico, potem pa že bicikliral nazaj. Za kaj več nisem imel volje, pa tudi fotoaparat sem pozabil v kampu. Bo ostalo za drugič. Večer je minil kot bi mignil. Najprej se je iskrilo. Ajda in njene domislice so dvigale že tako visoko večerno temperaturo. 
Živa uživa
Tako sva z Živo odšla naprej, smer kula. Živa mi je med potjo razložila marsikaj o šoli, sošolkah, prav zanimivo jo je bilo poslušati. Pri Večki kuli sem najprej prebral legendo o Pasoglavcu, nato pa še vse o samem stolpu, pomenu in zgodovini. Mladi, verjetno Poljaki, so si v notranjost nosili dračje in kurili ogenj. Večerni veter je bil res kar hladen. 
Martinčkanje
Ravno sva hotela nazaj, ko sta nama nasproti prišli tudi Maja in Ajda. Počakala sva, da sta si tudi onidve pogledali kulo, nato pa smo skupaj odšli nazaj. No ja, z nekaj razmika, Ajdina jeza se še ni pohladila. Vroči dan nas je izmučil. Torej hitro v posteljo, jutri je nov dan. 
Večka kula


VELIKA PAKLENICA, POT DOMOV – 2.5.2012 – Ure si nisem nastavljal. Ko se bom zbudil, se bom. In sem se. Petnajst čez pet. Bi vstal, ne bi? Seveda sem, zagrabil stvari, skočil na kolo in se odpeljal proti vhodu v park. Bicikliral sem še naprej in kolo prislonil malo pred hiško GRS. 
Velika Paklenica
Plezališča so še samevala, zgolj moje sopihanje je bilo slišati. Šibal sem pod Aniča kukom, zavil proti Maniti peči. Vedel sem, da je še zaprta, pa nič zato. Smo bili notri že pred nekaj leti, danes sem hotel pred njo zgolj narediti fotko. In se naužiti razgledov na ostenje privlačne stene na drugi strani doline. Tudi postanek mi je čisto godil. 
Aniča kuk
Potem pa znova navzdol, na pot proti planinskemu domu. Hodil sem mimo ostankov mlina, Lugarnice, poiskal dobro skrito škatlico, nato pa mimo zaprtega doma iskal pot proti Sklopini. Je minilo preveč let, zato sem se kar malo popraskal po glavi, kje bo prava pot. Malo višje se je slišalo glasno govorjenje, prepričevanje, skoraj bi lahko vtaknil roko v ogenj, da prepir. 
Krota
Nisem se spuščal v vročo debato, mi je pa nasvet domačina še kako prav prišel. Steza me je pripeljala prav do ostankov vasice pod previsno steno. Mimo Ramićev sem se vračal do planinskega doma in navzdol. Srečeval sem prve pohodnike, tudi glasovi iz stene so dajali vedeti, da se je za plezalce dan začel. 
Sklopina
Opazoval sem jih, kot pajke pripete v steno in se sam pri sebi spraševal, zakaj nisem nekje tam gor. Je bil zavoj pred leti usodno napačna odločitev? Ali zgolj še bolj prava pot do istega cilja. Kdo bi vedel? Morda bo nekoč čas, da odgovor poiščem kar sam. Tudi na parkirišču se je že dogajalo, vrvi so silile visoko v steno, smeri različnih težavnosti so se polnile. 
Planinski dom
Sedel sem na kolo, pokimal redarju parka, ki je nekoliko nižje čakal, da usmeri nova vozila. Pri odcepu za Paklenički mlin sem zmotil mir soteske z ušesa parajočim zaviranjem. Res bo treba zamenjati zavore, kar je preveč je pa le preveč. Odpravil sem se mimo razbrazdanih skal in številnih škrapelj do ostankov utrdbe Paklarić. 
Reka Paklenica
Danes je to seveda predvsem čudovito razgledišče, Starigrad, Velebitski kanal in otok Pag so kot na dlani. Našel sem škatlico, nato pa odhitel navzdol do kolesa in mimo vhoda v park proti kampu. Dekleta so že vstala. Poravnal sem račun na recepciji kampa, nato pa smo po zajtrku šli zaplavat. No ja, vsaj nekateri. 
Starigrad s trdnjave Paklarić
Po kosilu smo šli v vodo še enkrat, se stuširali, nato pa pomahali morju. Avtodom je bil pripravljen za odhod. Počitnice so se zaključevale. Jadranska magistrala nas je vodila proti domu. Ovinkasta, brezčasna, razgledna, kot da je nikoli ne bo konec. 
Paklenica
V Selcah smo naredili postanek. Da sem se malo pretegnil, raztegnil, sprehodil. In v Bakarcu, da smo končno oddali kartice. Nad Bakarjem, za razgled. In nič več. Smo se bali zastojev na meji. Pa jih ni bilo, kot bi mignil smo spet govorili po domače. 
Skala
Zgolj še en postanek je bil potreben. Nad Postojno. Ravbarkomanda. Za prijetno srečanje ob škatlici. Kar zbirali smo se, novi in novi zakladolovci so prihajali. Z različnih vetrov. Na poti proti domu. Pomahali smo si, nato pa že peljali naprej. Proti domači luki.
Nič, dosti morja, gremo domov!

Ni komentarjev:

Objavite komentar