Skala in Stolpnik

Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. 

Na izhodišču

Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo. Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje je nad Slovenskimi Konjicami. 

Zamrznjena lepota Gospodične

Prav tam, spodaj pod gradom, v bližini pokopališča. Da ob blodečih dušah še bolj začutimo, da je dan treba izkoristiti. Kot da je zadnji. Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo. Mi smo šli prav tako, po svoje. 

Pršenje

Pri prvi tabli učne poti smo izvedeli marsikaj, nato pa hiteli proti potoku, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična. Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. 

Most nad slapovi

Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič… Slapič smo pogledali še z mostička, nato pa ob dokaj logični izbiri odcepa poti za Stolpnik, seveda zavili drugam. 

Gozdna učna pot

Kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko. Med tem, ko so nam pojasnilne table razkrivale zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, smo  prispeli na travnik, ravno nad gradom. 

Grad Konjice

Obisk srednjega veka. Seveda! Mokri zidovi so drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke. Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. 

Kam so izginile grajske gospodične?

Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil. Bolj dilema. Kam naprej? Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. 

Slovenske Konjice

Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znamo naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imeli tudi mi. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj… Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. 

Popotniki

Zlagoma smo se vzpenjali skozi gozd, hodili po pobočju Tolstega vrha. Previdno smo prečili pobočja proti razgledni Skali. Toda, kaj pa druga pot? Menda zelo zahtevna. Seveda sem jo hotel videti, mladost pa za mano. Vsaj ena, druga je zgolj zavihala nos. 

Skobe čez steno

Krajšemu spustu je sledila hoja vse do pod skale. Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. 

Živček v navpičnici

In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami. Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali. 

Pogled z vrha na prepadno pot

Kdor pričakuje razgled, bo nagrajen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili naprej. Ali nazaj, kakor vzameš. Vsekakor  proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore. 

Razgledi

Ostali so ušli naprej in iskali svojo smer. Midva sva zaostala in tako stkala neko čisto svojo zgodbo. Sledila sva odcepom do treh križev. Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. 

Trije križi

Kje naprej je bilo sprva jasno. Le malo kasneje že manj. Zavila sva narobe, dobila dober nasvet zgolj nekaj korakov daleč od prave smeri. Gozdna cesta je bila prava za klepet. Prijetno. Kot bi mignil sva bila blizu Grofovega štanta, križišča poti. 

Grofov štant

Le kaj je tam grof počel, verjetno s puško strašil gozdne živali. Kruto in povsem nepotrebno. Krhka preža je bila morebiti usodna tudi zanj. Kdo ve? Spet skupaj smo kar dobro grizli kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza nedvomno spolzka in sitna. 

Razgledni stolp

Ko se svet zravna, ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu, potem pa med drevjem tudi razgledni stolp. Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim. 

Na vrhu

Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Pa nisem preveč zaostal. Pri Grofovem štantu smo bili znova skupaj. 

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Navzdol smo izbrali makadamsko cesto, ji sledili do levega ovinka in se odcepili na stezo. Sprva strma pobočja so nas odložila na cesto in malo nižje spolzko pot. Dričali smo se vse do razcepa, ki nam je bil znan že od zjutraj. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. 

Na odcepu poti

Raje smo šli navzdol kar po cesti. Se je lažje klepetalo. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan se je poslavljal. Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika. 

Zasanjana luna

(Slovenske Konjice - Skala - Stolpnik)