ODHOD V AVSTRIJO –
24.6.2011
– Popoldne je bilo živahno. Minilo je v pripravah na odhod. Šole je bilo konec,
začenjale so se nam letos dokaj krajše počitnice. Ajda je imela popoldan še
podelitev spričevala v glasbeni šoli. Udeležili smo se ga kar vsi. Potem smo še
nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. Tako se je čas
odhoda znova odmikal, ura je bila že okoli desetih, ko smo se končno odpeljali.
|
Jutro |
Peljali smo do počivališča Polskava, kjer sva z Majo malo brskala za zakladkom,
potem pa nadaljevali do Maribora, tam zavili proti pokopališču Tezno, parkirali
in že kar krepko čez polnoč sva tudi midva z Majo zaspala.
MÖNICHKIRCHEN, ST.
CORONA, SEMMERING – 25.6.2011 – Zjutraj se nismo pretirano obirali.
Odpeljali smo znova proti avtocesti, vozili do bencinske črpalke pred mejo,
natočili gorivo, jaz pa sem hitro poiskal še majhen zaklad.
|
Kaj pa fotr spet dela? |
Vožnja proti Gradcu
je bila na razrukani avtocesti dokaj stresna, naprej v smeri Dunaja pa bolj kot
ne dolgočasna. Ustavili smo se še na enem parkirišču. Le na kratko, da sem
znova pobrskal po skalah ob cesti, nato pa že navigirali proti Mönichkirchnu.
|
Temni oblaki nad Mönichkirchnom |
Parkirali smo pri žičnici, pripravili vse, kar smo potrebovali in odšli po
karte. Vožnja navzgor nam je že odkrivala potek proge, po kateri naj bi se
peljali z velikimi rolerji oziroma skircami. Na vrhu žičnice smo se sprehodili
do gostišča na planini Mönichkirchen.
|
Juhuhu, igrala! |
Dekleti sta skočili na igrala, midva z
Majo pa sva pokukala na bližnji ribnik. Potem pa sem si zaželel, da bi šel še
malo višje. Živa je takoj odločno rekla, da je hoja niti malo ne zanima, Ajda
pa je bila takoj pripravljena na sprehod. Odšla sva po travniku navzgor, pozimi
je tu smučišče.
|
Pogledaš skozi luknjico in zagledaš... |
Malo pod vrhom žičnice Schwaigbahn sem ugotovil, da je v
bližini skrit zaklad. Zanimivo. Še bolj zanimivo je bilo, kako priti do njega.
Ob robu smučišča je bila skala z luknjo. Ko si pogledal skozi njo, si ugledal
večji balvan, na katerem je bil izklesan ptič, okoli njega pa nekakšna roža.
Blumenvogel.
|
...Blumenvogel! |
Zaklada ni bilo težko najti, pa obisk ni prav pogost, kot sva
ugotovila. Mimo vrha žičnice sva se spuščala navzdol nazaj na planino.
Pogledali smo še osličke v ogradi blizu žičnice, ju pobožali, nato pa že
izbirali najboljše skirce. Zavoro so imele nožno. Ker je vožnja potekala po
makadamski cesti, sploh ni bilo težav.
|
To pa je skirca, kot se zagre! |
Šibali smo kot za stavo, ustavili smo se
le, če je bilo treba narediti posnetek. V zadnjem delu sem bil s fotkanjem tako
zaposlen, da so me dekleta prehitela. In drvela tako, da sta se tako Ajda kot
Živa na koncu zvrnili. Pa ni bilo hudega, dve ali tri praske, nič več.
|
Evo, tudi miže znam! |
Vrnili
smo rolarje in se odpeljali naprej proti St. Coroni. Tam smo želeli preizkusiti
letno sankališče. Oblačno nebo nas je malo skrbelo. V sveti Coroni imajo namreč
bob stezo, po kateri se voziš z vozičkom samostojno. Ker ob vlažni progi zavore
ne primejo, bi ob dežju vožnja odpadla.
|
Obvladamo! |
Parkirišče je bilo kar polno, vseeno pa
smo še našli prosto mesto. Navzgor smo se odpeljali s počasno enosedežnico.
Sankališče se začne pri srednji postaji, mi pa smo z vožnjo nadaljevali do
vrha. Tam nam je prijazni žičničar pomagal, da smo skočili s sedežev in se mimo
koče napotili do poti navzdol.
|
St. Corona |
Mene je sicer vleklo na hrib, do Kampsteina je
tablica obetala le pol ure hoje. Toda kaj, ko je bilo nebo povsem zakrito s
težkimi oblaki. Moče si res nismo želeli. Zato sem se pridružil puncam in
skupaj smo odšli navzdol. Travniki so bili vsi v cvetju, Živa se je kar ulegla
med rožice.
|
Cvetoči travniki |
Maja je namignila, da je pod žičnico videla lisičke. Ko smo se ob
misli na gobovo juho že začeli oblizovati, pa je pripomnila, da v spodnjem
delu. Tam bomo samo zdrveli mimo. Kaj se more. Nekdo si je v bližini naredil
vikend, okoli bazenčka pa je bilo kup palčkov in drugih pravljičnih bitij.
Kičasto.
|
Kje so bremze? |
Že smo bili na vrsti, dežja še ni bilo, torej gremo. Zagrabili smo
vsak svoje sanke, sedli in po kanalu oddrveli v dolino. Zavirali smo komaj kaj,
letelo je kot strela. Najprej sem v dolino pripeljal jaz, zagrabil fotoaparat
in slikal dekleti in Majo, ki so peljale za menoj. Fino. Med kosilom smo
razmišljali kam naprej.
|
Živček |
Odločili smo se, da gremo pogledat do farme bikov. Ob
pogledu na uro smo sicer videli, da smo vodenje zamudili, mogoče bo pa danes še
kakšno. Ozka, strma in zavita cesta, nas je pripeljala do gostišča na sedlu.
Vendar smo tam izvedeli, da ni najavljena nobena dodatna skupina in da tako
vodenj danes ne bo več.
|
Zauberberg |
Pridite jutri…pa jade, bomo že drugje. Nič zato. Mogoče
pa kdaj drugič pridemo pogledat 1800 kil težkega bika. Spustili smo se proti
Gloggnitzu in zavili v smeri Semmeringa. Tam smo na sedlu zavili na veliko
parkirišče in parkirali.
|
Pogled z razglednega stolpa nad Semmeringom |
Takoj je bilo videti, da je tu vse v znamenju gorskega
kolesarstva in predvsem spustov s kolesom. Mi koles nismo imeli s seboj, pa nič
zato. Čakal nas je spust s skircami. Sedli smo na žičnico in se odpeljali
navzgor. Med vožnjo smo opazovali norije fantov na kolesih, postalo pa nam je
tudi jasno, kje se bomo peljali mi. Divje.
|
Presevanje |
Ko smo prispeli pod Hirschenkogel,
smo najprej zlezli na razgledni stolp in se razgledali naokoli. Tokrat je
zakladek, skrit pod vrhom stolpa, našla Maja. Videti je, da postaja
specialistka za mikrote. Živa je imela hoje zadosti, zato sva šla zgolj midva z
Ajdo do sedla v smeri Erzkogla pogledat za še enim zakladkom.
|
Mi smo pripravljeni |
Uspešno sva ga
našla, nato pa odkorakala nazaj do vrha žičnice. Tam smo dobili čelade,
prevzeli rolarje, dobili napotke in že drveli proti startu. Družinska proga bo
za vas kar prava, je rekel žičničar. Pa še kako prav je imel. Najprej nas je
čakal spust po makadamski poti s kar nekaj obvozi mimo jarkov.
|
Že gremo... |
Nato pa ovinek,
pri katerem sva bila maloprej z Ajdo in vrtenje s spuščanjem na lesenem
toboganu. Znova na stezi pa smo šibali po deloma kamnitem kanalu, ki je bolj
povzročal težave naši psihi, kot pa širokim krampastim kolesom pod nami. Malo
je šlo celo navzgor, skozi zmajevo žrelo, pa spet navzdol po makadamski poti.
|
Ovinek |
V
zadnjem delu je bilo res razrukano, dekleti sta šli del poti raje peš. Je bil
spomin na padec v Mönichkirchnu le še preveč živ. Še zadnji metri mimo fantov,
ki so v dolino drveli s kolesi in že smo rolarje oddali na nosilce. Dan se je
zaključeval, večerilo se je že. Blizu nas so parkirali še trije avtodomi. Ob
miru na sedlu smo se tudi mi zlahka odločili, da ne hodimo dalje.
|
Pod lesenim stolpom |
Med tem, ko
je Maja pripravljala večerjo, sem jo mahnil naokoli. Našel sem zasneževalne
naprave, razrukano hišo, nekdanje gostišče Schutzhaus Semmering in pa opuščeno
pokrito kopališče iz prve polovice prejšnjega stoletja. Vsi kraji so bili
seveda povezani z iskanjem. Pa čeprav nekateri precej sesuti in zaraščeni.
|
Zadnji del spusta |
Ko
sem od Maje dobil SMS sporočilo, da se mi en multi cache hladi v avtodomu, je
bilo seveda treba nazaj. Po večerji smo z Ajdo in Majo naredili obhod po sedlu,
si pogledali, kako je bilo tu videti nekoč, oblezli spomenike in poklepetali z
Nemcem iz sosednjega avtodoma. Kar hladno je bilo.
|
Na sedlu |
Ko smo prišli nazaj v
avtodom, sva z Živo po večerji udarila eno igro monopolija, Ajda jo je
nadaljevala namesto mene. Ko je utrujenost zmagala, smo zlezli v posteljo.
Ponoči je po strehi začelo škrebljati.
KAMELTHEATER, STIFT
LILIENFELD, EIBL JET – 26.6.2011 – Ponoči je lilo in tudi zjutraj ni bilo nič
bolje. Tako je bila hitro sprejeta odločitev. Hribi itak odpadejo, gremo v
živalski vrt.
|
Weisser Zoo |
Čeprav sva še dan prej dekletoma dopovedovala, da se toliko
kilometrov zaradi nekaj kamel ne splača narediti, smo bili sedaj vsi čisto
srečni in zadovoljni. Z glavne ceste smo pod Semmeringom zavili v smeri
Mariazella. Cesta je bila odlična, potekala je po dolini, nobenih vzponov in
spustov.
|
Mucka |
Le za konec, tik pred Kernhofom, je bilo treba zlesti na sedlo in se
na drugi strani spustiti znova v dolino. Nič posebnega. Parkirali smo na travniku,
parkirišče je namenjeno gostom živalskega vrta, v bližini našli en mikro…hm,
manija. Potem pa že stopali do vhoda.
|
Malo sem že zaspan |
V kartico je bil vštet ogled živalskega
vrta, čez nekaj minut pa je bil možen tudi ogled belih tigrov s pomenljivima
imenoma Siegfried in Roy. Z doplačilom seveda. Dekleti sta bili navdušeni, zato
sta dobili vsaka eno karto in odšli na ogled. Jaz sem ju opazoval od daleč,
Maja pa je med tem raziskovala kletke naokoli.
|
Snežni leopardi |
Ko sta se dekleti vrnili, polni
vtisov, predvsem pa fotografij, smo odšli do snežnih leopardov, kjer je tudi
potekala neke vrste predstava. Nič posebnega. Nekaj dima, barv in razlage Don
Camila o živalih. Med tem sta leoparda dobila nekaj koščkov mesa, potem pa leno
polegla pod ograjo.
|
Je še kaj malice? |
Nad ogrado s kozorogi smo se vzpeli na razgledišča nad
živalskim vrtom in preko zanimivega vršička na drugi strani znova prišli do
živali. Nosni medvedi, zajci mara, ovce, koze, kenguruji, med njimi tudi en
albino, servali, alpake. Zanimivo, lepo umeščeno na pobočje hriba nad vasjo,
toda v bistvu dokaj majhno.
|
Vzpon proti razglednemu stolpu |
No ja, dekletoma je bilo všeč in to največ šteje.
Ustavili smo se tudi pri mini živalskem vrtu, kjer so kraljevali morski
prašički. Seveda je bilo navdušenje veliko, dekleti bi takoj imeli kakšnega
doma. Razmišljali smo, kam naprej. Da gremo na letno sankališče Eibl Jet je
bilo tako že odločeno.
|
Še ena mucka |
Toda časa je bilo dovolj, lahko bi se še vmes kaj
ustavili. Pa gremo v Lilienfeld, sva z Majo odločila, dekletoma pa ni preostalo
drugega, kot da se strinjata. Peljali smo do vasice in skoznjo navigirali do
parkirišča za obiskovalce. Dosti veliko in skoraj povsem prazno.
|
Albino kenguru |
Skozi vrata
mogočnega samostanskega poslopja smo se sprehodili do notranjega dvorišča in
tam zavili v cerkev. Meni ni bila preveč všeč, je bil le premočan kontrast med
belimi stebri in črno barvo prižnice, oltarjev, kora. Da o zlatih angelčkih in
svetnikih ne govorimo.
|
Stift Lilienfeld |
Vratar nas je spustil do križnega hodnika. Sprehodili
smo se po njem, se ustavili v kapitlju in ob vodnjaku. Vrtnice na sredini vrta
so odsevale v soncu, ki se je uspelo prebiti skozi oblake. Ven grede smo se v
trgovini zadržali bolj na kratko, potem pa že peljali naprej proti Türnitzu.
|
Notranje dvorišče samostana |
Tam smo zapeljali do parkirišča pri Eibl Jetu. Cesta je bila v redu, le zadnji
del malo ožji. Tu nas dež ni skrbel, saj sankališče deluje v vsakem vremenu. Ko
se je gneča ravno malo razredčila, smo odšli do tračnic tudi mi. Žičnica nas je
popeljala na vrh proge, od koder smo zdrveli v dolino.
|
Križni hodnik |
Jaz nisem skoraj nič
zaviral, za mano je peljala Maja, kmalu za njo je prišla tudi Živa. Le Ajdo smo
morali malo čakati. Je čisto preresno vzela napise ob proti, ki so zahtevali
zaviranje. Pa nič zato. Z dekletoma sem odšel še do ribnika v bližini
parkirišča, nato pa smo odpeljali proti vasi in na parkirišču ob glavni cesti
parkirali.
|
Živa drvi navzdol |
Živi se sicer ni preveč dalo z nami, vendar je končno le popustila.
Kratek sprehod nam že ne bo škodil. Do centra ni bilo predaleč, pri cerkvi in
vodnjaku poleg, smo se malo ustavili, pokukali v cerkev in celo v telefonsko
govorilnico, nato pa čez mostiček, ki ga je oblikoval učenec slovitega arhitekta
Hundertwasserja, prišli do športnih igrišč in precej opuščene železniške proge.
|
A je že konec? |
Tam so tudi bazeni. Vendar nas ob današnjem hladnem vremenu v vodo ni nič
vleklo. Pa tudi sicer so bili bazeni videti precej zapuščeni, nobenih kopalcev
nismo opazili. Odpeljali smo se nazaj v smeri Hochenberga, tam zavili na precej
sumljivo ozko cesto, ki se je kasneje izkazala za kar uporabno bližnjico. Še
več. Pripeljala nas je do zanimivega slapu, čisto blizu ceste.
|
Če piše bremzaj, jest bremzam! |
Parkiral sem in
z Majo in Ajdo smo se sprehodili do Schleierwasserfalla. Zanimiv pahljačast
slap je drsel navzdol. Posedeli smo ob vodi, užili nekaj miru, nato pa
odločili, da gresta do velikega slapu najprej Maja in Ajda, jaz pa ostanem z
Živo. Pregovoril sem jo, da sva odšla do bližnjega slapu, saj res ni bilo
daleč. Potem pa je ni bilo možno več premakniti nikamor. Tudi prav, sem rekel.
|
Kot je videti, je jezerce ob parkirišču srfarski raj... |
Dal sem ji radijsko postajo in jo še jaz mahnil proti dvajset minut oddaljenemu
»velikanu«. Ko sem se vzpel skozi sotesko mimo manjšega slapu, sta mi nasproti
prišli Maja in Ajda. Obrali sta nekaj gozdnih dobrot malo višje in poročali, da
je slap v soteski »taveliki«. Pa jade, najprej nisem mogel verjeti. Pa se je
izkazalo, da imata kar prav. Nič posebnega, smo nekoliko razočarani zavihali
nos. Pogledal sem še malo naprej, nato pa za dekletoma šibal proti avtodomu.
|
Türnitz |
Odpeljali smo naprej, se strmo vzpenjali, navigacija se je zgubljala in na
koncu čisto zmrznila. Presneto, sem se jezil, ravno v najmanj primernem času.
Na prvem razcepu smo zavili narobe, pa kmalu ugotovili napako in obrnili.
Vozili smo gor in dol, visoko nad dolino. Ko smo pripeljali do gostišča pri
mrzli piški (Kalte Küchl), smo bili spet v dilemi. Obrat in vrnitev do
parkirišča, kjer je že stalo nekaj avtodomov.
|
Pri mostu |
Prav idilično mestece. Toda mi
smo hoteli še naprej. Navigacija pa nič, smerokazi neuporabni. Z Majo sva
tuhtala in tuhtala in na koncu prišla do ugotovitve, da smo pred obratom zavili
kar prav. Takrat pa je ravno za nami parkiral kombi. Pa dajmo še domačine vprašati,
sem si mislil. Na vprašanje sem dobil odgovor v dokaj podobno polomljeni
nemščini.
|
Schleierwasserfall |
Takrat pa je poleg že prišel kolega mojega sogovornika…šta je, šta
'oče. E, zemljaci…pa Slovenac, zar nisi video registrsku, KR… Vse smo se
zmenili, dobili prave napotke, si pomahali in že smo se spuščali v dolino.
Živela bivša Juga. Včasih še pride prav. Na naslednjem razcepu smo že vedeli,
kako zaviti. Prišli smo v sotesko, vijugali pod visokimi strmimi stenami, ob
cesti je tekla reka. Vožnja nas je zelo spominjala na domačo pot na Jezersko.
|
Gornji slap |
Peljali smo do naselja Hirschwang an der Rax in parkirali pod gondolo. Naš
jutrišnji cilj. Med tem ko je Maja pripravljala večerjo, sem spet skočil na
sprehod, šel skozi vas in poiskal potko do Augenbrunnen, izvira menda za oči
zelo dobrohotne vode. Tam sem kar lep čas naokoli brskal za zakladom. Našel sem
ga šele, ko sem nekajkrat srknil čudodelno vodo.
|
Augenbrunnl |
Pa naj še kdo kaj reče… Vrnil
sem se do avtodoma, povečerjal, dekleti sta še malo uživali v monopoliju, nato
pa smo izginili v postelje. Jutri bo naporen dan, smo že vedeli.
RAXALPEN – 27.6.2011 – Čeprav se nismo
nič prav obirali, smo po zajtrku in vseh pripravah ujeli gondolo, ki te popelje
tisoč metrov višje, pol ure po prvi. Nič zato.
|
Vožnja tja nekam, med oblake... |
Stopili smo na sveži gorski zrak
in razmišljali, kje bi tam nekdo skril zakladek. Pa ga ni. Ko sem malo bolj
pogledal vnesene koordinate, mi je bilo jasno, da bo treba še malo naprej.
Stopili smo na pot proti Ottoschutzhausu, bližnji planinski koči. Tja je vodila
kar široka pot, zato smo lahko oči dali na pašo.
|
Gatterl Kreuz, zadaj Schneeberg |
Jutranje meglice so se počasi
razkrajale, ko smo prišli do križa Gatterl Kreuz, smo ob prvih pogledih na
sosednji Schneeberg že našli prvi škatlico. Malo naprej se nam je odprl pogled
na kočo, toda mi smo še pred njo zavili na drobno stezico levo in po robu
cvetočega gorskega travnika prišli do skale s križem.
|
Ottoschutzhaus |
Ajda bi se takoj vzpela
na vrh, vendar je bil prehod videti kar siten, na drugi strani je bila zgolj
veriga, zato sem se odločil, da to špičko spustimo. Nismo pa spustili naravnega
okna malo nižje. Tega smo premerili, se slikali in ob tem v bližnji špranji
povsem naključno odkrili še škatlico. Neverjetno.
|
Pogled v dolino |
Šele kasneje smo ugotovili,
da gre za končno stopnjo nekega čisto drugega zaklada. Kdo bi si mislil. Mimo
koče sva z Ajdo hitela naprej, Maja in Živa sta ostali malo zadaj. Naš cilj je
bil hrib nad kočo, Jakobskogel. Pod njim so ruševine koče, ki je tam nekoč
stala.
|
Spomenik Fritzu Beneschu |
Malo smo brskali tam naokoli, šli do križa, potem pa že stopali naprej.
Kam, sta spraševali dekleti? Ja, do koder pridemo, je bil odgovor. Imeli smo
cel dan časa, vremenska je bila solidna, zakaj bi torej zgolj posedali ali celo
bežali nazaj v dolino. Nad nami so se preganjale temne meglice, vendar smo
verjeli, da bo vreme popoldan lepše.
|
Jakobskogel |
Hodili smo med dehtečim ruševjem in
cvetočimi zaplatami. Z Ajdo sva zavila še na bližnji vrh Weißkogel. Ravno, ko
sva bila na vrhu, naju je nizko preletel helikopter. Spustil se je navzdol, tja
v bližino Seehütte. Maja in Živa sta se pritoževali, da je splašil gamse, tako
da jih nisva mogla videti še midva.
|
Dekleti na robu |
Sva jih pa zato ugledala le malo naprej,
takoj za prvim vršičkom, čisto blizu. Prav nič bojazljivi niso bili. Pod vrhom
Preiner Wanda smo našli zakladek, ob vpisovanju v knjigo pa kar obsedeli in
pomalicali. Ura je bila že prava. Ko se nam je začela približevati kot roj
čebel glasna skupina mladine, sva z Ajdo ušla naprej.
|
Helikopter |
Kam pa, je spraševala
Maja. Greva še malo naprej pogledat, je bil odgovor. Živa je sklenila, da bo
počasi čas za obrat, nama pa se je še hodilo. Mimo manjšega spominskega križa
sva se spustila navzdol do Seehütte, kjer me je Ajda presenetila z izjavo, da
bi šla pa še naprej. Morebiti celo do najvišjega vrha Raxalp.
|
Srečanje |
Seveda se nisem
branil, že sva hodila. Tablice so kazale le čas do koč, vseeno sva računala, da
bi znalo biti do vrha dobri dve uri. Hm, če ne bova hitrejša, bo treba obrniti
prej. Zadnjo gondolo je namreč treba ujeti. Hodila sva dobro, Ajda mi je
odlično sledila, na številna vprašanja, če bo šlo, pa je samo še priganjala.
|
Preiner Wand |
Dekle ima moč in vztrajnost, da samo gledaš. Izbrala sva pot, ki je pod stenami
peljala mimo Predigtstuhla. Čakal naju je spust na sedlo in nato pri koči
Karla-Ludwiga spet vzpon navzgor. Sopihala sva proti vrhu Heukuppe, najvišjemu
vrhu, le nekaj metrov sega čez dvatisoč.
|
Z Ajdo sva ušla naprej |
Kar verjeti nisva mogla, ko sva pred
sabo zagledala stolpič. Časa je bilo še dovolj, do sem sva hodila komaj dobro
uro. Slikala sva se, poiskala bližnji zaklad, malo počila, nato pa že stopala
nazaj navzdol. Bila sva previdna, pogledi so nama uhajali tudi proti dolini in
bližnji cerkvici Raxkircherl.
|
Koča Karla Ludwiga in Heukuppe |
Vedela sva, da naju na drugi strani sedla čaka še
vzpon. Prav nič nisva bila navdušena, toda tako pač je. Ko se je svet spet
zravnal, sva zavila še proti Predigtstuhlu in se z njegovega roba previdno
zazrla v globino. Dolina je ležala pod nama nekaj sto metrov nižje. Divje.
|
Na vrhu Heukuppe |
Spet
sva hodila po gorskih travnikih, rož je bilo veliko, zrak je dehtel. Za vrnitev
sva si izbrala pot mimo vremenske postaje v kamniti ladji in koče Raxgmoah. Tam
sva znova srečala skupino glasne mladine, oni so prišli do sem. Ajda ni bila
navdušena za še kakšen vzpon, zato sva stene Lechnermauern pustila za kdaj
drugič. Saj se zagotovo še kdaj vrnemo.
|
Predigstuhl |
Spustila sva se nazaj do Seehütte in po
postaji preverjala kje sta Maja in Živa. Po počitku pri koči sta se po spodnji
poti počasi vračali proti Ottoschutzhausu. Tudi prav, se pa tam dobimo, je bil
dogovor. Pri koči se nisva ustavljala, zagrizla sva v hrib. Pa vzpona ni bilo
prav veliko.
|
Koča Raxgmoa |
Zgolj toliko, da sva lahko od blizu opazovala plezalce v stenah
Preiner Wanda, nato pa že zavila na spodnjo pot in se po dolini vračala proti izhodišču.
Kar nekaj je bilo sprehajalcev, ki so zgolj prišli na gorski zrak. In se ob tem
še malo pretegnili s sprehodom do bližnjih koč. No ja, ne ravno bližnjih.
|
Koča Seehűtte, zadaj Preiner Wand |
Nama
se je pot nazaj kar vlekla, bilo je vroče, z neba je pripekalo sonce, noge so
bile utrujene. Končno sva pred seboj zagledala kočo, Maja in Živa sta tam
počivali in na lesenih tablah na steni ugotavljali nemška imena tudi nam
domačih živali in rastlin. Seveda je tudi nama počitek godil.
|
Med povratkom |
Jaz sem se
odločil, da grem še do razgledišča, ki je bilo le dvajset minut vstran. Seveda
deklet nisem prepričal. Je bilo le martinčkanje na topli travi več kot
prijetno. Do razgledišča na dolino Höllental sem hodil sicer malo manj. Je bil
pa razgled res lep.
|
Razgledišče na dolino Höllental |
Še posebej pa je bilo zanimivo, ko sem v bližini našel
zakladek, tam za smrekami. Ko so prišli trije planinci, sem se še vpisoval, ko
so se obrnili, pa sem ga skrit za smrekami že vračal nazaj. Sem jih pa prav
dobro slišal, ko so se glasno čudili, ali sem se v zemljo vdrl. Kaj so si
mislili, ko sem končno stopil spet na plano, ne vem, pa tudi nočem vedeti.
|
Pogled v smeri Schneeberga |
Še
enkrat sem se ozrl v dolino in na strme in izpostavljene poti, ki iz nje
pripeljejo sem gor, nato pa že šibal nazaj. Dekleta so sporočala, da gredo
počasi proti gondoli, zato sem si izgovoril še nekaj minut svobode in skočil na
že zjutraj ogledani vršiček s križem (Törlkopf). Vzpon je bil izpostavljen, pa
nič težaven.
|
Törl |
Se je pa z njega lepo videlo na vrata (Törl), ki smo jih obiskali
že zjutraj in pa na okno tik pod vrhom. Splezal sem nazaj na travnike, občudoval
murke in planike, in že stopal nazaj proti gondoli. Ko sem prišel tja, so
dekleta že popila vsaka svojo coca-colo, polizala sladoled in ogledovala
spominke.
|
Törlkopf |
Malo sem si oddahnil, potem pa smo že šli na gondolo. Pa ne zadnjo,
do nje je bila še ena ura. Torej je bil strah, da bi nam časa zmanjkalo, čisto
odveč. V dolini smo najprej naredili pozno kosilo, saj so želodčki že kar malo
protestirali. Potem pa odpeljali v Reichenau an der Rax, tam naredili postanek
v trgovini, in nato peljali proti Gloggnitzu.
|
Naravno okno |
Navigaciji se je po soglasni
ugotovitvi naju z Majo bledlo. Ni nas namreč hotela za nič na svetu peljati po
bližnji poti do Puchberga, trmarila je nekam daleč okoli. Pa se ji nismo
pustili. Peljali smo do Neunkirchna, tam bredli nazaj proti Ternitzu in sledili
tablam.
|
Planike |
Navigaciji sem čez usta nalepil selotejp in potem se za obračanje nismo
več zmenili. Ko smo za krajem Sieding zapeljali skozi štiri metre visoka vrata,
si je tudi bejba v škatlici oddahnila in sedaj nas je lepo peljala naprej v
pravi smeri. Skozi Puchberg pod Schneebergom smo navigirali do parkirišča pri
železniški postaji.
|
Murka |
Nobene table in dvoje avtodomov je dajalo slutiti, da ne bo
težav. Z enim od avstrijskih avtodomarjev in njegovo boljšo polovico sva
prijetno pokramljala, čudil se je, od kod meni koordinate vseh teh krajev. Po
večerni neskončni partiji monopolija, ki se po delih vleče že čez ves naš
dopust, smo izginili v posteljo.
|
Dolina nad Hirschwangom |
Vedeli smo, da naslednji dan ne bo tako
zgodnjega odhoda, ker pa smo imeli že natisnjene karte, zamude ni smelo biti.
SCHNEEBERG –
28.6.2011
– Pravočasni smo bili. Skozi okno smo opazovali ljudi, predvsem starejše, kako
so počasi polnili parkirišče okoli nas, nato pa odhajali proti železniški
postaji. Še pravočasno smo jim sledili, na blagajno nam ni bilo treba, saj smo
karte natisnili že predhodno, preko interneta.
|
Zobati salamander |
Razvrstili smo se v dve koloni,
prvi vlak je odpeljal dve minuti pred našim. Ker smo bili zgodnji, smo dobili
prostor na štirih, dokaj ozkih, stolih skupaj. Salamander oziroma močerad se je
premaknil. Naša pot na hrib se je začela. Peljali smo se skozi naselje in nato
dokaj strmo navzgor.
|
Postanek za en buhtelj |
Na ekranih smo lahko gledali kako poteka naša pot. Prva
postaja je bila pri galeriji Voka, nato še nekajkrat navzgor. Na zadnji postaji
pri koči Baumgartner je bil zapovedan petminutni postanek, mogoče je bilo
kupiti buhteljne. Nas niso zanimali, Avstrijci pa so kar v vrsti stali.
|
Igrala, juhuhu! |
Pripeljali smo na zgornjo postajo, v bližini Elizabetine cerkvice. Končna
postaja. Vzeli smo si minuto za razmislek kam in kako, dekleti sta skočili na
igrala. Nato pa smo že zagrizli v breg. Hišni vrh je Waxriegel, enka in same
osmice. Vzpona ni prav veliko, široka pot poteka tako levo kot desno okoli
njega, če hočeš prav do križa, je zadnji del sprehod po gorskem travniku.
|
Waxriegel |
Da je
v bližini škatlica, je bilo tako jasno, krajši počitek pa tudi ni nič škodil.
Ker smo imeli karte za zadnjo vožnjo navzdol, torej ob pol petih, je bilo časa
vsekakor dovolj in hitenje čisto odveč. Z Ajdo sva se vzpela še na sosednji
vršiček, morebiti je to Schwarzriegel, vsaj glede na zemljevid bi lahko bil.
|
Schneeberg - levo Klosterwappen, desno Keiserstein |
Nad kočo Damböck sva našla lep prehod skozi ruševje in tako stopila na pot, ki
vodi proti vrhovoma, ki zapirata plato. Kot val se dvigujeta levo najvišji
Klosterwappen in desno nekoliko nižji Keiserstein. Na razpotju sva se z Ajdo
odločila, da greva najprej na najvišjega, Maja in Živa sta hodili nekoliko
zadaj.
|
Travniki so bili v cvetju |
Proti vrhu teče jasno vidna pot ob lesenih stebrih, pohodnikov je bilo
kar veliko. Miru in samote danes torej ne bo prav veliko. Na vrhu Klosterwappna
stoji hiša z vrsto anten, torej oddajnik in pa križ. Prav hitro sva bila na
vrhu, zašibala mimo in se spustila navzdol.
|
Vzpon proti najvišjemu vrhu Dolnje Avstrije |
Travnato pobočje je zahtevalo nekaj
previdnosti, še več pa hoja v bližini luknje, ki je na dnu imela vhod v brezno.
Vedela sva, da je v bližini zakladek, navigacija naju je pripeljala do kupa
kamenja, na sredi je stal možic. Pa saj ga nihče ni postavil spodaj, sem na
glas izrekel misel med brskanjem naokoli.
|
Višje se ne da! |
Ajda je kar pokala od smeha, ko ga je
opazila točno tam, kjer bi najmanj pričakoval. Ni nama preostalo drugega, kot
da možica podreva, škatlico potegneva ven in nato po vračilu na pravo mesto
zgradiva novega. Vzpela sva se nazaj do vrha, Maja in Živa sta tudi že
prispeli.
|
Raxalpen |
Razgledali smo se, pogledi so nam uhajali na sosednjega Raxa, ki nas
je gostil včeraj. Stopili smo do križa in v njegovem zavetju pomalicali. Je kar
pihalo. Odločili smo, da se še skupaj slikamo na vrhu, jaz sem nastavil
samosprožilec, nato pa…
|
Drugi poskus |
Ajdi je med plezanjem do križa odneslo kapo, Živi je uspelo
zlesti gor šele v drugem poskusu. Kapo je ujela druga planinka, slika pa je še
kar uspela. Za vsak slučaj smo naredili še eno, potem pa že stopali po grebenu
v smeri Fischerhütte. Jaz sem šel kar mimo do vrha Keiserstaina.
|
Pogled na Waxriegel s Keisersteina |
Ker pa deklet
za mano ni bilo, sem se vrnil navzdol. Jah, stranišče je bila zanje tu prva
zanimivost. Skupaj smo se še enkrat vzpeli do vrha, z Ajdo sva v bližini našla
še eno škatlico, potem pa smo že stopali mimo koče navzdol. Na enem od ovinkov
je bila še krpa snega. Seveda so bile kepe takoj pripravljene in letele so na
vse strani. Pa nismo nič zamerili, so bile na vroč dan prav osvežilne.
|
Kepanje sredi poletja |
Na
mestu, kjer naj bi bil še posebej lep pogled v dolino, smo brskali med kamenjem
toliko časa, da smo našli majhno škatlico, nato pa že stopali naprej navzdol.
Na travnikih pod manjšim vršičkom (na katerega sva z Ajdo seveda tudi zlezla)
smo se ulegli na toplo preprogo in martinčkali. Med cvetjem je bila to prava
eterična kopel.
|
Martinčkanje |
Z Ajdo sva spet ušla naprej, pod Waxrieglom prišla na rob stene
in tam ugotovila, da bo zakladek nekaj deset metrov nižje, kjer teče ena izmed
poti. Na kuclju v bližini Elizabetine cerkvice sva našla še en zakladek, nato
pa po ogledu kapelice v bližini še eno mikro škatlico. Cerkvica je bila
postavljena v spomin in opomin po atentatu na priljubljeno Sisi.
|
Gornja postaja železnice in Elizabetina kapela |
Dekleti sta
legli na zid in uživali. Martinčkanje über alles. Hkrati sta tudi čakali, da se
izpraznijo igrala. Jaz pa sem kot po navadi kmalu postal nemiren. Najprej sem
šel mimo koče na stezico, ki teče preko pobočja in našel škatlico, do katere me
je prej navigacija skušala peljati nekaj deset metrov višje.
|
Notranjost kapele |
Potem pa sem jo
ubral navzdol, v smeri koče Baumgartner. Na razgledišču, tik ob progi
železnice, sem našel zakladek, nato pa malo tehtal, kaj sedaj. Na koncu sem se
odločil in jo ubral še naprej navzdol. Nad kočo je bil namreč še eden. Me je
navigacija kar malo sprehajala sem in tja, potem pa sem ga končno našel.
|
Salamander na poti navzdol |
Ravno
ko je en salamander s postaje potegnil v breg. Najprej sem se kar ustrašil,
pogled na uro pa me je pomiril, do odhoda z gornje postaje je bila še ura časa.
Zagrizel sem v breg, sonce je pripekalo, vročina taka, da je kar močno dol
teklo. Na razgledišče sem prišel ravno, ko se je vlak, ki sem ga prej gledal na
spodnji postaji, vračal. Vmesna vožnja.
|
Planike |
Naredil sem posnetek, tik preden je
zapeljal v tunel, nato pa hitel naprej navzgor. Dekleta so med mojim sprehodom
raziskala igrala, na mizah s kamenčki oblikovala napise in slikice in počivala.
Saj so si zaslužila. Pred odhodom vlaka v dolino smo pofirbcali še po
prodajalni na postaji, Maja in Ajda pa sta skočili še po rožico za babico. Na
koncu sta jih prinesli cel šop. Mislim!
|
Pogled na Elizabetino kapelo ob povratku od koče Baumgarten |
Našli smo dobro mesto, tako da se nam
ni bilo treba prav veliko stiskati. Vlak se je začel spuščati, dolina je bila
vedno bližje. Postanek pri buhteljnih je bil tudi dolgrede obvezen, potem pa
smo že peljali naprej. Na končni postaji smo naredili postanek v prodajalni,
kupili še zvonček za babico, nato pa že cmarili kosilo v avtodomu.
|
Med vožnjo navzdol |
Med tem sva
z Živo odšla do jezerca pod postajo in tam pri tehtnici našla nekaj zanimivega.
Sicer pa so naju najbolj zanimale race in pisane skulpture na jezeru. Vrnila
sva se do avtodoma, Živa je šla počivat, jaz pa hitro še do bližnje starinske
lokomotive.
|
V Salamandru |
Sem kar nekaj časa brskal okoli, pa se nič pametnega ni hotelo
prikazati. Zato sem odšel raje na pozno kosilo, potem pa smo po pripravah pred
startom, odpeljali v smeri Neunkirchna, tam zavili na avtocesto in na razcepu
iskali smer Gradec.
|
Mestni park v Puchbergu |
Pa smo že po nekaj deset kilometrih in po obveznem postanku
za praznjenje kasete na enem od počivališč, zavili proti Kirschlagu in der
Buckligen Welt. V samem centru najprej ni kazalo najbolje za parkiranje, na
koncu pa smo brez težav avtodom postavili na enega od parkirišč pred Sparom,
čisto nasproti kopališča, katerega smo želeli obiskati naslednji dan.
|
Zakaj se moram stehtati? |
Z Majo
sva šla malo raziskat naokoli in ugotovila, da bo ta možnost res še najboljša.
Jaz sem se zvečer odpravil tudi do kipa Neptuna sredi vasi, ob potoku, kjer pa
je bilo naokoli vse zrito, saj okolico urejajo. Dan je bil dolg in naporen,
zato se je večer za nas kmalu zaključil…
KIRCHSCHLAG –
29.6.2011 –
Zjutraj sem bil prvi pokonci. Odpravil sem se nad kraj, na izpostavljen pomol,
kjer je predvsem farma gosi.
|
Jutro nad Kirchschlagom |
Tam sem našel zakladek, naredil nekaj fotografij
gradu na drugi strani, nato pa jo mahnil navzdol. Ko sem prišel do avtodoma,
sem zbudil Majo. Šla sva v nakupe, nato pa prestavila avtodom na drugo stran
ceste. Nisva namreč hotela, da bi nas kdo pri Sparu postrani gledal.
|
Sončna plaža |
Ko je bil
bazen končno odprt, smo se napotili do vhoda. Nobene gneče še ni bilo, brez
težav smo dobili mesto v senci pod drevesi. Tisti, ki so že bili ob bazenu, so
bolj iskali sonce. Martinčki. Bazen bližje nam je bil bolj za relaksacijo,
večji plavalni seveda namenjen prav temu. Poleg je bila tudi skakalnica in pa
krajši tobogan.
|
Burgbad Kirchschlag |
Dopoldan so bile v bazenih še šolske skupine, zato je nekaj
gneče bilo. Učili so se plavanja pod nadzorom učiteljev. Mi smo bili sprva kar
dolgo raje v senci, čtivo je bilo še kako zanimivo. Potem pa smo šli raziskat
tudi bazene, plavali, skakali v vodo in se spustili po toboganu. Nič posebnega,
pa vseeno čisto dobro za sprostitev in zaključek naših počitnic.
|
Igra |
Ko se je ura
nagnila čez poldan, se je okolica bazenov začela polniti. Vedno več je bilo
otrok, mamic z dojenčki, mladine. Tudi bazeni so bili vedno bolj polni. V
plavalnem se je še dalo narediti nekaj zamahov, drugje je bila pa gneča kar
prevelika. Tega smo počasi imeli zadosti, zato smo se počasi odšli stuširat,
pospravili smo stvari in odšli do avtodoma.
|
Skok |
Odpeljali smo, sledeč navigaciji,
do avtoceste, zavili proti Gradcu. Seveda se je vožnja vlekla kot vedno,
kilometri na števcu so se le počasi spreminjali. Ustavili smo se na enem izmed
počivališč, zgolj tako, na hitro, za zakladek. Potem pa smo že peljali dalje,
zdrveli mimo Gradca in poiskali pravo pot do prodajalne z zadevami za
zakladolov.
|
Bazen z gobico |
Tistega, kar sem želel, niso imeli, zato sem kupil le enega
potovalnega hrošča in že smo peljali nekaj kilometrov nazaj do parkirišča pri
Ikei. Sprehodili smo se skozi trgovino, kupili nekaj malenkosti in nato seveda
za konec zavili še po hot doge. Klasika. Od tam smo se odpeljali do meje, na
naši strani natočili gorivo in našli še en kešek, potem pa z vožnjo nadaljevali
proti domu. Še en lep sončen dan je bil za nami, še en lep dopust.
|
Mi se mamo radi! |